”In vendar se vrti!“
”BIBLIJA razloži, kako se v nebesa pride, ne pa kako nebesa delujejo,“ je dejal Galileo Galilei, italijanski znanstvenik in izumitelj iz 16. stoletja. Takšna razmišljanja so ga spravila v spor z rimokatoliško cerkvijo, ki mu je grozila z mučenjem in zaporom. Približno 350 let kasneje je cerkev svoje stališče do Galilea spremenila. To, kar se je zgodilo v Galilejevih dneh, so poimenovali ”konfrontacija empirične znanosti in slepega dogmatizma“.
Danes se lahko iskalci resnice iz Galilejevih izkušenj marsikaj naučijo. Toda, zakaj je do takšnega spopada sploh prišlo? Odgovor bomo našli, ko bomo pregledali takratne znanstvene poglede.
V sredini 16. stoletja so mislili, da je zemlja središče vesolja. Domnevali so, da planeti krožijo v pravilnih krožnicah. Čeprav to znanstveno ni bilo dokazano, so zamisel sprejeli v veri, da gre za utemeljeno dejstvo. Pravzaprav pa je bila znanost s svojimi ”mističnimi idejami“ neločljivo povezana z religijo.
V takšnem svetu se je v ugledni družini iz Pise leta 1564 rodil Galileo. Oče je želel, da bi Galileo študiral medicino, vendar je radovednega otroka prevzela matematika. Kot profesor znanosti je odkril določene inercialne principe. Ko je bral o prvih holandskih teleskopih, je naredil načrt in izdelal še boljši instrument. Usmeril ga je proti nebu in odkritja zapisal v svoji prvi knjigi Sidereus Nuncius (Zvezdni poslanec), kjer je svojo generacijo vpeljal v štiri Jupitrove lune. Leta 1611 so ga poklicali v Rim, kjer je svoja odkritja predstavil na jezuitskem Collegiu Romanu (Rimski kolegij). Nagradili so ga z razglasitvijo Galilejevega dneva.
Cerkveno nasprotovanje
Na nesrečo pa je pred Galilejevim odhodom iz Rima, vpliven jezuitski kardinal Bellarmine zahteval preiskavo Galilejevega odkritja. Galileo je verjel, da stvarjenja vodijo zakoni, ki se jih ljudje s študijem lahko naučijo. Katoliška cerkev pa je takšnemu mišljenju nasprotovala.
Galilejevemu mnenju so nasprotovali celo nekateri astronomi. Prepričani so bili, da je s teleskopom nemogoče videti resničnost, zato so imeli odkritje za potegavščino. Nek duhovnik je celo menil, da so bile zvezde, ki so jih lahko videli, vdelane v leče! Ko je Galileo odkril hribovito lunino površino, ki je potrdila, da planeti niso popolnoma okrogli, je duhovnik Clavius ugovarjal s tem, da je luna obdana s kristali in čeprav lahko nekdo vidi skoznje hribovitost, je še vedno popolna krogla. ”To je,“ je odgovoril Galileo, ”plod bujne domišljije.“
Galilejevo zanimanje za branje ”Knjige narave“, kot je imenoval proučevanje stvarstva, ga je pripeljalo do dela poljskega astronoma Nikolaja Kopernika. Kopernik je leta 1543 izdal knjigo, v kateri je trdil, da se zemlja vrti okoli sonca. Galileo je trditev potrdil. To pa ga je očrnilo v očeh znanstvenikov, politikov in verskih vodij takratnega časa.
Čeprav je katoliška cerkev Kopernikovo astronomijo uporabljala za določanje datumov, na primer velike noči, pa Kopernikovih pogledov uradno ni sprejela. Cerkvena hierarhija se je opirala na Aristotelovo geocentrično teorijo. Galilejeve nove zamisli pa so seveda ogrozile njihovo moč in ugled.
Čeprav so se posamezni znanstveniki po Evropi prizadevali, da bi sprejeli Kopernikovo teorijo, so se morali zadovoljiti z akademskimi razpravami. Tako jih je cerkev pustila pri miru. Galileo pa ni pisal v latinščini, marveč v italijanščini, jeziku večine in tako je svoja odkritja razširil med ljudi. Duhovščini se je zdelo, da ne grozi samo njim, ampak tudi Božji besedi.
Neznanstveni priročnik
Jasno je, da odkrivanje dejstev o vesolju Božje besede ne more ogroziti. Raziskovalci Besede razumejo, da Biblija ni znanstveni priročnik, čeprav je glede znanstvenih podatkov točna. Napisana je bila za duhovni razvoj vernikov, ne pa kot učbenik za fiziko ali kako drugo naravoslovno vedo (2. Timoteju 3:16, 17). S tem se je strinjal tudi Galileo. Namignil je, da obstajata dve vrsti razlag: natančen znanstveni jezik in vsakdanje izražanje navdihnjenih piscev. Zapisal je: ”Sveto pismo je potrebno . . . pojasniti, da ga bodo razumeli navadni ljudje, in povedati tisto, kar se morda zdi drugačno (v pomenu besede) od absolutne resnice.“
Naslednji primeri različnih biblijskih stavkov nam to tudi pokažejo. Eden je na primer v Jobovi knjigi 38:6, kjer govori Biblija o zemlji, kot da stoji na ’temeljih‘ in na ’vogelnem kamnu‘. Nekateri so to napačno uporabili za dokazovanje, da je zemlja nepremična. Takšno izražanje pa seveda ni znanstveno opisovanje zemlje, ampak pesniška primerjava stvaritve zemlje z zidanjem zgradbe, kjer je Jehova gradbeni mojster.
Biograf L. Geymonat je v svoji knjigi Galileo Galilei poudaril: ”Ozkogledni teologi so znanost hoteli omejiti v okviru biblijskega razumevanja, s tem pa so povzročili nezaupanje do Biblije.“ Ravno to so iz sebičnosti naredili trmoglavci. V Sveto stolico so poslali pismo, v katerem so zahtevali preiskavo o Galileu.
Pogubno delo
6. februarja 1616 sta bili katoliškim teologom predloženi dve trditvi: (1) ”center vesolja je sonce“ in (2) ”zemlja ni center vesolja“. 24. februarja so odločili, da sta ti dve izjavi neumni in heretični. Galileu so prepovedali zagovarjati in poučevati takšne teorije. Veliko njegovih in tudi ostalih knjig so odstranili.
Galileo je molčal. Poleg tega, da je bila katoliška cerkev proti njemu, mu tudi njegovi prijatelji niso mogli prav nič pomagati. Ni mu preostalo drugega, kot da se je prepustil preiskavi. Če se papež leta 1623 ne bi zamenjal, potem zanj najbrž ne bi več slišali. Novi papež, Urban VIII., je bil intelektualec in je Galilea podprl. Dobil je zagotovilo, da papež ne bo nasprotoval njegovi novi knjigi. Na javnem zboru je papež celo predlagal o čem naj piše. Zaradi takšnega očitnega spodbujanja, se je Galileo znova lotil dela.
Čeprav je bila Galilejeva knjiga Dialog o dveh poglavitnih svetovnih sistemih leta 1932 izdana s katoliškim dovoljenjem, je papeževo navdušenje kmalu zamrlo. S sedemdesetimi leti se je moral Galileo že drugič pojaviti pred inkvizicijo. Obtožba, ki ga je bremenila herezije, je zahtevala, da najprej pojasni vlogo cerkve pri izdaji knjige in trdila, da je Galileo nepošteno prikril izobčenje Kopernikovega nauka. Ker je knjiga Dialog primerjala astronomske sisteme, vključno s Kopernikovim, so trdili, da je s tem prekršil izobčenje.
Galileo je pojasnil, da v svoji knjigi kritizira Kopernika. To pa je bila šibka obramba, saj je knjiga na zelo prepričljiv način pisala Koperniku v prid. Še več, ker je v knjigi papeževe besede položil v usta največjemu topoglavcu, Simpliciu, je to užalilo papeža Urbana VIII.
Galileo obtožen herezije
Galilea so spoznali za krivega. Že bolan in pod grožnjo, da ga bodo mučili, če ne bo preklical vsa svoja odkritja, je na kolenih izjavil: ”Preklicujem . . . izrečene napake in herezije . . . Nikoli več ne bom govoril . . . takšnih stvari, ki bi me lahko pripeljale do podobnega suma.“ Zanimiva pa je legenda, ki pravi, da je medtem, ko se je dvigoval s kolen, udaril po tleh in zamrmral: ”Eppur si muove! (In vendar se vrti!)“
Obsojen je bil na hišni pripor in pokoro do smrti, ki je nastopila devet let kasneje. Leta 1634 je v pismu napisal: ”Vojne ni povzročilo moje mnenje, temveč to, da sem bil v nemilosti pri jezuitih.“
Leta 1822 so preklicali izobčenje njegovih del. Vendar je papež Janez Pavel II. šele leta 1979 ponovno načel to vprašanje in priznal, da je Galileo ”preveč pretrpel . . . zaradi ljudi in organizacije v cerkvi“. V vatikanskem časopisu L’Osservatore Romano je Mario D’Addio, ugleden član posebne komisije, ki jo je papež Janez Pavel II. oblikoval za ponoven pregled Galilejeve obsodbe, dejal: ”Tako imenovana Galilejeva herezija očitno ni imela nobene podlage, ne v teologiji ne v kanonskih zakonih.“ Po mnenju D’Addia je inkvizicijsko sodišče prekoračilo svoje pristojnosti — Galilejeva teorija ni oskrunila nobenega vernika. Vatikanski časopis je še priznal, da je obsodba Galilea zaradi herezije nična.
Kaj se lahko naučimo iz Galilejeve izkušnje? Vsak kristjan mora vedeti, da Biblija ni znanstveni učbenik. Kadar se pojavi navidezno nasprotje med Biblijo in znanostjo, se ni treba kar takoj sprijazniti z nekakšnim ”protislovjem“. Pravzaprav je vera kristjana zasnovana na ”Kristusovi besedi“ in ne na znanosti (Rimljanom 10:17). Poleg tega se znanost stalno spreminja. Teorija, ki je danes popularna in morda Bibliji nasprotuje, je lahko že jutri zavrnjena in opuščena.
Z opazovanjem Galilejevega primera, ki kaže, kako religija zatira znanost, znanstveniki ne smejo pozabiti, da Galilejeva odkritja niso bila sprejeta zaradi takratnega znanstvenega nazora. V nasprotju s sodobnim razmišljanjem pa je Biblija ostala skladna z resnico. Božja beseda ne potrebuje nobenega revidiranja. Problem je povzročila katoliška cerkev, ki je Biblijo napačno razlagala.
Vsakdo je lahko zaradi odlične skladnosti v vesolju in naravnih zakonov ganjen in še bolj ceni Stvarnika, Boga Jehova. Galileo je vprašal: ”Ali je [Stvarnikovo] delo manj pomembno od [Njegove] besede?“ Apostol je odgovoril: ”Zakaj od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z razumom spoznati iz ustvarjenih bitij.“ (Rimljanom 1:20)