Dobra vest sega v podeželje Južne Afrike

RAZJARJENE množice, policijski posegi, solzivec. Zadnja leta so takšni konflikti vznemirjali afriška mesta in velemesta. Celo lepa podeželska področja — kjer živi prek 40 odstotkov prebivalstva — niso ušla razdejanju političnega nasilja. Jehovove priče pa sredi vsega tega dogajanja še naprej oznanjujejo ”evangelij miru“. (Efežanom 6:15)

Jehovove priče že leta dolgo vsako leto organizirajo trimesečno oznanjevalsko dejavnost, namenjeno podeželskemu prebivalstvu. Leta 1990 je, na primer, v tej dejavnosti sodelovalo prek 12 000 oznanjevalcev Kraljestva iz 334 skupščin. Da pa bi dosegli raztresene podeželske prebivalce južne Afrike, je seveda potrebno premagati mnogo ovir.

Med drugim se morajo Jehovove priče ukvarjati z raznolikimi kulturami in jeziki. In kakšna pisana mešanica je to! Tam so na primer poleg angleško in afriško govorečih kmetov tudi pedi, sotho, tonga, tswana, venda, xhosa in zulu jeziki. Vsaka skupina pa ima svojo značilno kulturo in jezik. Potem so tu še ogromne razdalje in luknjaste ceste. Vse to zahteva duha požrtvovalnosti, veliko časa in precej denarja. Vendar je Jehova bogato blagoslovil vložene napore. Naj vam o težavah in uspehih tega edinstvenega oznanjevalskega dela nekaj povemo. (Primerjaj Malahija 3:10.)

Zululandska ”nedeljska“ šola

V samem osrčju poltropske dežele Zululand leži globoka dolina reke Umvoti. S pečin lahko vidimo skupine s slamo kritih zulujskih koč, ki se razprostirajo v daljavi. Neke nedelje 1984 sta po vijugasti, prašni cesti v to dolino prišla dva oznanjevalca Kraljestva. V dolini je tako vlažno in vroče, da so področje imenovali Kwa-Sathane (Satanovo mesto) — očitno namigovanje na napačno razlaganje peklenskega ognja, ki naj bi ga podžigal Hudič!

Prepotena brata sta ogovorila neko žensko po imenu Doris, ki je vodila razred nedeljske šole. Ko je slišala za vest o Kraljestvu, je obe priči takoj povabila, naj o tem govorita njuni skupini štiridesetih mladostnikov. In rezultat? Naslednji teden sta se brata vrnila s sedemdesetimi izvodi knjige Moja knjiga biblijskih zgodb za šolsko uporabo. V nekaj tednih se je nedeljska šola spremenila v biblijsko študijsko skupino. Namesto cerkvenih himn, so s čudovito naravno harmonijo po afriško peli pesmi Kraljestva. Skupina se je kmalu povečala na prek šestdeset. Brat je vzkliknil: ”Kako prisrčno doživetje je bilo sodelovanje pri spreminjanju te nedeljske šole v mesto pravega bogočastja!“

V prašnem Bushveldu

Zaradi vmešavanja cerkve v politične nemire, so mnogi beli kmetje do vsakogar, ki pride k njim z vestjo Biblije, previdni ali celo sumničavi. Poglejmo si naslednje sporočilo skupine iz Johannesburga, ki je prepotovala približno 640 kilometrov, da bi v predelu Transvaal oznanila dobro vest.

”Skoraj štiri ure že potujemo proti severu prek valovitega Bushvelda. Na ravni cesti pleše fatamorgana, svetlikajoča se v afriškem soncu. Naenkrat zmanjka asfalta in se začne umazana cesta s koloseki, polna lukenj. Končno nas peščena pot privede do neke kmetije.

’Dobro jutro meneer (gospod),‘ pozdravimo čokatega kmeta.

’Jutro,‘ nam osorno odgovori. ’Vam lahko pomagam?‘

Ko se predstavimo, razložimo, zakaj smo se oglasili. Komaj izrečemo nekaj besed, že vzklikne: ’Moj dominee (duhovnik) me je posvaril pred takimi ljudmi! Vsi ste komunisti in antikristi. Takoj se poberite z moje zemlje, sicer . . . !‘

Kmetova drža kaže, da bi lahko zdaj zdaj postal nasilen. Ker nismo imeli veliko izbire, smo odšli in ’otresli prah s svojih nog‘. (Matej 10:14) Bilo je dovolj prahu, da bi to lahko naredili dobesedno.

Pri naslednji kmetiji je isti odziv. Potem se nam posveti, da mora biti krajevna telefonska linija že nekaj časa zasedena, ker nizozemski reformistični duhovnik ’svojo čredo‘ nenehno svari pred grozečo ’nevarnostjo‘ v soseščini. Končno srečamo kmeta, ki sam sicer ni zainteresiran, vendar reče: ’Da, z mojimi delavci lahko govorite.‘

Samo na to smo čakali. Okrog nekaj akacij ugledamo kakšnih deset stisnjenih, skromnih majhnih koč iz žgane gline. Ko položimo urejene kupe literature na pokrov našega avtomobila, zaznamo radovedne oči, ki kukajo iz koč. Našo razstavo sestavlja nekaj Biblij, kupček knjig Tudi ti lahko večnoživiš v raju na zemlji, sveženj knjig Moja knjiga biblijskih zgodb in različne brošure. Eden izmed tamkajšnjih dečkov steče, da bi vaščane obvestil o našem prihodu. Okrog avta se kmalu zbere skupina kakih tridesetih ljudi, da bi slišali sporočilo.

Zavrtimo jim vnaprej posnet govor v cvanščini. Kako srečni so ti ljudje, ko v svojem jeziku slišijo dobro vest o Božjem kraljestvu in rajskem upanju! Ko ponudimo publikacije, je vsenaokrog slišati vznemirjeno klepetanje. Kmalu vsemu dogajanju komaj še lahko sledimo. Nek starejši mož celo ponudi denar za naš magnetofon. Globoko smo ganjeni, ko nam na različne skromne načine pokažejo svoje cenjenje do dobre vesti — plah nasmeh, dotik, na tiho ’hvala vam‘.

Otroci se spontano postavijo v neravno vrsto in zapojejo tradicionalno poslovilno pesem. Naenkrat pozabimo na prašne, kolovozne ceste in včasih negativni odziv. Vsak delček napora se je izplačal!“

Glavar izda dekret!

Neka skupščina iz Soweta je imela nalogo oznanjevati na plemenskem področju blizu vzhodnega mesta Piet Retief. Tamkajšnji običaj narekuje, da mora vsak obiskovalec o svojem poslu najprej seznaniti področnega induna (glavarja). Ta običaj so bratje spoštovali. Na veliko presenečenje jih je glavar toplo pozdravil in jim celo ponudil nastanitev v svojem domu! Nato pa je še napisal priporočilno pismo in ga opremil s svojim pečatom. To pismo naj bi oznanjevalci v službi od vrat do vrat nosili s seboj. Tam je pisalo: ”To so oznanjevalci Božjega kraljestva. Sprejmite jih in jim prisluhnite.“

Odziv je bil ogromen in Priče so tistega nedeljskega popoldneva na dvorišču glavarjeve hiše priredile javen govor. Odprta ”dvorana“ je bila nabito polna, sestanek pa se je začel in končal s pesmijo in molitvijo. Bratje so podobne izkušnje z naklonjenimi ljudmi doživeli tudi v drugih podeželskih področjih.

Eden takšnih je bil Nathaniel iz vasice Pitsedisulejang v delu Bophuthatswana, kjer pustoši suša. Bil je občinski pospeševalec in je ljudi v tem kraju učil učinkovitega gojenja pridelkov. Sanjal je, kako bi ta pusti kraj spremenil v raj. Ko pa je izvedel, da bo kmalu prišel raj po vsej zemlji, so se njegove oči zaiskrile. Vsako knjigo, ki so mu jo oznanjevalci pokazali, si je vneto zapisal. Nathaniela so kmalu povezali z najbližjo skupščino, oddaljeno približno trideset kilometrov.

Radostna pomoč mnogim iskalcem resnice

”Jehova nam je pokazal, da revščina duhovno lačnemu ne preprečuje, da bi se poučil o resnici,“ pravi Monika, pionirka oziroma polnočasna oznanjevalka Kraljestva. Bila je v skupini pionirjev, ki so oznanjevali od kmetije do kmetije po prostranih prerijah države Orange Free State v osrednjem delu dežele. Kako so se počutili pionirji, ko so trošili svoje moči, da bi dobro vest ponesli tem ljudem? ”Kdo lahko postavi ceno temu, kar smo doživeli?“ so odgovorili. Res, pionirji so bili za svoj napor duhovno bogato nagrajeni.

Duhovno lačnemu tudi nepismenost ne preprečuje, da bi spoznal resnico. Pri nepismenih ali pa takih, ki berejo zelo slabo, je posebno dobro sprejeta bogato ilustrirana brošura Večno življenje na zemlji! Tako stari kot mladi so očarani nad barvnimi slikami raja. Polnočasni delavec, ki pomaga pri tiskanju take literature, je povedal: ”Ta brošura pomaga ljudem, da vidijo raj kot resničnost in poglobi njihovo naravno nagnjenost k čaščenju in spoštovanju Biblije.“

Iz istega razloga je zelo priljubljena tudi Moja knjiga biblijskih zgodb. Dve naši sestri sta bili presenečeni, ko sta v zakotnem plemenskem področju videla, da imata star, deloma slep mož in njegova žena izvod te knjige v sepedskem jeziku. Ta par jo je uporabljal kot učbenik za otroke tistega kraja. Res, knjigo so tako dobro proučevali in označevali, da je že razpadala. Ko sta dobila novo, sta bila zelo navdušena!

Tako prave krščanske publikacije zapolnjujejo veliko potrebo po pomoči vsem tistim, ki so lačni resnice. Zanimivo je, da je velik delež vse tiskane literature v mnogih krajevnih jezikih Južne Afrike izdala prav Družba Watch Tower. Samo v letu 1990 je bilo na podeželju Južne Afrike razdeljenih 113 529 knjig, brošur in revij, ki jih je izdala Družba.

Sadovi dela

Ali so te lepe izkušnje in razdeljena literatura na podeželju Južne Afrike rodile trajne sadove? Seveda so! Od leta 1989 so se kot neposreden rezultat oznanjevanja dobre vesti na podeželju Južne Afrike formirali štiri skupščine in devet oddaljenih skupin. Pri tem delu so ledino največkrat orali občasni posebni pionirji in splošni pionirji.

Ali se spomniš Doris in njene nedeljske šole v tisti oddaljeni dolini Zululand? Danes je predana, krščena Jehovova priča. Še več, tam duhovno napredueje skupina devetih oznanjevalcev Kraljestva. Sestanke na Dorisinem domu obiskuje mnogo novih in sedem oseb, s katerimi je proučevala Biblijo, se je krstilo decembra 1990 na pokrajinskem sestanku v Durbanu.

Takšni rezultati so za oznanjevalce Kraljestva v Južni Afriki prisrčna spodbuda. K srcu so jim prirasle besede apostola Pavla: ”Dokler utegnemo, torej delajmo dobro vsem.“ (Galačanom 6:10) Da, Jehovovi služabniki so odločeni doseči vse odkritosrčne ljudi, vključno s tistimi, ki živijo na podeželju tega ”konca zemlje“ (Apostolska dela 1:8)

[Zemljevid/slika na strani 24]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Lebowa

TRANSVAAL

Sowet

Piet Retief

Bophuthatswana

ORANGE FREE STATE