Ali čaščenje relikvij ugaja Bogu

KRI ”San Gennara“, ki se baje utekočini trikrat na leto, je samo ena od mnogih verskih relikvij. Ena teh je tudi Turinski prt, v katerega naj bi bilo ovito Jezusovo telo. Med relikvijami, ki naj bi pripadale Jezusu, so domnevno njegove jasli (v veliki rimski baziliki), njegov abecednik in več kot tisoč žebljev s katerimi naj bi pribili Jezusa ob njegovi usmrtitvi! Med verske relikvije spada tudi več glav Janeza Krstnika, na štirih različnih mestih v Evropi pa naj bi se nahajalo telo ”svete Lucije“.

Eno izmed mest, še posebej znamenitih po svojih relikvijah, je Trier v Nemčiji, kjer hranijo eno izmed mnogih znamenitih ”svetih tunik“, notranje, neobrobljeno oblačilo Jezusa Kristusa. V samem Vatikanu hranijo v posebnem arhivu več kot tisoč relikvij. Dobesedno več tisoč relikvij je shranjenih tudi v cerkvi ”svete Uršule“ v Kölnu v Nemčiji. Še in še bi lahko naštevali. Kako ne, ko pa je samo v Italiji 2468 tako imenovanih svetih mest z verskimi relikvijami!

Domneva se, da čaščenje tako relikvij kot ”svetnikov“ izvira iz 4. stoletja n.š. Iz verskih, ekonomskih in celo političnih razlogov, je število relikvij skozi stoletja postopno raslo, tako da jih je danes že več tisoč. Drugi vatikanski koncil je ponovno potrdil, da ”cerkev glede na svojo tradicijo časti svetnike in izkazuje spoštovanje njihovim relikvijam in podobam“. (Sestavek ”Sacrosanctum Concilium“ sulla sacra Liturgia iz I Documenti del Concilio Vaticano II, 1980, Edizioni Paoline.) ”Znamenite relikvije, kot tudi predmeti, katerim se množično izkazuje spoštovanje,“ so omenjeni v Codex Iuris Canonici (Zbornik kanonskega prava), katerega je leta 1983 objavil Janez Pavel II. Tudi pripadniki anglikanskih in ortodoksnih cerkva častijo relikvije.

Ob tolikih žebljih, domnevno uporabljenih pri Kristusovi usmrtitvi in glavah Janeza Krstnika je očitno, da so verske relikvije pogosto navadna sleparija. Ko so, na primer, z metodo radioaktivnega ogljika določali starost Turinskega prta, se je izkazalo, da ta ni pristen. Zanimivo je, da je zelo znan vatikanski opazovalec Marco Tossati leta 1988 med vročo debato o tej temi vprašal: ”Če bi se znanstvene analize prta uporabile tudi na ostalih predmetih, ki so deležni splošnega oboževanja, le kakšna bo sodba?“

Jasno je torej, da noben moder človek ne bo želel častiti potvorjenih relikvij. Toda, ali je to edini dejavnik, ki naj bi ga upoštevali?

Kaj pravi Biblija?

Biblija nikjer ne govori, da je Božje izvoljeno ljudstvo Izrael častilo verske relikvije v času svojega sužnjevanja Egiptu. Res je, da je patriarh Jakob umrl v Egiptu in da so njegove posmrtne ostanke prenesli v Kanaan ter jih pokopali ”v votlini, ki je na polju v Makpeli“. Tudi njegov sin Jožef je umrl v Egiptu in njegove kosti so ob določenem času prenesli v Kanaan in jih tam pokopali. (1. Mojzesova 49:29-33; 50:1-14, 22-26; 2. Mojzesova 13:19) Ne glede na to pa Sveto pismo ne kaže, da bi Izraelci kdaj častili posmrtne ostanke Jakoba in Jožefa kot verske relikvije.

Upoštevaj tudi, kaj se je zgodilo v primeru preroka Mojzesa. Po Božjih navodilih je 40 let vodil Izraelce. Nato pa se je v starosti 120 let povzpel na goro Nebo, pogledal obljubljeno deželo in tam umrl. Nadangel Mihael se je s Hudičem prepiral zaradi Mojzesovega trupla in Satanu je bil onemogočen poskus, da zapelje Izraelce k oboževanju relikvij. (Juda 9) Četudi so, povsem razumljivo, objokovali Mojzesovo smrt, niso nikoli častili njegovih posmrtnih ostankov. Pravzaprav je Bog to onemogočil s tem, da je Mojzesovo telo pokopal v neoznačen grob, za katerega nihče izmed ljudi ni vedel, kje je. (5. Mojzesova 34:1-8)

Nekateri zagovarjajo čaščenje relikvij s poročilom iz Druge knjige kraljev 13:21, kjer pravi: ”Ko so nekoč pokopavali moža, glej, so zagledali roparsko krdelo. Vrgli so moža v Elizejev grob in odšli. Ko pa se je mož dotaknil Elizejevih kosti, je oživel in se postavil na noge.“ Ta čudež je sicer bil povezan z brezživljenjskimi kostmi enega od Božjih prerokov. Toda Elizej je bil v času, ko se je čudež zgodil, mrtev, ”mrtvi pa ničesar več ne vedo“. (Pridigar 9:5, 10) Zato je potrebno to vstajenje pripisati čudodelni moči Boga Jehova, ki je to izvršil s pomočjo svojega svetega duha ali delujoče moči. Omembe vredno je tudi, da Sveto pismo ne omenja, da bi bile Elizejeve kosti kdajkoli predmet čaščenja.

Nekateri iz krščanstva zagovarjajo čaščenje relikvij zaradi stavkov iz Apostolskih del 19:11, 12, kjer beremo: ”Bog je po Pavlovih rokah delal nenavadne čudeže, tako da so ljudje prinašali bolnikom robce ali rute, ki so se dotaknile Pavlovega telesa, in bolezni so izginjale in zli duhovi so jih zapuščali.“ Prosimo, bodite pozorni, da je bil Bog tisti, ki je prek Pavla delal te nenavadne čudeže. Apostol ni sam, neodvisno od Boga, nikoli delal takšnih stvari, niti ni nikoli sprejemal čaščenja ljudi. (Apostolska dela 14:8-18)

V nasprotju z biblijskimi nauki

Pravzaprav je oboževanje verskih relikvij v nasprotju z biblijskimi nauki. Na primer, dejavnik, ki ga pri takšnem oboževanju ne moremo prezreti, je verovanje v neumrljivost človeške duše. Milijoni pobožnih članov cerkva verujejo, da so duše vseh, ki so razglašeni in čaščeni kot ”svetniki“, v nebesih. Ti iskreni ljudje molijo k tem ”svetnikom“, iščejo njihovo zaščito in prosijo, da naj za njih posredujejo pri Bogu. Pravzaprav katoliki pripisujejo relikvijam ”moč, da z njihovo pomočjo svetnik posreduje pri Bogu“, piše v neki cerkveni knjigi.

Pa vendar, če pogledamo v Biblijo, vidimo, da človeška duša nikakor ni nesmrtna. Ljudje nimamo v sebi nesmrtne duše, ki bi bila zmožna po smrti živeti izven telesa. Namesto tega Sveto pismo pravi: ”Tedaj upodobi Gospod Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice njegove dih življenja, in tako je postal človek živa duša.“ (1. Mojzesova 2:7, AC) Namesto nauka o nesmrtni duši Biblija govori: ”Duša, ki greši, umre.“ (Ezekijel 18:4) To velja za vse ljudi, tudi za tiste, ki so razglašeni za ”svetnike“, saj smo vsi podedovali greh in smrt od prvega človeka, Adama. (Rimljanom 5:12)

Izogibati bi se morali oboževanja ”svetnikov“, saj nikoli niso bili pooblaščeni, da bi za kogarkoli posredovali pri Bogu. Bog Jehova je določil, da lahko to stori samo njegov sin, Jezus Kristus. Apostol Pavel je dejal, da je Jezus ”umrl, še več, je vstal od mrtvih in sedi na božji desnici ter prosi za nas“. (Rimljanom 8:34; primerjaj Janez 14:6, 14.)

Drug razlog, zaradi katerega naj bi se izogibali oboževanja ”svetnikov“ in z njimi povezanih relikvij, pa je stališče Biblije do malikovanja. Ena od desetih zapovedi, danih Izraelcem, pravi: ”Ne delaj si rezane podobe, tudi ne kakršne koli podobe tega, kar je zgoraj na nebu ali kar je spodaj na zemlji ali kar je v vodah pod zemljo! Ne moli jih in jim ne služi! Kajti jaz, [Jehova, NW], tvoj Bog, sem ljubosumen Bog.“ (2. Mojzesova 20:4, 5) Stoletja kasneje je apostol Pavel dejal sokristjanom: ”Zato, preljubi, bežite od malikovanja.“ (1. Korinčanom 10:14) Podobno je pisal tudi apostol Janez: ”Otroci, varujte se malikov!“ (1. Janezovo 5:21)

Čaščenje verskih relikvij in tistih, ki so razglašeni za ”svetnike“, torej nima nikakršne osnove v Bibliji. Kljub temu pa nekateri želijo imeti v svoji bližini nekaj, kar velja za sveto, nekaj, kar lahko vidijo in otipajo in kar ima domnevno rešujočo moč. Prav zares imajo nekateri verske relikvije za viden člen v verigi med nebesi in zemljo. Posvetimo, na kratko, pozornost še temu.

S tem ko nekdo vidi versko relikvijo ali se je dotakne, še nikakor ni rečeno, da dela v skladu z Jezusovimi besedami o bogočastju, kakršnega zahteva Bog. Jezus je dejal: ”Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci molili Očeta v duhu in resnici. Prav takih molilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.“ (Janez 4:23, 24) Bog Jehova ”je duh“, neviden človeškim očem. Častiti ga ”v duhu“ pomeni, da je glavni nagib pri opravljanju naše svete službe srce polno ljubezni in vere. (Matej 22:37-40; Galačanom 2:16) Bogu ne moremo služiti ”v resnici“ s čaščenjem relikvij, ampak samo tako da zavrnemo vse verske laži, se poučimo o njegovi volji, ki je razodeta v Bibliji, in jo tudi izpolnjujemo.

Nič čudnega ni zato, da je učenjak James Bentley priznal, da ’starodavni Judje niso častili relikvij‘. Dejal je tudi, da se je v teku štirih stoletij, od Štefanove smrti pa do Lucijanovega izkopa njegovega telesa, odnos kristjanov do relikvij popolnoma spremenil. V petem stoletju n.š. pa se je odpadniško krščanstvo že prenehalo držati čistega biblijskega nauka o malikovanju, stanju mrtvih in vlogi Jezusa Kristusa kot tistega, ki ”prosi za nas“. (Rimljanom 8:34; Pridigar 9:5; Janez 11:11-14)

Če želimo, da bo naše oboževanje Bogu všeč, se moramo prepričati, da ni povezano z nikakršno obliko malikovanja. Oboževati moramo našega Stvarnika, Boga Jehova, in ne stvarjenja, če želimo, da bo naše bogočastje sprejemljivo. (Rimljanom 1:24, 25; Razodetje 19:10) Ravno tako si moramo pridobiti natančno biblijsko znanje in zgraditi močno véro. (Rimljanom 10:17; Hebrejcem 11:6) In če se držimo pravega bogočastja, potem bomo delali v skladu z neovrgljivimi svetopisemskimi dokazi, da oboževanje relikvij ne ugaja Bogu.

[Slika na strani 5]

Elizejevih kosti niso častili, četudi so bile vpletene pri vstajenju