Zakaj uporabljajo pri bogočastju relikvije
NEAPELJ, Italija. Zamisli si, da si tu v zgodnjih letih 18. stoletja. V mestni katedrali irski filozof George Berkeley stoji pred znamenito versko relikvijo. Dvomljivo gleda v tekočino, ki naj bi bila kri katoliškega ”svetnika“ Januarija.
V Neaplju se v tem pogledu ni veliko spremenilo. Pred leti se je, na primer, ob neki priliki kljub slabemu vremenu v cerkvi spet trlo vse polno ljudi in baje se je zgodil čudež. Relikvija in povorka, katero je vodil glavni nadškof, sta bili toplo pozdravljeni z aplavzom. Da, to je bil še en izmed mnogih primerov, da se je kri ”San Gennara“ utekočinila. O čudežih, povezanih s to versko relikvijo, se poroča že od 14. stoletja.
Po katoliškem izročilu je relikvija (iz latinskega relinquere, kar pomeni ”ostanki“) predmet, ki ga je zapustila oseba, katera velja za svetnika. Dizionario Ecclesiastico pokaže, da so relikvije ”v strogem pomenu besede telo ali deli telesa in posmrtni ostanki svetnika, v širšem pomenu pa so to predmeti, ki so prišli v stik s telesom svetnika in so zato vredni češčenja“.
Odobravanje papežev
Verjetno mnogi častijo verske relikvije zato, ker so z njimi povezani navidezni čudeži. Naslednji dejavnik, ki očitno pripomore k njihovi priljubljenosti, je odobravanje papežev.
V zadnjih 70-ih letih so vsaj štirje papeži posvetili posebno pozornost relikvijam. Katoliški tisk odkriva, da je papež Pij XII., tako kot njegov predhodnik Pij XI., ”imel pri sebi relikvijo svetnice iz Lisieuxa“. Pavel VI. je ”imel prst apostola [Tomaža] na mizi v svoji delovni sobi,“ Janez Pavel II. pa je ”imel v svoji sobi delčke . . . posmrtnih ostankov svetega Benedikta in svetega Andreja“. (30 giorni, marec 1990, stran 50)
Glede na takšno odobravanje papežev ni nič čudnega, da je povpraševanje po relikvijah tako za zasebno kot za javno čaščenje v porastu. Toda — ali čaščenje verskih relikvij ugaja Bogu?
[Slika na strani 3]
Relikvarij, skrinja, v kateri se shranjujejo verske relikvije.
[Vir slike]
Objavljeno z dovoljenjem Britanskega muzeja