Kakšna radost je sedeti za Jehovovo mizo!
Po pripovedi Ernsta Wauerja
Danes mi je sorazmerno lahko obiskovati sestanke Jehovovih prič, proučevati Biblijo in oznanjati dobro vest o Kraljestvu. Toda tu v Nemčiji ni bilo vedno tako. Ko je bil od leta 1933 do 1945 na oblasti diktator Adolf Hitler, se je s sodelovanjem v takšni krščanski dejavnosti tvegalo življenje.
KO SEM bil star 30 let, leto pred prihodom Hitlerja na oblast, sem v Dresdenu prvič srečal Jehovove priče. Januarja 1935. leta sem se predal Jehovu in izrazil svojo željo, da bi bil krščen. Naše delo je bilo prepovedano že leta 1933, zato so me vprašali: ”Ali se zavedaš, kaj pomeni tvoja odločitev? Družino, zdravje, delo, svobodo in celo življenje postavljaš na kocko!“
”Preračunal sem stroške in voljan sem vršiti Božjo voljo in zanjo umreti“, sem odgovoril.
Že pred krstom sem začel oznanjati od hiše do hiše. Na nekih vratih sem srečal uniformiranega SS (Hitlerjevi črnosrajčniki/elitna garda) mladinskega vodjo, ki je začel vpiti: ”Ali ne veš, da je to prepovedano? Poklical bom policijo!“
”Pokličite! Govorim samo o Bibliji in zoper to ni zakona“, sem mirno odgovoril. Zatem sem se napotil na naslednja vrata, kjer me je prijazen gospod takoj povabil, naj vstopim. Nič se mi ni zgodilo.
Kmalu mi je bilo zaupano, da skrbim za študij skupinice petih do sedmih Prič, s katerimi smo se tedensko sestajali. Proučevali smo Stražne stolpe, ki so jih pretihotapili v Nemčijo iz sosednjih držav. Tako smo kljub prepovedi redno sedeli za ”Jehovovo mizo“ in se duhovno utrjevali. (1. Korinčanom 10:21)
Prestajanje preizkušenj
Leta 1936 je J. F. Rutherford, predsednik Watch Tower Society, obiskal kongres v Lucernu, Švica in tja povabil brate, ki so imeli možnost teokratičnega nadzora v Nemčiji. Ker so številnim bratom odvzeli potne liste, mnogi pa so bili pod strogim policijskim nadzorom, jih je lahko prisostvovalo le nekaj. Brat, ki je nadziral delo v Dresdenu, me je prosil, če bi ga lahko v Lucernu zastopal.
”Toda, ali nisem premlad in neizkušen?“ sem vprašal.
”Sedaj je najvažnejše biti zvest“, mi je zagotovil.
Kmalu po vrnitvi iz Lucerna sem bil aretiran in nenadoma odtrgan od žene Eve in dveh majhnih otrok. Na poti na policijsko postajo v Dresdenu sem si zelo prizadeval, spomniti se biblijskega stavka, ki bi me vodil. Na misel mi je prišel stavek iz Knjige pregovorov 3:5, 6: ”Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem in na svojo razumnost se ne zanašaj! Na vseh svojih potih misli nanj in on bo ravnal tvoje steze!“ Ta stavek me je okrepil pri začetnem zasliševanju. Zatem so me zaprli v utesnjeno celico in za trenutek me je obšel strašen občutek zapuščenosti. Toda goreča molitev k Jehovu me je napolnila z mirom.
Sodišče me je obsodilo na 27 mesecev zapora. Eno leto sem bil v samici kaznilnice v Bautzenu. Nekega dne je upokojeni sodniški uslužbenec — nekoga je nadomeščal — odprl vrata celice in s sočutjem pripomnil: ”Vem, da vam ni dovoljeno ničesar brati, toda morda potrebujete nekaj, da ne boste več mislili na vse to.“ Nato mi je na skrivaj dal nekaj starih družinskih revij in rekel: ”Zvečer pridem ponje.“
Dejansko pa za ’sprostitev svojih misli‘ nisem potreboval ničesar. Ko sem bil v samici, sem se spominjal biblijskih stavkov in sestavljal govore ter jih na glas izgovarjal. Vseeno sem bežno pregledal revije, da bi videl, če vsebujejo kakšne svetopisemske stavke — in nekaj sem jih našel! Eden je bil iz Pisma Filipljanom 1:6, kjer med drugim piše: ”Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo izpolnil.“ Jehovu sem se za to spodbudo zahvalil.
Pozneje so me premestili v delovno taborišče. Nato me je kasneje spomladi leta 1939, ko bi se morala moja zaporna kazen zaključiti, nadzornik taborišča vprašal, če so se moji pogledi spremenili. Moj odgovor je bil: ”V svoji veri nameravam ostati zvest“. Povedal mi je da bom premeščen v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen.
Tam sem moral oddati svoja osebna oblačila, se stuširati, po vsem telesu so me obrili in mi dali zaporniško obleko. Nato sem moral zopet pod tuš, tokrat z obleko — to je postopek, ki ga je SS imenoval ”krst“. Zatem sem moral ves premočen stati zunaj vse do večera.
V taborišču so bile Jehovove priče deležne posebne brutalnosti s strani SS. Velikokrat smo morali ure in ure stati na prostoru za parade. Včasih je kdo izmed nas vzdihnil: ”Ali ne bi bilo lepo dobiti zares dobro kosilo?“ Drugi je odgovoril: ”Nikar si ne domišljaj takšnih stvari. Samo pomisli, kakšna čast je, zastopati Jehovovo ime in njegovo Kraljestvo!“ Drugi je dodal: ”Jehova nam bo dal moči.“ Na ta način smo se spodbujali. Včasih je bil dovolj samo prijateljski namig z glavo, da si rekel: ”Želim biti zvest, bodi tudi ti!“
Duhovna hrana v taborišču
Določeni so prevzeli vodstvo pri oskrbovanju duhovne hrane in bil sem izbran, da jim pomagam. Vse kar smo imeli, je bila debela Lutherjeva Biblija. Imeti jo, je bilo seveda prepovedano. Tako je bil ta zaklad skrit in v vsakem oddelku celic je bil določen samo en brat, ki je imel kratek čas dostop do nje. Ko sem bil na vrsti jaz, sem zlezel pod posteljo z žepno svetilko in jo bral približno 15 minut. Zapomnil sem si stavke, o katerih bi lahko pozneje razpravljal z brati v našem oddelku. Tako je bilo do neke mere organizirano razdeljevanje duhovne hrane.
Vsi bratje smo bili spodbujeni, da prosimo Jehova v molitvah za nadaljnjo duhovno hrano in on je naše ponižne prošnje uslišal. Pozimi leta 1939/40 je bil priveden v zapor še en brat in uspelo mu je spretno skriti v svoji leseni nogi nekaj novih izdaj Stražnega stolpa. To je izgledalo kot čudež, kajti vse osebe so zelo skrbno pregledovali.
Te revije so bile iz varnostnih razlogov na razpolago samo izbranim bratom in to samo za en dan. Nekega dne, med gradnjo garaž, sem počepnil v jarek in bral, medtem ko je drugi brat zunaj stražil. Ob drugi priložnosti, v času ”ure šivanja“ (po večerih smo sedeli v svojih barakah in krpali rokavice in druge stvari), sem si v naročje položil Stražni stolp, medtem ko so drugi bratje sedeli na drugi strani kot opazovalci. Ko je prišel SS paznik, sem Stražni stolp hitro odstranil. Če bi me ujeli, bi me to stalo življenje!
Jehova nam je na čudovit način pomagal, da smo si zapomnili misli iz člankov, ki so nas utrdile. Močna utrujenost me je po navadi pripeljala do globokega spanja ponoči. Toda v nočeh, ko sem zvečer bral Stražni stolp, sem se velikokrat prebujal in povsem jasno obnavljal misli. Bratje iz drugih oddelkov so doživljali podobno. Tako je Jehova izostril naš spomin, da smo lahko razdeljevali duhovno hrano. To smo delali tako, da smo se približali vsakemu bratu in ga krepčali.
Zvesti do smrti
15. septembra 1939 je naš delovni odred moral prej kot običajno odkorakati nazaj v taborišče. Kaj je bil povod za to? August Dickmann, eden od naših mlajših bratov, bi naj bil javno usmrčen. Nacisti so verjeli, da bo to prepričalo veliko večino Prič, da se odrečejo svoji veri. Po usmrtitvi so vsi ostali zaporniki lahko odšli. Nas Jehovove priče pa so podili sem ter tja po paradnem prostoru, nas brcali in tepli s palicami, vse dokler se nismo mogli več premikati. Zapovedali so, naj podpišemo izjavo, da se odpovedujemo svoji veri, sicer bodo tudi nas ustrelili.
Do naslednjega dne ni nihče podpisal izjave. Celo novi zapornik, ki jo je ob prihodu podpisal, jo je preklical. Raje bi umrl s svojimi brati, kot pa da bi zapustil taborišče kot izdajalec. V naslednjih mesecih smo bili kaznovani s trdim delom, z neprestanim grdim ravnanjem in zmanjševali so nam obroke hrane. V hudi zimi 1939/40 je umrlo čez 100 naših bratov. Prav do konca so ostali neoporečni do Jehova in njegovega Kraljestva.
Nato je Jehova poskrbel za olajšanje. Mnoge brate so premestili na delo v novo ustanovljena taborišča, kjer so dobivali več hrane. Razen tega je nasilje nekako popustilo. Spomladi leta 1940 sem bil premeščen v koncentracijsko taborišče Neuengamme.
Duhovna preskrba v Neuengammu
Ko sem prispel, je bila tam skupina kakšnih 20 Prič, brez vsake Biblije ali druge literature. Molil sem k Jehovu, da bi mi pomagal utrditi brate v Neuengammu z vsem tistim, kar sem se naučil v Sachsenhausenu. Najprej sem se spomnil biblijskih odlomkov in jih izbral za dnevne stavke. Nato smo poskrbeli za sestanke, na katerih sem lahko razložil misli iz člankov Stražnega stolpa, ki sem jih bral v Sachsenhausenu. Ko so prispeli novi bratje, so poročali o stvareh, ki so jih brali v nedavnih izdajah Stražnih stolpov.
Z letom 1943 je število Jehovovih prič v Neuengammu naraslo na 70. Jehovovim pričam so najraje dali delo zunaj taborišča, kot je bilo čiščenje za letalskimi napadi. Zato smo lahko v taborišče na skrivaj prinesli Biblije, Stražne stolpe ter nekaj knjig in brošur Družbe. Prav tako smo dobili po pošti pakete, ki so vsebovali dodatno literaturo, pa tudi rdeče vino in nekvašen kruh za letno Spominsko slavje. Jehova je očitno zaslepil tiste, ki so pregledovali pakete.
Razkropljeni po različnih barakah, smo oblikovali sedem študijskih grup Stražnega stolpa, vsaka pa je imela svojega vodjo in namestnika. V komandantovi pisarni taborišča, kjer sem občasno delal, so bili skrivoma razmnoženi prepisi Stražnih stolpov. Tako je vsaka študijska skupina za tedenski študij sprejela najmanj en celoten izvod. Niti en sestanek ni izostal. Poleg tega pa so vsako jutro na paradnem prostoru skupine sprejele dnevni stavek s komentarjem iz Stražnega stolpa.
Nekega dne, na praznik SS smo lahko imeli poldnevni sestanek in razpravljali smo, kako v taborišču oznanjati. Razdelili smo ga na področja in poskušali z ’dobro vestjo o Kraljestvu‘ sistematično doseči zapornike. (Matej 24:14) Ker so zaporniki prišli iz različnih dežel, smo naredili oznanjevalske kartice ki so pojasnjevale naše delo in Kraljestvo v različnih jezikih. Oznanjevali smo tako goreče, da so se politični zaporniki pritoževali: ”Kamorkoli greste, je vse kar slišiš, govor o Jehovu!“ Poročilo o našem oznanjevalskem delu je prišlo celo do podružnice v Bernu, Švica.
Dobro je šlo, vse dokler ni leta 1944 gestapo naredil preiskavo v vseh koncentracijskih taboriščih. Naše skladišče literature v Neuengammu niso odkrili, toda pri Karlu Schwarzerju in meni so našli nekaj stvari. Tri dni so naju zasliševali in pretepali. Ko se je ta težka preizkušnja končala, sva bila oba polna ran. Vendar sva z Jehovovo pomočjo preživela.
Obilo duhovnih blagoslovov
Maja 1945 so me osvobodile zavezniške čete. Dan zatem sem odšel z majhno skupino bratov in interesentov. V prvi vasi, do katere smo prišli, smo zmučeni sedli ob vodnjak in se napili vode. Počutil sem se osveženega in z Biblijo pod roko sem odšel od hiše do hiše. Neka mlada žena je bila ganjena, ko je spoznala, da smo bili mi, Jehovove priče v koncentracijskem taborišču zaradi vere. Odšla je v kuhinjo in se vrnila s svežim mlekom in sendviči za vso našo skupino.
Zatem, še vedno v taboriščnih uniformah, smo oznanjevali vest o Kraljestvu po vsej vasi. Drugi vaščan nas je gostoljubno povabil k mizi. Ponudil nam je stvari, ki jih leta nismo uživali. Kako tek zbujajoč pogled! Toda po hrani nismo planili. Izrekli smo molitev in jedli na miren, olikan način. To je naredilo na opazovalce tak vtis, da so prisluhnili biblijskemu govoru zatem, ko smo začeli z našim sestankom. Neka žena je sprejela vest in je danes naša duhovna sestra.
Nato smo šli naprej in doživljali Jehovovo čudovito skrb za nas. Kako odličen občutek je še nadalje uživati, sedaj v svobodi, vso duhovno hrano, ki jo izdaja Jehovova organizacija in jo deliti z drugimi! V vseh teh letih, ki so sledila, je bilo naše popolno zaupanje v Jehova znova in znova nagrajeno.
Od leta 1945 do 1950 sem imel prednost služiti v Betelu v Magdeburgu in nato do leta 1955 v pisarni Watch Tower Society v Berlinu. Zatem sem služil kot potujoči nadzornik vse do leta 1963, ko je žena Hilda naznanila, da pričakuje otroka. (Moja prva žena Eva je umrla v času mojega zapora in leta 1958 sem se ponovno poročil.) Najina hči je pozneje postala goreča Priča.
Kaj pa otroci iz mojega prvega zakona? Sin na žalost ni pokazal zanimanja za resnico, hči Gisela ga pa je. Leta 1953 je obiskala misijonarsko šolo Gilead. Danes služi skupaj s svojim možem v eni izmed kongresnih dvoran v Nemčiji. Z Jehovovo pomočjo sem vse od leta 1963 lahko ostal v redni pionirski službi in služim, kjer je pomoč potrebna, najprej v Frankfurtu in nato v Tübingenu.
Vse do danes uživam vso skrb Jehovove organizacije za njeno družino vernih. (1. Timoteju 3:15) Danes je tako lahko dobiti duhovno hrano, toda ali jo vedno cenimo? Prepričan sem, da ima Jehova na zalogi obilico blagoslovov za vse tiste, ki mu zaupajo, ostanejo zvesti in se hranijo za njegovo mizo.
[Shema na strani 26, 27]
(Lega besedila – glej publikacijo)
KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE SACHSENHAUSEN
A. SS barake
B. Zborno mesto
C. Zaporniške barake
D. Samice
E. Prostor za razkuževanje
F. Mesto za usmrtitve
G. Plinske celice
[Slika Ernsta in Hilde Wauer na strani 25]