Izziv sejanja semena Kraljestva v južnem Čilu
KAKO prijetno je hoditi po mirni podeželski cesti v južnem Čilu! Živina se mirno pase na z drevjem obdanih poljih nasproti veličastnih s snegom pokritih vulkanov. Slišiš lahko žvrgolenje ptic in šelestenje listja v vetriču. Naj izgleda to okolje še tako idilično, pa vendar je izziv za sejalce semena kraljevske resnice.
Ali želite spoznati nekatere naše pionirje, polnočasne oznanjevalce Kraljestva? Kaj ko bi preživeli z njimi na oznanjevanju dobre vesti dan ali dva? Najprej prisluhnimo, kako Jaime in Oscar opišeta vesel in vznemirljiv dan v južnem Čilu.
Dan v službi oznanjevanja
”Začela sva se prebujati in začutila sva, kako prodira mraz v najin mali dom. Oscar, v volnenih nogavicah in še vedno s kapo na glavi, je vstal. Zakuril je v peči na drva in prižgal plinsko pečko, da bi pregnal mraz iz sobe in se ulegel nazaj v toplo posteljo. Zunaj je še vedno temno, slišiva lahko dež, ki pada že vso noč. Zazreva se skozi okno in se nato spogledava. Oh, kako lepo bi bilo, če bi lahko ta dan ”prešpricala“! Potem se spomniva svojih načrtov za ta dan in da morava obdelati osamljeno področje, ki ni bilo obiskano že vse lansko leto. To naju je spodbudilo, da sva začela.“
”Pred osmo uro že hodiva z urnimi koraki po svoji poti in upava, da se nama bo kdo ponudil, da naju pelje ali da bova srečala avtobus, da bi tako lahko pospešila potovanje do stranskih cest, ki vodijo do osamljenih domov in vasic na najinem področju. Pa pripelje traktor s primitivno prikolico, na kateri je nekaj delavcev. Voznik ustavi in nama dovoli, da zlezeva gor. Vesela sva, da nama je danes, zahvaljujoč dežju zadnje noči, prihranjeno potovanje v oblakih prahu. Medtem ko nas premetava po prikolici, govoriva o dobri vesti s poljedelskimi delavci. Ko je prišel čas, da izstopiva, sva jim dala nekaj časopisov. Kako hvaležna sva bila za vožnjo, ki nama je prihranila 12 kilometrov pešačenja!“
”Potreben je bil ves dan, da sva v iskanju vrednih oseb, obšla celotno področje. Ko sva prvič delovala na dodeljenem področju, nisva mogla razumeti, kako to, da se ljudje strinjajo s tem, kar sva jim govorila, biblijsko literaturo pa so le neradi vzeli. Spoznala sva, da je to bilo pogosto zato, ker niso znali brati. Ugotovila sva, da je koristno, če poudariva, da je literatura čudovito darilo za otroke in sorodnike, ki jim lahko v zameno pripovedujejo kaj o njeni vsebini. Večina najinih sogovornikov nima veliko materialnih dobrin. Toda veseli so bili, če so lahko to, kar so imeli, delili z nama. Tako so nama v zameno za biblijsko literaturo, dajali jajca, krompir, peso, čebulo, fižol, lečo in čičerko.“
Jaime se je naučil, kaj mora predlagati, kadar jima hoče hišni gospodar za prejeto biblijsko literaturo kaj pokloniti. Zakaj? Ob neki priložnosti sta se pionirja vrnila s 15 kg zelenjave, njegov tovariš pa je moral velik del dneva v svoji torbi za knjige nositi živo kokoš. Jaime pogosto predlaga merquén, okusno začimbo, pripravljeno iz poslušenih chilijev in dišav. Pripoved nadaljujeta:
”Ko prečkava polja, prideva do rucas [prebivališč] domorodcev Mapuche [kar pomeni ”Narod te dežele“]. Težko se je sporazumevati s starejšimi pripadniki plemena Mapuche, kajti mnogi govorijo le svoj materin jezik. Ko so v bližini mlajši, nam pogosto služijo kot prevajalci. Ko prideva še globje v notranjost dežele, srečava ljudi, ki niso še nikoli videli Biblije ali obiskali večjega mesta, kot je to Tenuco, pokrajinska prestolnica. To kaže, s kakšnim izzivom se srečujeva, ko jim pomagava, da bi spoznali, kako se položaj v svetu bolj in bolj slabša. To morava narediti postopoma, tako da jim pokaževa, kako so krajevni problemi odsev tega, kar se dogaja drugod.“
”Čas je tekel in najine utrujene noge so klicale po počitku. Čudovito sončno vreme se je menjavalo z nalivi, v katerih je postal dežnik neuporaben. Na škornjih se nama je na sveže zoranih poljih nabralo polno blata. Ko sva zaslišala besede Pase no más (Vstopita!), sva hvaležna stopila v kuhinjo in se razveselila tople peči, skodelice ”kave“ iz žita, skute in svežega domačega kruha. Ah, ta mamljivi vonj po svežem kruhu!“
”Z obnovljenimi močmi sva nadaljevala vse do zgodnjega večera; prečkala sva polja, ki so le redko obdana s plotom, včasih pa so žitna polja obdana s pica-pica — zimzelenim grmičevjem z rumenimi cvetovi iz družine košeničic. Sonce se je bližalo zatonu in priti sva morala še do naslednje glavne ceste, da bi ujela zadnji avtobus za mesto; najino 20 kilometersko pešačenje bo skoraj končano.“
”Vrnila sva se živa in zdrava, utrujena, toda srečna, ker sva se lahko prijetno pogovarjala z mnogimi ovcam podobnimi ljudmi. Prigriznila sva, obnovila dogodke dneva in utrujena legla v posteljo.“
Obisk na Chiloéu
Chiloéjski arhipelag sestavljajo številni mali otoki. Največji otok, ki meri v dolžino 180 km, prekrivajo travnati griči, ločeni z jezerci. Kamorkoli greš, lahko vidiš očarljivo morsko obalo in slikovite ribiške vasice.
V mestu Achao na samem robu glavnega otoka, najdemo Rubéna in Cecilio. Ko sta prišla marca 1988, je krajevni župnik opozarjal ljudi, ’da naj ne poslušajo para, ki hodi po otoku in govori o Bibliji‘. Njegove negativne pripombe so zaslepile misli nekaterih, toda obenem zbudile radovednost drugih. Sčasoma sta Rubén in Cecilia vodila 28 biblijskih študijev. Preučujeta z več učitelji; štirje od njih uporabljajo izdaje Watch Tower-ja ”All Scripture Is Inspired of God and Beneficial“ (”Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno“) in Moja knjiga biblijskih zgodb pri verski vzgoji v šoli.
Jehova skrbi za te dejavne pionirje, ki prehodijo na dan v oznanjevanju Kraljestva in pridobivanju učencev tudi do 34 km. (Matej 24:14; 28:19, 20) Nekega dne sta Rubén in Cecilia hodila po stezi tik ob obali in ob oseki opazila obilje choritos (vrsta dagenj), ki so bile zlahka dosegljive. Rubén jih je pričel nabirati, toda kako naj jih odneseta domov? Cecilia je rešila problem. Svoje nogavice je porabila kot vrečko. Pionirja sta sedaj imela nekaj s čimer sta si lahko pripravila okusno morsko jed.
Severno od Achaja sta dva posebna pionirja, polnočasna oznanjevalca Kraljestva, povezana z majhno skupščino v Linau. Tu se je delo oznanjevanja pričelo leta 1968 in prva Jehovova priča se je krstila leta 1970. Štiri leta je ta brat oznanjeval sam in prenašal zasmehovanje svojih domačih in znancev. Končno se je leta 1974 njegova žena ugodno odzvala na biblijsko resnico in se krstila. Nato so se krstili še štirje njegovi bratje, štiri sestre, štirje strici, šest nečakov in svak s svojo ženo. Tamkajšnja skupščina je bila sestavljena iz ene same velike družine. Sčasoma so trije od petih bratov pričeli služiti kot starešine in eden kot pomočnik.
Luis in Juan sta polnočasna oznanjevalca, ki se trudita v sejanju semena Kraljestva v Quemchiju, majhnem mestu 30 kilometrov od Linaa. Vsakdanja stvar jima je plezanje čez plotove, prečkanje polj, polnih bujne vegetacije in vzpenjanje ter spuščanje po gričih. Veter in dež sta njuna stalna spremljevalca. Do bližnjih otokov se vozita z manjšimi ladjami, ki dvakrat ali trikrat tedensko plujejo do otoka Choloé. Na otoku se zadržita par dni. Vožnja med otoki lahko povzroči morsko bolezen, toda gostoljubnost in prijaznost otočanov jo kaj hitro pozdravita. Luisu in Juanu se je pridružil še en oznanjevalec Kraljestva in sedaj se skupaj trudijo doseči 11 500 prebivalcev tega področja. Napredovali so počasi, zato sta bila Luis in Juan presrečna, ko je leta 1989 spominsko svečanost obiskalo 36 oseb.
Nazaj na celino
Če nadaljujemo potovanje proti severu in prečkamo preliv Chacao, pridemo na celino. Tu, na obsežnem področju, ki vključuje osamljene skupine v Maullínu, Carelmapuju in Pargui, delujeta pionirja Ramón in Irene. Priče z otoka Chiloé pešačijo eno uro do transbordador (trajekta), s katerim prečkajo ožino, da bi tako obiskali krščanski sestanek v Pargui. Ramón potuje iz Maullína z avtobusom uro in dvajset minut, da bi vodil sestanek, ki ga navadno obišče dvakrat več ljudi, kot je tam oznanjevalcev. Zakaj potrebuje tako veliko časa za samo 38 kilometrov? Ker avtobus ustavlja za vsakim ovinkom, da bi pobral potnike, obložene s torbami sadja in zelenjave, vrečami krompirja in čebule, včasih pa celo z živimi prašiči in kokošmi. V avtobus stlačijo vse, za kar ni več prostora na strehi. Končni rezultat je dolgo potovanje s številnimi vonjavami, prizori in glasovi.
Če pionirji zamudijo medkrajevni avtobus, morajo dolgotrajno pešačiti, razen če jim kdo ne ustavi, kajti le redki med njimi imajo osebni avto. Ko sta se Ramón in interesent, s katerim je proučeval Biblijo, peljala z nekim voznikom, je ta vprašal: ”Kako se ljudje odzivajo na vaše delo?“ Ko je opazil, da sva se vprašujoče spogledala, je rekel: ”V tem pueblu (indijanski vasici) sem duhovnik in vidva sta Jehovovi priči. Dobro poznam vaše delo in všeč so mi vaši časopisi.“ Preden jima je dovolil v Pargui izstopiti, da bi pravočasno prispela na sestanek, se je razvila prava razprava, polna vprašanj in odgovorov. Gotovo si je duhovnik z branjem naših revij odgovoril tudi na ostala vprašanja.
Ramónu in Ireni ni vedno lahko priti do 20 domov, kjer vodita biblijski študij. Nekateri so na drugi strani reke Maullín ali v osamljenih ribiških vasicah, do katerih je potrebno priti z ladjico. Čeprav bi jima lahko močno deževje vzelo pogum, se jasno vidi, da je njuna vztrajnost in vztrajnost ostalih 18 oznanjevalcev Kraljestva, raztresenih v tem podeželjskem okolju, obrodilo sadove, kajti na spominski svečanosti se je zbralo 77 oseb.
V Los Muermosu sta Juan in Gladys, polnočasna oznanjevalca Kraljestva, vodila 23 biblijskih študijev. Dolga pešačenja po blatnih cestah so poplačana, ko seme Kraljestva požene korenine v srcih ljudi, ki se dajo poučiti. V nekem osamljenem predelu obalnega pogorja blizu Estaquille sta Juan in Gladys delovala na področju, ki ni bilo še nikoli prej obiskano. Interesenta, s katerim sta proučevala Biblijo sta zaprosila, da bi jima posodil konja. ”Seveda,“ je odgovoril. ”Grem lahko z vama?“ Juan je kmalu uvidel, da je vso stvar vodil Jehova. Kaj hitro bi se lahko izgubila v gostih gozdovih, toda človek, ki se je zanimal za resnico, je področje dobro poznal in ju je vodil do domov, ki so sicer zakriti pogledu z gorskih steza. Resnično utrujen po devetih urah hoje in ježe, je eden od posebnih pionirjev vprašal tega interesenta, kako se počuti. Mož je odgovoril: ”Edino, kar vaju prosim, je, da me drugič spet vzameta s seboj.“ Ta mož, poln cenjenja, je duhovno napredoval in se januarja 1988 tudi krstil. Kmalu zatem se je krstila tudi njegova žena na enem izmed pokrajinskih sestankov.
Med obiskom pokrajinskega nadzornika je bilo 11 estanquillskih oznanjevalcev navdušenih nad številom obiskovalcev javnega predavanja, saj je bilo prisotnih 110 oseb. V mestecu s 1000 prebivalci v bližini Los Muermosa je bilo na spominski svečanosti 66 obiskovalcev. Na tem obsežnem polju je torej še veliko dela. (Matej 9:37, 38)
Še severneje odkrijemo pionirja Alana in Fernanda. Ko sta nekega dne hodila po prašni cesti, jima je ustavil voznik tovornjaka in jima dovolil, da se peljeta zadaj. Ko sta izstopila, sta se morala nasmejati, kajti od glave do peta ju je prekrila debela plast prahu. Občutek za humor in veselje pri vodenju 20 biblijskih študijev na domu pomaga premagati takšne neprijetnosti. Predstavljajmo si njuno veselje, ko je obiskalo spominsko svečanost 65 oseb, v službi oznanjevanja pa sta se jima naslednji mesec pridružila prva dva domačina!
Čez Bío-Bío
Da bi prišli do ovcam podobnih ljudi v bližini Andov, je potrebno prečkati sotesko, v kateri 50 metrov globoko buči reka Bío-Bío in to s pomočjo krhke lesene konstrukcije, obešene na vrveh, ki se raztezajo prek soteske. Zle slutnje te navdajajo, ko se povzpneš nanjo in premakneš vzvod, da bi osvobodil ploščad, ki te popelje vzdolž vrvi. Čvrsto se držiš ograje, ki je na ploščadi, ko naglo zanihaš čez sredino soteske, kjer končno obvisiš. Ko se opomoreš, s pomočjo drugega vzvoda, ki ga pomikaš naprej in nazaj, počasi napreduješ proti nasprotni strani. To prav gotovo ni za strahopetce! Kljub temu neka sestra to počne vsak teden, da bi prišla do ovci podobne osebe v oddaljeni gorski vasici.
Odličen zgled teh pionirjev in ostalih oznanjevalcev Kraljestva, ohrabri interesente, ki to cenijo, da se trudijo obiskovati krščanske sestanke. (Hebrejcem 10:24, 25) Neka družina prejaha s konjem 40 kilometrov do reke Bío-Bío in potem prehodi še 12 kilometrov do Kraljevske dvorane.
Česa se spominjajo pionirji, ko se ozrejo na pretekla leta? Zasneženih vulkanov, dražestnih polj in bobnečih rek? Prahu, dežja, blata in dolgega pešačenja? Da, toda še posebej se spominjajo naklonjenih posameznikov, ki so se ugodno odzvali na dobro vest. Te ovcam podobne osebe so gotovo vredno plačilo vseh naporov. Kakšna radost je sejati seme Kraljestva v južnem Čilu!