Sejte seme, Jehova bo dal rast

PO PRIPOVEDI FREDA METCALFEA

V ZAČETKU leta 1948 sem, ko sem oznanjeval od hiše do hiše obiskal malo kmetijo na robu mesta Cork na jugu Irske. Ko sem kmetu pojasnil, kdo sem, je pordel v obraz. Besen je začel vpiti, da sem komunist. Odhitel je po vile. Brez pomišljanja sem zbežal z dvorišča in skočil na kolo, ki sem ga pustil ob cesti. Hrib je bil zelo strm in poganjal sem, kar se je dalo hitro, ne da bi se oziral. Predstavljal sem si, da bo kmet vame zagnal vile tako kot koplje.

V dveh letih, odkar sem leta 1946 kot posebni pionir prišel iz Anglije v Republiko Irsko, sem se navadil na takšne reakcije. Majhna skupina 24 oznanjevalcev Kraljestva, kateri sem se pridružil, je že izkusila njihovo negostoljubnost in sramotenje. Toda bil sem prepričan, da bo Jehovov duh sčasoma rodil sadove. (Galačanom 6:8, 9)

Preden vam povem, kako so se stvari razvijale, dovolite, da vas seznanim s svojim življenjem in s šolanjem, ki mi je omogočilo, da sem ostal trden v takšnih okoliščinah.

Dobra starševska vzgoja in zgled

V začetku leta 1914 je oče prišel v stik z resnico. Ko se je vračal z nogometne tekme v Sheffieldu, Anglija, je prebral biblijski traktat, ki je pojasnjeval stanje mrtvih. Obiskal je že precej cerkva, ker je želel odgovore na svoja vprašanja, toda neuspešno. To, kar je sedaj v tem traktatu prebral, ga je navdušilo. Naročil je šest zvezkov Studies in the Scriptures (Proučevanje Svetega pisma), za katere je izvedel iz traktata. Željno jih je bral, velikokrat celo do ranih jutranjih ur. Oče je hitro prepoznal rasnico.

Kmalu je pričel zahajati v krajevno skupščino Jehovovih prič. To druženje je trajalo prek 40 let in večino tega časa je služil kot predsedujoči nadzornik. V veliko zadovoljstvo očeta so njegova dva brata in tri sestre sprejeli resnico. Njegov brat je potem o resnici pričal mladi prodajalki, ta svoji sestri, obe sta se predali in bili maziljeni kristjanki. Oče in njegov brat sta se poročila s tema mladima ženskama.

V družini smo bili štirje sinovi, ki smo bili vzgojeni v ”strahu in svarjenju Gospodovem“. (Efežanom 6:4, AC) Vesel sem, da starši niso skoparili z napori, ko so nam vsajali resnico. Včasih ni bilo kakih posebnih publikacij, ki bi pomagale staršem učiti otroke o biblijskih resnicah. Vendar smo dvakrat na teden imeli redni biblijski študij in pri tem smo uporabljali knjigo The Harp of God (Harfa Božja). Prav tako smo tudi redno razpravljali o dnevnem stavku. (5. Mojzesova 6:6, 7; 2. Timoteju 3:14, 15)

Mati in oče sta tudi zgledno cenila sestanke in bila goreča v oznanjevanju. Poleg izrednih duhovnih vrlin je imel oče tudi smisel za humor, katerega je prenesel tudi na nas, otroke. Prizadevnost staršev je obrodila dobre rezultate. Vsi njuni štirje sinovi, sedaj že v 60-letih, še vedno zadovoljni služimo Jehovu.

V pionirsko službo

Aprila, 1939. leta, sem v 16. letu starosti končal šolo in postal splošni pionir. Oče se mi je v pionirski službi pridružil in me prvovrstno usposabljal. Potovala sva s kolesi in dobro prečesala celotno področje enajstih kilometov okoli našega doma. Vsak dan je vsak s seboj vzel po 50 brošur in se nisva vrnila, dokler jih nisva oddala.

Dve leti pozneje sem imel prednost biti med prvimi imenovanimi posebnimi pionirji v Britaniji. Bilo mi je v radost sprejeti ta blagoslov, obenem pa sem težko odšel iz srečnega in varnega teokratičnega doma. Sčasoma sem se, z Jehovovo pomočjo, privadil.

Moje pioniranje je prekinila druga svetovna vojna, ko so me skupaj s še drugimi mladimi Jehovovimi pričami zaradi nevtralnosti zaprli. V ječi Durham so me razvrstili kot YP (mlad zapornik). To je pomenilo, da sem moral nositi kratke hlače — kar je bilo zelo neprimerno v hladnem vremenu. Samo predstavljajte si Wilfa Goocha (sedaj koordinatorja odbora britanske podružnice), Petra Ellisa (člana odbora britanske podružnice), Freda Adamsa in mene — vsi visoki približno 180 centimetrov — kako skupaj stojimo v kratkih hlačah kot kakšni šolarji.

Področje — Irska

Ko sem prišel iz ječe, sem tri leta pioniral v različnih področjih Anglije. Nato so me poslali v Republiko Irsko, kar je bilo zame tako preizkušnja kot tudi veliko zadovoljstvo. Vse, kar sem vedel o južni Irski, je bilo to, da so tam skoraj vsi rimokatoličani. Nisem se oziral na negativne pripombe nekaterih in nisem pomišljal. To je bil čas, da se pravo bogočastje razširi in prepričan sem bil, da mi bo Jehova s svojim svetim duhom pomagal.

Večina Jehovovih prič na Irskem, razen enega ali dveh, je živela v glavnem mestu Dublinu. Zato večina tamkajšnjega prebivalstva še nikoli ni videla Jehovove priče. Skupaj s še tremi posebnimi pionirji sem začel delovati v mestu Cork. Ni bilo lahko najti ušesa, ki bi prisluhnilo. Duhovniki so neprestano pri mašah govorili proti nam. Imenovali so nas ”komunistični hudiči“. Tudi časopisi so svarili pred našim delovanjem.

Nekega dne sem bil pri frizerju, ki me je strigel z ostro britvijo. Razgovor je nanesel, da me je vprašal, kaj delam v Corku. Ko sem mu povedal, je besno skočil pokonci in me preklel. Roke so se mu tresle od jeze, in že sem se videl, kako odhajam z glavo pod pazduho. Kako sem se oddahnil, da sem prišel cel iz njegovega lokala.

Nasilje drhali

Včasih smo občutili nasilje drhali. Tako smo na primer nekega dne v marcu 1948. leta marljivo oznanjali od hiše do hiše, ko je mojega sodelavca Freda Chaffina napadla drhal. Fred je bežal pred množico do avtobusnega postajališča, kjer je za pomoč prosil nekega avtobusnega šoferja in sprevodnika. Namesto, da bi pomagala, sta se pridružila napadalcem. Fred je stekel naprej po cesti in se uspel skriti za nek visok zid, to pa je bila ograda duhovnikove hiše.

Med tem časom sem se vrnil po kolo. Do mestnega središča sem šel po stranski cesti. Ko pa sem se prikazal na glavni cesti, me je tam že čakala drhal. Dva moža sta zagrabila mojo torbo in vrgla njeno vsebino v zrak. Nato sta me začela pretepati in brcati. Nenadoma se je pojavil mož, ki je bil policaj v civilu. Zaustavil je napadalce in me skupaj z njimi odpeljal na policijsko postajo.

Ta napad je odprl pot ”obrambi in utrjevanju evangelija“. (Filipljanom 1:7) Ko je primer prišel na sodišče, je policaj, ki me je rešil — bil je katoličan — podal dokaze in šest ljudi so obsodili zaradi napada. Primer je pokazal, da smemo hoditi od vrat do vrat. Obenem pa je bil v svarilo drugim, ki bi se morda želeli zateči k nasilju.

Sprva se je mislilo, da je preveč nevarno poslati sestre, ki bi delovale kot pionirke, v takšno mesto, kot je Cork. Toda često se je izkazalo, da je bolje, če k zainteresiranim ženskam gredo sestre. Tako je tik pred tem napadom Skupnost poslala dve dobri sestri v Cork. Ena, Evelyn MacFarlane, je pozneje postala misijonarka v Čilu, kjer je opravila izjemno delo. Druga, Caroline Francis — zato, da bi lahko pionirala na Irskem, je prodala svojo hišo v Londonu — je postala moja žena.

Seme resnice klije

Kaj hitro bi lahko pomislili, da smo izgubljali čas, ko smo pod takšnimi pogoji sejali seme Kraljestva. Ko pa smo videli, da je resnica tu in tam vzklila, smo še naprej zaupali v Jehovovo moč, da bo poskrbel za rast. Tako nam je na primer Skupnost poslala naslov moža, ki je pisno naročil knjigo Let God Be True (Naj se Bog izkaže resničnega). Bil je doma v Fermoyu, majhnem kraju, kakšnih 35 km od Corka. Tako sem se nekega nedeljskega jutra s kolesom odpravil, da ga poiščem.

Ko sem prispel v Fermoy, sem nekega moža vprašal za smer. ”O,“ je odgovoril, ”to je še 14 kilomtrov naprej po cesti.“ Odpeljal sem se in po ozki podeželski cesti končno prišel do kmetije. Mlad mož, ki je naročil knjigo, je stal pred vrati kmetije. Ko sem se mu predstavil, je rekel: ”Ta knjiga je vredna svoje teže v zlatu!“ Prijetno sva se pogovorila, tako da sem prav z lahkoto prevozil 50 kilometrov poti do doma. Celo sedaj, po 40 letih se razveselim, ko vsako leto na kongresu srečam tega ”mladega“ moža, Charlesa Rinna. Danes je v Corku in njegovi okolici 10 skupščin.

V 1950-tih letih sva s Carolino posejala seme resnice v osrednji Irski. Prava spodbuda za vztrajanje so bili ponižni ljudje, podobni ”babici“ Hamilton in njeni snahi, ki sta se leta 1951 hitro odzvali resnici. ”Babica“ Hamilton je bila prvi krščeni oznanjevalec v Grofiji Longford. (1. Tesaloničanom 2:13)

Težave so bile s stanovanjem. Takoj, ko so pričeli pritiskati na stanodajalca, so naju prosili, da odideva. Ko sva tako v kratkem času kar trikrat izgubila stanovanje, sva si kupila šotor, plahto za tla in spalne vreče ter jih prevažala naokoli s Fordom, model Y. Vsak dan sva po končanem oznanjevanju postavila šotor, kjerkoli že je bilo možno. Pozneje sva imela 4 metre dolgo prikolico. Bila je majhna, z le nekaj udobnostmi — po pitno vodo sva morala hoditi tudi do pol kilometra daleč — in z enim samim prostorom, toda za naju je bila razkošje. Moj smisel za humor je bil preizkušen, ko mi je nekega dne spodrsnilo na mokri drevesni korenini in sem padel na hrbet v dolg, ozek in ne preglobok vodnjak. V najino prikolico pa sva še vedno lahko namestila pokrajinskega nadzornika in njegovo ženo, ko sta naju obiskala.

Včasih so bili dobrosrčni ljudje nepričakovano prijazni. Na primer 1958. leta sva odšla v Sligo, mesto na zahodu Irske, iz katerega so pred 8. leti izgnali drug pionirski par. Jehova sva prosila za pomoč, da bi lahko našla mesto za prikolico. Po večurnem iskanju sva prišla do opuščenega kamnoloma. Mož, ki je vzdolž podeželske ceste pasel čredo je povedal, da je kamnolom last njegove družine. ”Ali se lahko tu nastaniva?“ sva ga vprašala, zatem ko sva mu povedala, da sva zastopnika Biblijske družbe. Rekel je, da lahko.

Kmalu zatem je vprašal: ”Kateri Biblijski družbi pripadata?“ Za trenutek naju je zaskrbelo. Rekla sva mu, da sva Jehovove priče. Na najino veliko olajšanje je ostal prijazen. Čez nekaj tednov nama je vročil potrdilo o enoletnem najemu zemljišča. ”Ne želimo nobenega denarja,“ je rekel. ”Vemo za nasprotovanje, ki ga doživljate, zato imejta to potrdilo kot dokaz, da smeta uporabljati to zemljišče.“

Ko sva bila v Sligu, sva slišala, da je moža, dobro znanega trgovca in nogometaša zanimala resnica še ko so bili prejšnji pionirji v mestu. Toda od takrat je minilo 8 let in zanimalo naju je, kako je z njim sedaj. Ko sem se predstavil, mi je odgovoril širok nasmeh na obrazu Mattiea Burna. Pred leti posejano seme resnice ni umrlo. Še danes je član majhne in aktivne skupščine v Sligu.

Spremenjen odnos

Mesto Athlone je še posebej izstopalo v sovražnem odnosu do nas. Ko se je v 1950. letih pričelo tam bolj oznanjevati, so duhovniki poskrbeli, da so vsi, ki so živeli v enem delu mesta, podpisali listino, da ne želijo obiskov Jehovovih prič na svojih vratih. Listino so poslali vladi, kar je zelo otežkočilo delu v Athloneju za nekaj let. Ko je nekoč skupina mladih ugotovila, da sem Jehovova priča, je pričela metati vame kamenje. Ko sem se postavil pred izložbeno okno trgovine, me je lastnik povabil, naj vstopim — bolj zaradi tega, da bi zaščitil izložbeno okno, kot pa mene — in mi dovolil oditi pri zadnjem izhodu.

Nedavno pa, avgusta 1989, ko sem v Athloneju imel pogrebni govor zvestemu bratu, se nisem mogel načuditi, kako je Jehova pospešil tamkajšnjo rast. Poleg članov skupščine je kakšnih 50 ljudi spoštljivo poslušalo pogrebni govor v prijetni Kraljevski dvorani, ki so jo zgradili bratje.

Posebno usposabljanje v Gilead šoli

Leta 1961 sem bil povabljen na desetmesečno šolanje v Watchtower Bible School of Gilead. To posebno šolanje je bilo samo za brate, zato sva s Carolino to povabilo skrbno pretehtala v molitvi. Dvanajst let se nisva ločila. Ker je tudi žena iskreno želela obiskati Gilead School in postati misijonarka, je bila še posebno razočarana, ker ni bila povabljena. Toda, bila je ponižna in je postavila interese Kraljestva na prvo mesto. Strinjala se je, da grem sam. Ta tečaj je bil zares čudovita prednost. Kljub temu sem bil vesel, ko sem se vrnil domov in pričel delati v podružnici Skupnosti ter spodbujati 200 ali še več Jehovovih prič, ki so sadile in zalivale na Irskem v začetku 1960. let.

Čez nekaj let, to je leta 1979, je Caroline odšla v glavno podružnico Jehovovih prič v New Yorku, ko sem bil povabljen na poseben tečaj Gileada za člane odborov podružnic. Pozneje se je izkazalo, da je bil to višek v zaključku njenega življenja. Dve leti za tem je umrla. V vseh 32-tih letih skupne polnočasne službe ni Caroline nikoli izgubila gorečnosti v Jehovovi službi, niti zaupanja v to, da bo poskrbel za rast.

Zelo sem jo pogrešal. Ena izmed stvari, ki mi je pomagala, da sem to lahko prenesel, je bil članek v časopisu Prebudite se! z naslovom ”Nauči se živeti brez nekoga, ki ga ljubiš“. (8. februar 1981, angl.) Vedno so mi prišle solze v oči, ko sem mislil na izgubljeno sotovarišico. Toda naredil sem, kar je predlagal članek in ostal zaposlen v Jehovovi službi.

Jehovovi blagoslovi se nadaljujejo

Leto pred tem, v aprilu 1980, sem bil prisoten, ko je brat Lyman Swingle, član vodilnega telesa, posvetil novo podružnico v Dublinu. Kako navdušujoče je bilo videti 1 854 oznanjevalcev na področju, ki je takrat vključevalo tudi Severno Irsko! Sedaj, po desetih letih, Yearbook poroča o najvišjem številu oznanjevalcev 3 451 v letu 1990.

Med tem časom sem imel še dodatni blagoslov. Ko sem služil kot predavatelj Kingdom Ministry School (Kraljevska šola usposabljanja), sem srečal Evelyn Halford, privlačno in gorečo sestro, ki se je preselila na Irsko, da bi služila tam, kjer je potreba večja. Poročila sva se maja 1986 in me v vseh mojih teokratičnih dejavnostih resnično podpira.

Odkar sem pred 51 leti končal šolo in stopil v polnočasno službo, sem jih 44 preživel na Irskem. Zares toplo mi je pri srcu, ko vidim mnoge, katerim sem pomagal, da še vedno služijo Jehovu, nekateri kot starešine in pomočniki. Brez obotavljanja lahko rečem, da je ena od največjih radosti, pomagati komu, da stopi na pot življenja.

Videti, kako na Irskem pravo bogočastje kljub ognjevitemu nasprotovanju cveti v enem mestu za drugim, zares krepi vero. Danes se kakšnih 3 500 oznanjevalcev po vsej deželi shaja v več kot 90 skupščinah. Resnično, Jehovovega dela ni moč zaustaviti. On bo povzročil rast, če bomo mi marljivo sadili in zalivali. (1. Korinčanom 3:6, 7) Prepričal sem se v resničnost teh besed. Njihovo izpolnitev sem doživel na Irskem.

[Slika Freda and Evelyn Metcalfe na strani 25]

[Slika Freda Metcalfe na strani 28]