Oznanjevalci Kraljestva poročajo

Jehova priskrbi olajšanje

NEDAVNO so Jehovove priče v Južnoafriški republiki izvedele za obupne razmere duhovne bratovščine v bližnji deželi, kjer je oznanjevalsko delo prepovedano. Izvedeli so, da so, ker je bila huda suša, da bi preživeli, jedli užitne korenine. Nimajo tudi primerne obleke za oznanjevanje, kar je povzročilo, da se nekaterim Pričam oznanjevanje upira.

Bratje v Južni Afriki so takoj reagirali. Krajevnim skupščinam na področju Johannesburga so sporočili, da potrebujejo obleko. V nekaj dneh so zbrali tri tone oblačil. Obleko so potem prostovoljni delavci sortirali. Pripravili so tudi 3 tone fižola, 1 tono olja, 1 tono pralnih sredstev in 17 ton koruzne moke. Ko so v podjetju, ki je dobavilo koruzno moko slišali o mučnem stanju Prič v tej s sušo bičani deželi, so darovali več kot tono te, tako zelo potrebne hrane.

V ponedeljek, 16. aprila 1990, je tovornjak, naložen s 25 tonami odrešilnega živeža, odpeljal iz Južne Afrike na 5 500 km dolgo pot. Toda bilo je potrebno dobiti dovoljenje od oblasti, da bi lahko to prepeljali skozi njihovo od vojne raztrgano deželo.

Uradniki na konzulatu so rekli, da se, čeprav v njihovi deželi Jehovove priče niso priznane, dobro zavedajo njihove prisotnosti. Nobenih pomislekov niso imeli o tem, da se lahko pošlje potrebna pomoč našim bratom. Dovolili so in potrebni dokumenti so bili izdani v petek, 20. aprila, Priče pa so brez težav prestopile mejo. Vseeno so naleteli na več kot 30 cestnih zapor, kjer so pogosto zahtevali, naj pokažejo dokumente. Šele tedaj so uvideli, kako so ti dokumenti nujni.

Ko so prepotovali kakih 140 km do notranjosti dežele, jim je pot zaprla velika narasla reka. Most je bil uničen in zasilna konstrukcija na njegovem mestu je bila za tako velike tovornjake neustrezna. Vendar so našli manjše prevozno podjetje, ki je spremljalo transport, tako da so varno prečkali poplavljen most. Odločili so se, da se razdelijo v dve skupini. Ob narasli reki so postavili taborišče za eno skupino, medtem ko je druga skupina nadaljevala pot, da bi prispela do bratov kakih 260 km naprej proti severu. Kako so bili srečni, ko so se sestali z brati! Ni bilo konca smeha, objemov in stiskanja rok. Kmalu so dva tamkajšnja tovornjaka poslali k drugi skupini bratov, ki je čakala ob reki. Tam so odrešilne potrebščine pretovorili z velikega tovornjaka na ta dva manjša.

Sprejeto poročilo razodeva globoko hvaležnost Jehovu za to gmotno podporo. Vendar bratje, kjub mučnemu stanju še bolj tarnajo za duhovno hrano. Ena skupščina je lahko dobila le en Stražni stolp, ki se je za vsako družino prepisal. Zahvaljujoč Jehovu se bo sedaj poskrbelo za stalen dotok duhovne hrane bratovščini v tej deželi.