Vztrajajte v luči in ljubezni

Ključne misli iz Prvega Janezovega pisma

JEHOVA je vir luči in ljubezni. Duhovno luč moramo iskati pri Bogu. (Psalm 43:3) Tudi ljubezen je sad njegovega svetega duha. (Galačanom 5:22, 23)

Apostol Janez v svojem prvem navdihnjenem pismu, ki ga je verjetno napisal v Efezu ali okolici okrog leta 98 našega štetja, govori o luči, ljubezni in tudi o drugih temah. Pismo je v glavnem napisal zato, da bi zaščitil kristjane pred odpadništvom in jim pomagal vztrajati v luči. Ko se spopadamo s kljubovanjem naši ljubezni, veri in neoporečnosti v resnici, nam bo gotovo pomagalo pregledovanje tega pisma.

’Hodite v luči‘

Janez je pojasnil, da morajo zvesti kristjani živeti v duhovni svetlobi. (1:1–2:29) Rekel je: ”Bog je luč in v njem ni nobene teme [ničesar zlega, nemoralnega, neresničnega ali nesvetega].“ Ker z duhom maziljeni kristjani ’živijo v svetlobi‘, so ”združeni“ z Bogom, Kristusom in med seboj. Jezusova kri jih je očistila tudi greha.

Bodisi, da smo maziljeni kristjani z nebeškim upanjem ali pa se veselimo večnega življenja na zemlji, se lahko še naprej okoriščamo Jezusove žrtve samo, če ljubimo bratovščino in ne sveta. Izogibati se moramo tudi vpliva odpadnikov, kot na primer ’antikrista‘, ki zanika tako Očeta kot Sina. In nikoli ne pozabimo, da bomo lahko večno živeli le, če bomo zvesti resnici in če bomo pravični.

Božji otroci razodevajo ljubezen

Janez nato identificira Božje otroke. (3:1–4:21) V prvi vrsti morajo biti pravični. Poslušajo tudi zapoved Boga Jehova, naj ’verujejo v njegovega Sina, Jezusa Kristusa in drug drugega ljubijo‘.

Človek, ki ”pozna Boga“, pozna Jehovove namene in ve, kako On odseva ljubezen. To lahko osebi pomaga odsevati ljubezen. Dejansko, ”kdor pa ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen“. Bog je iz ljubezni ”poslal svojega Sina v spravo za naše grehe“. Če nas je Jehova tako zelo ljubil, smo dolžni tudi mi ljubiti drug drugega. Da, vsakdo, ki trdi, da ljubi Boga, mora ljubiti tudi svojega duhovnega brata.

Vera ’premaguje svet‘

Ljubezen spodbuja Božje otroke, da se držijo njegovih zapovedi, vendar pa je vera tista, s katero ’premaguje svet‘. (5:1-21) Vera v Boga, njegovo Besedo in njegovega sina nas usposablja za ’premagovanje sveta‘. S takšno vero zavrnemo njegovo napačno mišljenje in poti in se držimo Jehovovih zapovedi. Bog je ’zmagovalcem nad svetom‘ dal upanje na večno življenje in posluša njihove molitve, če so v soglasju z njegovo voljo. Ker se vsak, ki ”je rojen iz Boga“, zavestno trudi, da ne greši, Satan na takšno osebo nima vpliva. Toda tako maziljenci kot Jehovovi služabniki z zemeljskim upanjem si morajo zapomniti, da ”ves svet leži v moči tistega, ki je hudoben“. (NW)

[Okvir/slika na strani 29]

Spravna žrtev: Jezus ”je namreč spravna žrtev za naše grehe [za maziljene kristjane], pa ne le za naše, temveč tudi za grehe vsega sveta“, za ostalo človeštvo. (1. Janezovo 2:2) Njegova smrt je bila ”sprava“ (grško hilasmosʹ, kar pomeni ”način pomiritve“, ”sprava“), toda ne v smislu pomirjevanja užaljenosti Boga. Ne, Jezusova žrtev je sprava ali zadoščenje, ki ga je zahtevala popolna Božja pravičnost. Kako? Tako, da je priskrbel pravično in resnično osnovo za odpuščanje grehov, tako da je Bog lahko ”sam pravičen in da opravičuje tistega [ki mu je prirojen greh], ki veruje v Jezusa“. (Rimljanom 3:23-26; 5:12) Jezusova žrtev je sredstvo za popolno odpuščanje človeških grehov, s tem pa so bili ustvarjeni ugodni pogoji, da človek poišče in znova doseže dober odnos z Jehovom. (Efežanom 1:7; Hebrejcem 2:17) Kako hvaležni bi morali biti za to!