Je svetovni mir na vidiku?

V VSEJ zgodovini ni nikoli manjkalo takšnih ali drugačnih mirovnih načrtov in deklaracij. Na žalost pa izgleda, da je bilo prav toliko tudi vojn, ki so le-te razveljavile. To je ljudi izučilo, da ne zaupajo preveč mirovnim pogodbam in razglasitvam.

V zadnjih nekaj letih pa mnogi opazovalci in razčlenjevalci novic čutijo, da se dogaja nekaj nenavadnega. Poudarjajo možnost, da je kljub krajevnim problemom prav v tem času prizorišče morda pripravljeno za svetovni mir. ”Upanje v mirno razrešitev konfliktov je bolj utemeljeno kot kdajkoli od konca druge svetovne vojne sem,“ je zatrdil Stockholm International Peace Institute (Stockholmski mednarodni inštitut za mir). Tako so hitro odvijajoči dogodki v Vzhodni Evropi pomembnega poročevalca spodbudili k izjavi: ”Zdi se, da je možnost za mir na zemlji sedaj večja kot kdajkoli po drugi svetovni vojni.“ To razpoloženje odseva celo revija The Bulletin of the Atomic Scientists (Bilten atomskih znanstvenikov). Leta 1988 so znano uro, ki kaže bližino sodnega dne, premaknili s treh minut pred dvanajsto na šest minut pred dvanajsto, in nato aprila 1990 še bolj nazaj — na deset minut pred dvanajsto.

Vse to je povzročilo velik optimizem in evforijo pred izbruhom vojne na Bližnjem vzhodu. Toda celo še potem neki ljudje govorijo, da sta hladna vojna in oboroževalna tekma že končani. Nekateri so že tuhtali, kaj se bo zgodilo z vsem denarjem, ki naj bi ga vlade prihranile z zmanjšanimi vojaškimi stroški. Ali je možno, da dejansko prihaja čas trajnega miru? Se narodi res učijo, kako ’prekovati meče v lemeže, sulice v vinjake‘? (Izaija 2:4) Kaj kažejo dejstva?

Pozabljene vojne

”Konec hladne vojne in novo popuščanje med Vzhodom in Zahodom nekatere zavaja v prepričanje, da je mir takorekoč tukaj,“ opaža londonska revija The Economist. ”Pa ni. Ko se rešimo enega kriznega žarišča, je v svetu še vedno mnogo majhnih.“ Kaj so ta ”majhna“ krizna žarišča oziroma konflikti?

The Lentz Peace Research Laboratory (Lentzov kabinet za raziskavo miru), ki je neodvisna raziskovalna organizacija v Združenih državah Amerike, poroča, da je od septembra 1990 po svetu besnelo najmanj 15 vojn. V poročilo niso vključili vdora Iraka v Kuvajt, ker so šteli samo vojne, v katerih je bilo do tistega časa ubitih najmanj tisoč ljudi letno. Nekatere od teh vojn trajajo že 20 ali več let. Vse skupaj so terjale 2 900 000 življenj, večinoma civilistov. To število pa ne zajema ubitih v nekaterih najbolj krvavih vojnah in kjer je nastopilo premirje prejšnje leto, kot so bile v Ugandi, Afganistanu in med Irakom in Iranom.

Skoraj tri milijone vojnih žrtev medtem ko je menda na svetu mir! To je že samo po sebi tragično. Še večja tragedija pa je v tem, da se te vojne v glavnem bijejo takorekoč neopaženo — in brez obžalovanja ostalega sveta. Lahko bi jih imenovali tudi pozabljene vojne, saj se večina prevratov, državljanskih vojn in revolucij bije v tej ali oni manj razviti deželi. V bogatih industrializiranih državah večino ljudi ne zanima preveč pol milijona ubitih v Sudanu ali tretjina milijona pobitih v Angoli. Nedvomno so ljudje, ki razpravljajo o tem, da je od konca druge svetovne vojne svet v razdobju miru brez primerjave; med razvitimi narodi v tem času namreč ni bilo vojne. Kljub izredni napetosti in vse večji količini in moči orožja supersili nista začeli vojne ena proti drugi.

Ali obstaja upanje za mir?

Če naj bi mir pomenil le stanje brez globalne jedrske vojne, potem bi morda lahko kdo trdil, da so narodi v mirovnih prizadevanjih res kaj dosegli. Do sedaj supersili zadržuje politika o vzajemno zanesljivem uničenju (Mutual Assured Destruction). Pa je to pravi mir? Kako neki, ko vendar ljudje živijo v nenehnem strahu pred popolnim in trenutnim izničenjem? Kako lahko govorimo o miru, ko pa je po svetu toliko človeških življenj uničenih, preživetje drugih pa onemogočeno in ko sploh ni izgledov za smiseln in izpolnjen obstoj zaradi velikih in majhnih vojn?

Nobelov nagrajenec Elie Wiesel je nekoč napisal: ”Že od nekdaj se ljudje pogovarjajo o miru in ga ne dosežejo. Ali nimamo dovolj izkušenj? Čeprav govorimo o miru, se pogrezamo v vojne. Včasih se celo vojskujemo v imenu miru. . . . Vojna je morda že preveč del zgodovine, da bi jo sploh lahko odstranili — kdajkoli.“

Nedavna vojna na Bližnjem vzhodu je zopet uničila iluzijo o miru. Ali je to zato, ker morda človeštvo enostavno pričakuje mir iz napačnega izvora?

[Slika na strani 3]

“Ta generacija zemljanov bo lahko očividec začetka obdobja trajnega miru v zgodovini civilizacije.“ — Sovjetski predsednik Mihail Gorbačov na srečanju na vrhu v Washingtonu, D.C., ZDA, maja 1990

[Vir slike]

UPI/Bettmann Newsphotos

[Slike na strani 4]

”Pred nami je nov, svoboden svet . . ., svet, kjer bo mir trajen, kjer trgovina ne bo brez vesti in kjer bo vse, kar se zdi mogoče, res mogoče.“ — Ameriški predsednik George Bush, na svetovni gospodarski konferenci na vrhu v Houstonu, Texas, ZDA, julija 1990

[Vir slike]

UPI/Bettmann Newsphotos

”Zidovi, ki so nekdaj omejevali ljudi in ideje, se rušijo. Evropejci si sami določajo usodo. Odločili so se za svobodo. Odločili so se za svobodno gospodarstvo. Odločili so se za mir.“ — Deklaracija organizacije NATO s sestanka na vrhu v Londonu, Anglija, julija 1990

[Navedba vira slike na strani 2]

Sliki na naslovni strani: fotografija U.S. Naval Observatory photo (zvezde); fotografija NASE (zemlja)