Zakaj potrebujemo vero in modrost
Ključne misli iz Jakobovega pisma
JEHOVOVI služabniki morajo vztrajati v preskušnjah. Izogibati se morajo vedenja, ki bi jih privedlo do Božje obsodbe. Te točke poudarja Jakobovo pismo; in če hočemo ravnati v skladu z njim, moramo imeti dejanja vere in nebeško modrost.
Pisec tega pisma se nam ne predstavi kot eden od dveh Jezusovih apostolov z imenom Jakob, temveč kot ’služabnik Boga in Kristusa‘. Podobno Jezusov polbrat Juda pravi, da je ”služabnik Jezusa Kristusa, Jakobov brat“. (Jakob 1:1; Juda 1; Matej 10:2, 3) Zato je pismo, ki nosi njegovo ime, očitno napisal Jezusov polbrat Jakob. (Marko 6:3)
To pismo ne omenja razrušitve Jeruzalema leta 70 našega štetja in zgodovinar Jožef Flavij nam odkrije, da je Jakob umrl kot mučenik kmalu po smrti rimskega prokuratorja Festa okoli leta 62 našega štetja. Torej je pismo napisal pred letom 62 našega štetja. Naslovil ga je na ’dvanajst rodov‘ duhovnega Izraela; svetoval jim je, naj se držijo ’vere našega Gospoda Jezusa Kristusa‘. (Jakob 1:1; 2:1; Galačanom 6:16)
Jakob se je poslužil prispodob, da bi nam lahko pomagal, da bi si zapomnili njegov nasvet. Pokazal je, na primer, da človek, ki prosi Boga za modrost, ne sme dvomiti, ”omahljivec je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter vzdiguje in premetava“. (1:5-8) Svoj jezik moramo nadzorovati, ker lahko vodi naše korake, kot krmilo vodi ladjo. (3:1, 4) In ko se borimo v preizkušnjah, moramo pokazati potrpežljivo vztrajnost, tako kot poljedelec, ko čaka na žetev. (5:7, 8)
Vera, preizkušnje in dela
Jakob je najprej pokazal, da smo lahko kot kristjani srečni kljub preizkušnjam. (1:1-18) Nekatere preizkušnje, kot na primer bolezni, tarejo vse ljudi, vendar kristjani trpijo tudi zato, ker so Božji in Kristusovi sužnji. Jehova nam bo dal potrebno modrost, da bomo lahko vzdržali, če ga bomo v veri vztrajno zanjo prosili. Nikoli nas ne preizkuša v hudem in res se lahko zanesemo, da nam bo priskrbel, kar je dobro za nas.
Da bi dobili Božjo pomoč, ga moramo častiti z deli, ki potrjujejo našo vero. (1:19–2:26) To zahteva od nas, da smo ”delavci besede“ (AC), in ne samo poslušalci. Obvladovati moramo svoj jezik, skrbeti za sirote in vdove in svet nas ne sme omadeževati. Če bi bili naklonjeni bogatim in prezirali siromašne, bi kršili ”kraljevo zapoved“ glede ljubezni. Zapomniti si moramo tudi, da vero dokazujejo dejanja, za to sta za nas zgled Abraham in Rahaba. Resnično je ”vera brez del mrtva“.
Nebeška modrost in molitev
Učitelji potrebujejo tako vero kot modrost, da bi izpolnjevali svoje dolžnosti. (3:1-18) Kot učitelji imajo zelo težko odgovornost. Tako kot oni, moramo tudi mi nadzorovati svoj jezik — pri tem pa nam lahko pomaga nebeška modrost.
Modrost nam tudi pomaga jasno spoznati, da bi popuščanje posvetnim težnjam ogrozilo naš odnos z Bogom. (4:1–5:12) Če si prizadevamo za sebičnimi cilji ali obsojamo brate, se moramo pokesati. In zelo pomembno je, da se ogibamo prijateljstva s tem svetom, kajti to je duhovno prešuštvo! Nikoli ne smemo zaradi načrtovanja materialnih dobrin prezreti Božje volje; boriti se moramo proti duhu nepotrpežljivosti in ne smemo vzdihovati eden nad drugim.
Kdor je duhovno bolan, naj poišče pomoč skupščinskih starešin. (5:13-20) Če je grešil, bodo njihove molitve in pameten nasvet pomagale skesanemu grešniku, da bo duhovno ozdravel. Dejansko, ”kdor grešnika spreobrne od njegove zgrešene poti, reši njegovo [grešnikovo] dušo [duhovne in večne] smrti“.
[Okvir na strani 23]
Delavci besede: Biti moramo ”delavci besede in ne samo poslušalci“. (Jakob 1:22-25, AC) Kdor samo posluša, ”je podoben človeku, ki si ogleduje obraz v zrcalu“. Bežno se sicer vidi, kakšen je in tudi ”takoj pozabi, kakšen je bil“. Toda ”delavec besede“ je usmerjen na Božjo popolnost oziroma dovršenost ter na njegov zakon in se strinja z vsem, kar ta zahteva od kristjana. ”Pri njej vztraja“, tako da stalno preizkuje zakon z namenom, da bi se popravil in ravnal čim bolj v skladu z njim. (Psalm 119:16) Kako se ”delavec besede“ razlikuje od človeka, ki se bežno pogleda v ogledalu in takoj pozabi, kaj je videl? Tako, da Jehovovo besedo spreminja v dejanja in uživa njegovo naklonjenost! (Psalm 19:7-11)