Kdo ima resnično nebeški poziv
JEHOVA ljubi človeštvo. Ta njegova ljubezen je tako velika, da je dal svojega sina Jezusa Kristusa kot odkupnino, da bi nadomestil, kar je izgubil naš praoče Adam! Kaj pa je bilo to? Večno in popolno človeško življenje z vsemi pravicami in pričakovanji. (Janez 3:16) Odkupnina pa je bila tudi izraz Jezusove ljubezni do človeštva. (Matej 20:28)
Božja ljubezen se je razkrila, ko je na osnovi Jezusove odkupne žrtve odprl dve od Boga dani upanji. (1. Janezovo 2:1, 2) Preden je Jezus umrl kot človek, so tisti z Božjim priznanjem upali edino na življenje v zemeljskem raju. (Luka 23:43) Po binkoštih, leta 33. našega štetja, pa je Jehova dal nebeško upanje ’mali čredi‘. (Luka 12:32) Kaj pa se je zgodilo v sodobnem času? Od leta 1931 se je vest Kraljestva usmerila predvsem na ”druge ovce“ in od leta 1935 sem je Bog po Kristusu pritegnil ’veliko množico‘ takih, ovcam podobnih ljudi. (Janez 10:16; Razodetje 7:9) Bog je v njihova srca vcepil upanje na večno življenje v zemeljskem raju. Želijo jesti popolno hrano, ljubeče vladati živalim in uživati družbo pravičnih soljudi v vso večnost.
Sočutni duhovniki in kralji
Jezus je iz ljubezni dal svoje življenje kot odkupnino, zato bo prav gotovo sočuten nebeški Kralj. Vendar Jezus ne bo sam, ko bo v času tisočletne vladavine človeštvu pomagal do popolnosti. Jehova je poskrbel še za druge sočutne kralje v nebesih. Da, oni ”bodo . . . duhovniki božji in Kristusovi ter bodo kraljevali z njim tisoč let.“ (Razodetje 20:1-6)
Koliko sovladarjev bo imel Jezus in kako se izbirajo za to izredno prednost? Apostol Janez je videl 144 000 oseb na nebeški gori Sion z Jagnjetom, Jezusom Kristusom. Ker so ”bili odkupljeni z zemlje“, bodo vedeli, kaj za ljudi pomenijo preizkušnje, prenašanje bremena nepopolnosti, trpljenje in umiranje. (Razodetje 14:1-5; Job 14:1) Zatorej bodo res sočutni kralji–duhovniki!
Pričevanje duha
Teh 144 000 ’ima maziljenje od Svetega‘, Jehova. (1. Janezovo 2:20) To je maziljenje za nebeško upanje. Bog jim je ’vtisnil pečat in v njihova srca položil poroštvo duha‘. (2. Korinčanom 1:21, 22)
Da, osebe z nebeškim pozivom imajo takšen dokaz Božjega duha. Glede tega je Pavel pisal v listu Rimljanom 8:15-17: ”Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: ’Ába, Oče!‘ Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo božji otroci. Če smo pa otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.“ To pomeni, da bodo s pomočjo Božjega duha ali aktivne sile maziljeni klicali: ”Ába, Oče!“
Glavni dokaz, da je bil nekdo maziljen za nebeški poziv, je duh oziroma močan občutek sinovstva. (Galačanom 4:6, 7) Tak posameznik je popolnoma prepričan, da ga je Bog pomazilil za duhovno sinovstvo kot enega izmed 144 000 dedičev nebeškega Kraljestva. Dokaže lahko, da njegovo nebeško upanje ni njegova domišljija ali želja, ki jo je gojil on sam, temveč prihaja od Jehova kot rezultat delovanja Božjega duha. (1. Petrovo 1:3, 4)
Duh ali prevladujoče vedenje maziljencev je pod vplivom Božjega svetega duha kot neka spodbujajoča moč. Spodbuja jih, da pozitivno reagirajo na to, kar Božja beseda govori o nebeškem upanju. Oni tudi pozitivno odgovarjajo na to, kako Jehova ravna z njimi s pomočjo svetega duha. Tako so prepričani, da so Božji duhovni otroci in dediči.
Ko maziljenci berejo, kar Božja beseda pravi o njegovih duhovnih otrocih in nebeškem upanju, spontano v sebi govore, ’S tem sem mišljen jaz.‘ Da, veseli so, ko jim Očetova Beseda obljublja nebeško nagrado. Pravijo, ’To sem jaz!‘, ko berejo: ”Preljubi, zdaj smo božji otroci.“ (1. Janezovo 3:2) In ko maziljenci berejo, da je Bog povzročil, da bi ljudje, ”bili tako rekoč prvina njegovega stvarstva“, jim duhovno nagnjenje pravi: ’Da, rodil me je za ta namen.‘ (Jakob 1:18) Vedo, da so ”bili krščeni v Kristusa Jezusa“ in v njegovo smrt. (Rimljanom 6:3) Tako imajo trdno dokazilo, da so del Kristusovega duhovnega telesa in imajo upanje, da bodo umrli podobno, kot je umrl on in da bodo obujeni v nebeško življenje.
Da bi podedovali nebeško Kraljestvo, se morajo maziljenci ’tembolj potruditi, da bodo utrdili svojo poklicanost in izvoljenost‘. (2. Petrovo 1:5-11) Hodijo v veri in duhovno rastejo, kar delajo tudi tisti z zemeljskim upanjem. Kaj je torej lahko še pričevanje duha?
Zakaj zaužijejo simbole?
Maziljeni kristjani ne želijo priti v nebesa, ker so nezadovoljni s sedanjim zemeljskim življenjem. (Primerjaj Juda 3, 4, 16.) Sveti duh pritrjuje njihovemu duhu, da so Božji otroci. Prav tako so prepričani, da so bili sprejeti v novo zavezo. Stranki te zaveze sta Bog Jehova in duhovni Izrael. (Jeremija 31:31-34; Galačanom 6:15, 16; Hebrejcem 12:22-24) Ta zaveza, ki je pričela delovati z Jezusovo prelito krvjo, sprejema ljudi za Jehovovo ime in napravlja te maziljene kristjane za del Abrahamovega ”semena“. (Galačanom 3:26-29; Apostolska dela 15:14) Ta nova zaveza bo delovala, dokler vsi duhovni Izraelci ne bodo obujeni v nesmrtno življenje v nebesih.
Nadalje tisti, ki imajo zares nebeški poziv, ne dvomijo, da so tudi v zavezi za nebeško Kraljestvo. Jezus se je skliceval na to zavezo med seboj in svojimi nasledniki, ko je rekel: ”Vi ste tisti, ki ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah, zato vam prepuščam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov.“ (Luka 22:28-30) Ta zaveza je bila Jezusovim učencem slovesno razglašena, ko so bili maziljeni s svetim duhom na dan binkošti leta 33. našega štetja. Za večno ostaja v veljavi med Kristusom in njegovimi pridruženimi kralji. (Razodetje 22:5)
Tisti, ki so poklicani v duhovno življenje, so prepričani, da so v novi zavezi in zavezi za Kraljestvo. Zato tudi ob vsakoletnem obhajanju Gospodove spominske večerje oziroma ob spominu na smrt Jezusa Kristusa zaužijejo simbola — kruh in vino. Nekvašen kruh simbolizira Jezusovo brezgrešno človeško telo, vino pa njegovo popolno kri, ki je, prelita v smrt, povzročila pravomočnost nove zaveze. (1. Korinčanom 11:23-26)
Če ti je Jehova vsadil jasno upanje na nebeško življenje, lahko nanj računaš. V molitvi izražaš to upanje. To te prevzema in tega se ne moreš osvoboditi. Goriš v duhovnem prizadevanju. Če pa si razdeljen in negotov, potem seveda na Gospodovi večerji ne bi smel užiti simbolov.
Zakaj nekateri napak upajo na nebesa?
Nekateri morda neopravičeno užijejo simbole Spominskega slavja, ker pravzaprav ne priznajo, da maziljenje ”ni odvisno od tistega, ki hoče, in ne od tistega, ki teče, ampak od Boga.“ (Rimljanom 9:16) Nobena oseba ne more sama odločati o tem, ali bo sprejeta v novo zavezo in tako postala dedič s Kristusom v nebeškem Kraljestvu. To je Jehovova izbira. V starodavnem Izraelu je Bog izbral tiste, ki naj bi služili kot njegovi duhovniki in je usmrtil Koraha, ker je predrzno zahteval duhovništvo, ki ga je Bog določil za Aronovo družino. (2. Mojzesova 28:1; 4. Mojzesova 16:4-11, 31-35; 2. letopisov 26:18; Hebrejcem 5:4, 5) Podobno Jehovu ne bi bilo všeč, če bi se oseba predstavljala kot takšna, ki je poklicana med nebeške kralje in duhovnike, ne da bi jo Bog sam pozval. (Primerjaj 1. Timoteju 5:24, 25.)
Nekdo bi morda zaradi močnih čustev, ki so nastala zaradi različnih problemov napačno domneval, da ima nebeški poziv. Smrt zakonca ali kakšna druga tragedija bi morda pri nekom povzročila, da bi izgubil zanimanje za življenje na Zemlji. Mogoče prijatelj izjavlja, da je maziljenec in zato isto želiš tudi sam. Taki dejavniki bi te lahko navedli na misel, da je zate življenje v nebesih. Toda to ni način, kakršnega se poslužuje Bog, ko nekomu daje duha sinovstva. Če bi nekdo želel iti v nebesa zaradi neželjene situacije oziroma čustvenih težav, ki se nanašajo na zemeljsko življenje, bi s tem pokazal, da ni hvaležen za Božji namen z Zemljo.
Nekdanji verski pogledi so lahko tudi vzrok, da oseba napačno zaključuje, da ima nebeški poziv. Mogoče je bil nekoč v krivi religiji, ki smatra nebeško življenje kot edino upanje za zveste. Zato naj bi kristjan pazil, da ga ne bi vodila čustva in nekdanji napačni pogledi.
Skrbno preiskovanje je nujno potrebno
Zelo pomembno je to, o čemer je pisal apostol Pavel: ”Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh ali pil Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in takó jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če se ne zaveda, da je to Gospodovo telo.“ (1. Korinčanom 11:27-29) Zaradi tega bi moral krščen kristjan, ki je v zadnjih letih začel razmišljati, da je prejel nebeški poziv, to zadevo zelo skrbno in v molitvi premisliti.
Tak posameznik bi se lahko tudi vprašal: ’So morda drugi vplivali name, da se ukvarjam z mislijo o nebeškem življenju?‘ To bi bilo nepravilno, ker Bog ni nikogar določil, da bi druge pridobival za takšno prednost. Takšna in podobna čustvena razpoloženja ne morejo biti merilo, da je nekoga mazilil Bog; dedičem Kraljestva, ki jih pomazili, tega ne sporoča z glasovi.
Nekateri bi se morali vprašati: ’Sem užival mamila, preden sem postal kristjan? Ali sedaj jemljem zdravila, ki vplivajo na čustva? Sem se zdravil zaradi duševnih ali čustvenih težav?‘ Nekateri so izjavili, da so se najprej borili proti temu, za kar so mislili, da je nebeško upanje. Drugi so rekli, da jim je Bog začasno odvzel zemeljsko upanje in jim končno dal nebeškega. Toda tak postopek je v nasprotju z božjim ravnanjem. Poleg tega pa vera ni nekaj negotovega, temveč nekaj trdnega. (Hebrejcem 11:6)
Oseba bi se lahko tudi vprašala: ’Hočem biti pomemben? Ali stremim, da bi vladal sedaj ali pa kot eden izmed kraljev in duhovnikov, skupaj s Kristusom?‘ V prvem stoletju našega štetja, ko je veljalo splošno povabilo za vstop v nebeško Kraljestvo, niso bili vsi maziljeni kristjani na odgovornih položajih kot člani vodilnega telesa oziroma starešine ali pomočniki. Med njimi je bilo mnogo žena in te niso imele nobenega posebnega položaja; prav tako ne pomeni, da duhovno maziljenje nekomu prinaša izredno razumevanje Božje besede, saj se je Pavlu zdelo potrebno poučevati določene maziljence in jim svetovati. (1. Korinčanom 3:1-3; Hebrejcem 5:11-14) Tisti, z nebeškim pozivom, se ne smatrajo za pomembnejše od ostalih in tudi ne opozarjajo na svoje maziljenje. Pač pa so ponižni, kar lahko upravičeno pričakujemo od takih, ki imajo ”Kristusovo misel“. (1. Korinčanom 2:16) Prav tako so spoznali, da morajo vsi kristjani ugoditi Božjim pravičnim zahtevam, pa najsi bo njihovo upanje nebeško ali zemeljsko.
Nebeški poziv še ne prinaša s seboj tudi posebnih razodetij. Bog ima kanal sporočanja, po katerem daje duhovno hrano za svojo zemeljsko organizacijo. (Matej 24:45-47) Tako naj nihče ne misli, da je kot maziljen kristjan prejel večjo modrost od tistih iz ’velike množice‘ z zemeljskim upanjem. (Razodetje 7:9) Duhovno maziljenje še ne pomeni večje sposobnosti oznanjevanja, boljšega pojasnjevanja biblijskih vprašanj ali podajanja biblijskih govorov, kajti kristjani z zemeljskim upanjem so pri tem prav tako zelo dobri. Tako kot maziljenci, tudi oni živijo zgledno krščansko življenje. Samson in drugi v predkrščanskem času so tudi imeli Božjega duha. Bili so goreči in so imeli razumevanje, kljub temu da nihče od tega ’velikega oblaka prič‘ ni imel nebeškega upanja. (Hebrejcem 11:32-38; 12:1; 2. Mojzesova 35:30, 31; Sodnikom 14:6, 19; 15:14; 1. Samuelova 16:13; Ezekijel 2:2)
Zapomni si, kdo izbira
Če kak sovernik sprašuje o nebeškem pozivu, se lahko z njim o tem pogovori starešina ali zrel kristjan. Toda nihče ne more odločati za drugega. Jehova je tisti, ki podeljuje nebeško upanje. Če ima kdo resnično nebeški poziv, ne bo nikdar vpraševal sokristjana, ali ima tako upanje. Maziljenci so ”prerojeni ne iz minljivega semena, ampak neminljivega, po besedi Božji, ki živi in večno ostane“. (1. Petrov 1:23, AC) Bog s svojim duhom in Besedo vsadi ’seme‘, ki prerodi posameznika v ”novo stvarjenje“ z nebeškim upanjem. (2. Korinčanom 5:17, AC) Da, izbira Jehova.
Če torej proučujemo Biblijo z novimi, ni dobro predlagati, naj presodijo, če nimajo morda nebeškega poziva. Kaj pa, če se maziljen kristjan izkaže nezvest in je potrebno nadomestilo? Potem bi bilo razumno zaključiti, da bo Bog dal nebeški poziv nekomu, ki je mnoga leta zgledno in zvesto služil našemu nebeškemu Očetu.
Danes ni več glavna spodbuda Božje vesti, da bi ljudje postali člani Kristusove nebeške neveste. Ko ”Duh in nevesta pravita: ’Pridi!‘ “ je to povabilo za življenje v zemeljskem raju. (Razodetje 22:1, 2, 17) Maziljenci kot taki vodijo v tej aktivnosti, kažejo pa ’ponižnost‘ in delajo na tem, da ’utrdijo svojo poklicanost in izvoljenost‘. (Efežanom 4:1-3; 2. Petrov 1:5-11)