Prinašanje luči v oddaljena področja Bolivije
SEVERNO in vzhodno od bolivijskih visokih planin ležijo ravne tropske nižine z bujnim rastlinstvom. Preprežene so z vrtinčastimi rekami, ki se vijejo skozi džungle in pampo. Kako se dobro vest o Kraljestvu oznanja v takšnih oddaljenih področjih?
Predstavljaj si, da si v velikem, iz drevesnega debla izsekanem kanuju, ki ga poganja motor. Tako se je vozilo šest polnočasnih služabnikov iz Trinidada, mesta v področju El Beni, v Boliviji. Na pot so odšli zato, da bi lahko oznanjevali v naseljih ob rekah, kamor ”dobra vest o kraljestvu“ še nikoli prej ni segla. (Matevž 24:14, NS) Najprej so prečkali široko, penečo se vodo, potem pa je posadka zapeljala po ozkem toku v smeri reke Mamoré.
Eden iz skupine pripoveduje: ”Skoraj smo dosegli reko Mamoré, ko smo ugotovili, da je zadnji del rečnega korita zaradi izsušenosti brez vode. Ko smo izstopili iz čolna, smo se takoj začeli pogrezati v blato, ki nam je kmalu segalo že do stegen! Moja žena je, ko se je skušala izvleči iz njega, izgubila čevlje. Toda s pomočjo mimoidočih smo uspeli izvleči težak kanu iz blata na trdnejša tla. Po dveh težaških urah smo dosegli reko Mamoré.
Nato smo se mirno peljali po reki navzgor. Reko so obdajali visoki nasipi z bogatim tropskim rastjem. Zaradi brnenja motorja so se velike želve s plavajočih debel spuščale v vodo, medtem ko so ljubki delfini občasno v lokih skakali iz vode. Na naš prvi postanek nas je navedel oblak dima z obrežja, kjer so se domačini z ognjem branili pred insekti. Kanu smo zasidrali med spletom vej in se s prijaznimi ljudmi začeli pogovarjati o blagoslovih prihajajočega Kraljestva. Hvaležno so nas založili s sadjem in jajci.
Ta dan smo se še večkrat ustavili, da bi posejali čimveč semena resnice. Ko smo dospeli do San Antonia, je bilo že temno. Vaščani so že odšli spat. Toda ko se je razširila vest, da se bo prikazoval film, so se pričele prižigati luči. Našo opremo so pripeljali v mesto s konjem in vozom. Tako se je mnogo ljudi s filmom in tudi osebno seznanilo z Jehovovimi pričami.
Naslednji dan smo se odpeljali naprej, v nove kraje. Na visokem obrežju so žene prale svoje obleke in celo dojenčka v velikanskih želvinih oklepih. Še nikoli poprej niso slišale za biblijsko vest. Na nekem kraju so okoli našega čolna skakale visoko iz vode majhne ribe in mnoge so pristale v njem. Tako smo si po prikazovanju filma spekli ribe in nato odšli k počitku. Na potovanju po teh oddaljenih področjih smo oddali veliko literature. Bili smo zadovoljni, da smo mnogim pomagali, da so prvič slišali dobro vest.“ (Primerjaj Rimljanom 15:20, 21.)
Dokaz vodstva angelov
Zamisli si, da moraš najti eno osebo v mestu z 12 000 prebivalci in da si v tem mestu prvič. O tej osebi, razen njenega imena, veš zelo malo. Takšno nalogo sta imela polnočasna služabnika, ki sta prispela v Guayaramerín. Upala sta, da bosta našla osebo, ki je v nekem drugem kraju že preučevala Biblijo in obiskovala sestanke, nato pa se preselila v to mesto. Ko sta se nastanila, sta se odločila za kratek sprehod do tržnice, kjer je bila množica ljudi. Nekateri so bili ob mizah s hrano, drugi so se samo pogovarjali. Paru se je takoj približal moški in se začel z njima pogovarjati. Vprašala sta ga, če pozna ženo, ki jo iščeta. ”Ne,“ je rekel, ”toda moja tašča je tudi Jehovova priča.“ Ker je bilo znano, da v mestu ni nobene Priče, sta mislila, da je prišlo do pomote.
Vseeno pa sta naslednji dan obiskala to starejšo gospo, ki je bila v postelji zaradi zlomljene noge. ”Sem ena izmed Jehovovih prič, toda nisem še krščena,“ je povedala. Ko sta jo vprašala, kdo jo je seznanil z resnico, je pokazala na sliko svoje vnukinje na steni in rekla: ”Ona.“ Komajda sta lahko verjela svojim očem! To je bila mlada žena, katero sta iskala! ”Zakaj je vaš zet zanikal, da jo pozna?“ sta vprašala. ”Oh, sedaj je poročena in on jo pozna samo po sedanjem priimku,“ je razložila. Vnukinja je bila takrat v drugem kraju, zato se je biblijski študij naprej vodil po pismih. Rezultat? Obe sta napredovali do krsta. Njuna hiša je služila kot Kraljevska dvorana za rastočo skupščino in mlajša ženska je kot polnočasna služabnica mnoge usmerila v Jehovovo organizacijo.
Oznanjevanje v osrčju tropskih krajev
Nadalje si predstavljaj, da je tvoje letalo pristalo na travnati pristajalni stezi San Joaquína v osrčju bolivijskih tropskih krajev. Ko pomisliš na skrivnostno kugo, ki je pred dvema letoma pobrala petino tamkajšnjega prebivalstva, te prevzame neprijeten občutek.
Pionirski par, ki je z letalom prispel iz Trinidada, je že poznal gostoljubnost tamkajšnjega prebivalstva. Soprog poroča: ”Med poletom sva, ko smo se pogovarjali o Bibliji, že dobila povabilo, da brezplačno ostaneva v privatni hiši. Najini gostitelji so naju oskrbovali s hrano po zelo nizki ceni. To nama je omogočalo, da sva ves svoj čas posvetila oznanjevanju. Kmalu po prihodu so nama rekli, da se morava takoj javiti v vojašnici. Ko je tamkajšnji uslužbenec spoznal, da nisva revolucionarja, temveč Jehovovi priči, ga je to izredno zanimalo. Želel je Biblijo, kakor tudi drugo biblijsko literaturo. Naročil se je na časopis Stražni stolp in Prebudite se!. Zatem je skoraj vsakdo v mestu pazljivo prisluhnil biblijski obljubi o popolnem zdravju v bližnji prihodnosti.“ (Razodetje 21:4)
Štirje polnočasni služabniki so želeli priti iz San Joaquína v San Ramón. Volovska vprega pa je bilo edino transportno sredstvo, ki je bilo na razpolago. Sedeli so na kartonih z literaturo. Ti so se v tem poskakujočem pokritem vozu na visokih lesenih kolesih hitro potlačili. Celo piščanci, ki so bili na vozu, so postali vidno omotični zaradi potovalne slabosti.
Po desetih urah nemirne vožnje skozi goščavo so dosegli točko, kjer ni bilo več niti sledu kakšne steze ali poti. Pričelo se je že mračiti. Voznik je vznemiril skupino z besedami: ”Mislim, da smo se izgubili!“ Pravkar so se začeli spraševati, ’kako naj ostanejo zunaj v tej goščavi, kjer mrgoli kač in nevarnih divjih živali‘, ko je voznik dodal: ”Ampak, nič ne skrbite, živali so že hodile po tej poti.“ Tako je tudi bilo. Niti ena ura ni minila, ko so živali prišle iz te goščave ravno pri San Ramónu!
Tudi tam so veliko dni oznanjevali prihajajoči zemeljski raj, o katerem še nikoli prej niso slišali. Nobena Priča ni živela tam; toda zgodilo se je nekaj, kar je spremenilo to.
Katoliška misijonarka je sledila Pričam, ko so hodile od vrat do vrat. Nekako so se njihove poti križale in pri naslednji hiši so naletele nanjo. Presenečene nad njeno prijaznostjo so ji Priče dale knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. Čeprav sama ni bila posebno zainteresirana, je dala to knjigo svoji svakinji, ki je dobesedno vpijala njeno vsebino, jo potem proučevala in se krstila kot Priča.
Nemir na tropskih rekah
Predstavljajte si, da ste za krmilom čolna na nevarnih in vrtinčastih vodah. Skrite skale, blatna obrežja in drevesna debla so, z nenadnimi velikimi vrtinci, le del nevarnosti. Reke so polne piranh, električnih jegulj in morskih bičev (vrsta, ki živi v sladkih vodah). S takšnimi izzivi so se morali spoprijeti bratje v Riberalti, ko so tam oznanjali prebivalcem rečnega področja.
Da bi dosegli te oddaljene kraje, so si zgradili parni čoln in ga imenovali Luz de Los Ríos (Luč rek). Ko sta bila na obisku pokrajinski in okrožni nadzornik so se odločili, da se bodo popeljali na poskusno vožnjo. Vse je šlo dobro, dokler se streha ni nataknila na štrlečo vejo. Močan tok je zanesel čoln ob podrto drevo. Ostra zlomljena veja je kot meč prebila bok čolna in skoraj nabodla ženo okrožnega nadzornika! Voda je pričela vdirati v čoln in ta se je prevrnil, njegovi potniki pa so padli v vrtinčaste vode. Okrožni nadzornik in njegova žena nista znala plavati! Ob pomoči ostalih plavalcev sta varno pristala na kopnem. Toda čolna ni bilo nikjer. Čez nekaj dni se je znašel pet kilometrov nižje ob reki. Vsa prtljaga, vključno z 20 kartoni literature, se je izgubila.
Bolivijska mornarica je pomagala parni čoln zopet splaviti in po tednih popravil je bil zopet pripravljen, da zaključi svoje krstno potovanje. To napeto potovanje se je začelo s slabim vremenom in težavami z motorjem.
Na prvem mestu, kjer so se bratje zaustavili, so srečali skupino evangelistov, ki so se jim posmehovali. ”Vaš majhen čoln ni primeren za to reko!“ Poskus, da bi pokazali diapozitive, se je izjalovil zaradi pokvarjenega generatorja. Ko so bile Priče zopet na reki so zvedele, da so tod vozili že drugi čolni in preko zvočnikov opozarjali na prihod ’krivih prerokov‘. Povsem jasno je bilo, da je bilo to delo evangelistov. To pa je samo še spodbudilo radovednost ljudi.
Čeprav so s tem obiskom prekinili propagando o ’krivih prerokih‘, pa so bili bratje napeti, kajti pred njimi je bilo 21-dnevno potovanje do Fortaleze.
Vzdolž poti so dali pričevanje poglavarju oddaljenega plemena; pazljivo je poslušal. Na osnovi biblijskega pouka, ki ga je podal eden izmed pionirjev, je bila skupina žalujočih, ki so se osamili zaradi očiščevanja, potolažena z resničnim upanjem za mrtve. Starejši moški z dolgo belo brado je izrazil svoje globoko cenjenje in vprašal, kako bi se lahko za deset let naročil na naše časopise! V Fortalezi si je 120 oseb ogledalo diapozitive Skupnosti.
Kako zadovoljni so morali biti ti pionirji, da so prinesli luč resnice na ta oddaljena področja! Zagotovo ni varnejšega in bolj zadovoljivega načina življenja od tega, da služimo Stvarniku samega življenja, Bogu Jehovu. (Psalm 63:3, 4)
[Zemljevid/slika na strani 26]
(Lega besedila – glej publikacijo)
BOLIVIJA
Guayaramerín
Riberalta
Fortaleza
San Joaquín
San Ramón
Trinidad
San Antonio