Kot vdova, sem našla resnično tolažbo

Po pripovedi Lily Arthur

Nek mlad oznanjevalec iz vrst Jehovovih prič je na področju Ootacamund v Indiji obiskoval ljudi po domovih. Po tamkajšnji navadi ženske takšnim tujcem ne odpirajo vrat. Po nekaj urah se je, utrujen in nekoliko brezvoljen, odločil oditi domov. Toda nekaj ga je zaustavilo in spodbudilo, da se je oglasil še pri enih vratih. Prisluhnimo, kaj se je zgodilo, kot je to opisala ženska, ki je odprla vrata.

Z DVA meseca staro hčerko v naročju in 22 mesecev starim sinom ob strani, sem takoj odprla vrata in zagledala tujca. Ravno prejšnjo noč sem bila skrajno obupana. Iskala sem tolažbo in molila: ”Nebeški Oče, potolaži me po svoji Besedi.“ In tedaj je na moje začudenje tujec razložil: ”Prinašam vam sporočilo Božje besede, ki tolaži in daje upanje.“ Čutila sem, da mora to biti Božji prerok. Toda, kakšne okoliščine so me spodbudile, da sem molila za pomoč?

Spoznanje biblijskih resnic

Rodila sem se leta 1922 v vasi Gudalur v prekrasnem hribovju Nilgiri v južni Indiji. Ko sem bila stara tri leta, mi je umrla mati. Kasneje se je oče, ki je bil protestantski duhovnik, ponovno oženil. Takoj, ko smo pričeli govoriti, je oče moje brate in sestre pa tudi mene naučil moliti. Ko sem imela štiri leta, sem, medtem ko je oče vsak dan sedel za svojo pisalno mizo in bral Biblijo, tudi sama na tleh brala svojo lastno Biblijo.

Ko sem odrasla, sem postala učiteljica. Pri 21-ih letih, mi je oče pripravil poroko. Z možem sva bila blagoslovljena s sinom Sunderjem, kasneje pa še s hčerko Rathno. Vendar pa je približno v tistem času, ko se je rodila Rathna, mož hudo zbolel in kmalu zatem umrl. Nenadoma sem s 24-imi leti postala vdova, ki naj skrbi za dva mala otroka.

Prosila sem Boga, da bi me po svoji Besedi potolažil in naslednjega dne se je oglasila Jehovova priča. Povabila sem ga, naj vstopi in sprejela knjigo ”Let God Be True“ (”Naj se Bog izkaže resničnega“). Tistega večera sem, ko sem jo brala, stalno imela pred očmi ime Jehova, ki pa mi je bilo povsem neznano. Kasneje, ko se je oznanjevalec vrnil, mi je v Bibliji pokazal, da je to Božje ime.

Ravno tako sem kmalu spoznala, da takšni nauki, kot sta trojica in peklenski ogenj, ne temeljijo na Bibliji. Vame sta se vselila upanje in tolažba, ko sem spoznala, da bo pod Božjim kraljestvom Zemlja postala raj in da se bodo naši ljubljeni umrli vrnili z vstajenjem. Najpomembneje pa je bilo, da sem pričela spoznavati in ljubiti pravega Boga, Jehova, ki je slišal mojo prošnjo in mi ponudil pomoč.

Z novim spoznanjem sem pričela seznanjati tudi druge

Čudila sem se, kako to, da sem spregledala tiste biblijske stavke, kjer je zapisano Božje ime. In kako to, da nisem, ko sem prej brala svojo Biblijo, videla jasnega upanja večnega življenja na rajski Zemlji? Učila sem v šoli, katero so vodili protestantski misijonarji zato sem pokazala te biblijske vrstice upravnici šole. (2. Mojzesova 6:3; Psalm 37:29; 83:18; Izaija 11:6-9; Razodetje 21:3, 4) Omenila sem, da smo jih nekako mogli prezreti. Toda, na moje presenečenje ni bila videti zadovoljna.

Nato sem pisala predstojnici, ki je bila v drugem mestu in navedla te biblijske stavke. Prosila sem jo za razgovor. Odgovorila je, da bo o tem z menoj govoril njen oče, dobro znani duhovnik iz Anglije. Brat predstojnice je bil pomemben škof.

Pripravila sem vse točke in biblijske stavke, vzela svojo knjigo ”Let God Be True“ in se z otroki odpravila v sosednje mesto. Navdušeno sem pojasnila, kdo je Jehova, da ni nobene trojice in ostalo, kar sem spoznala. Nekaj časa sta poslušala, vendar nista rekla niti besede. Nato je duhovnik iz Anglije rekel: ”Molil bom za vas.“ Zatem je pričel moliti, mene pa odslovil.

Oznanjevanje na ulici

Nekega dne me je eden od Jehovovih prič povabil na delo s časopisi Stražni stolp in Prebudite se! na ulici. Dejala sem mu, da je to nekaj, kar nikoli ne bi mogla storiti. V Indiji bi si, namreč, ljudje mislili le najslabše o ženski, ki bi stala na ulici ali hodila od hiše do hiše. To bi osramotilo čast takšne ženske in celo čast njene družine. Ker sem globoko ljubila in spoštovala svojega očeta, ga nisem hotela osramotiti.

Toda Priča mi je pokazal stavek iz Biblije, ki pravi: ”Bodi moder, moj sin, in razveseljuj moje srce, da bom mogel odgovoriti njemu, ki bi me sramotil!“ (Pregovori 27:11, EI) Rekel je: ”S tem, da javno pokažeš, da si na njegovi strani in na strani njegovega Kraljestva, razveseljuješ Jehovovo srce.“ Nadvse sem želela razveseliti Jehovovo srce, zato sem vzela torbo s časopisi in odšla z njim na oznanjevanje s časopisi na ulici. Še sedaj mi ni jasno, kako mi je to uspelo. To je bilo leta 1946, približno štiri mesece zatem, ko sem prišla v stik z resnico.

Spodbujena, da bi premagala strah

Leta 1947 sem sprejela delo učiteljice v predmestju Madrasa, na vzhodni obali Indije, in se z otroki preselila tja. V mestu se je redno sestajala mala skupina kakšnih osmih Jehovovih prič. Da bi lahko obiskovali te sestanke, smo morali potovati skoraj 26 kilometrov. V Indiji tedaj ženske običajno niso potovale same. V tem pogledu so bile odvisne od mož. Nisem vedela, kako se potuje z avtobusom, kako kupiti vozovnico in podobno. Zavedala sem se, da moram služiti Jehovu — toda kako? Zato sem molila: ”Bog Jehova, ne morem živeti, ne da bi ti služila. Toda, kot Indijka, res ne morem hoditi od hiše do hiše.“

Želela sem, da bi me Jehova pustil umreti in me tako osvobodil tega nasprotja. Kljub temu sem se odločila, da preberem nekaj iz Biblije. Slučajno sem odprla knjigo Jeremija, kjer piše: ”Ne pravi: Otrok sem; ampak kamorkoli te pošljem, pojdi, in karkoli ti velim, govóri! Ne boj se jih; ker jaz sem s teboj, da te rešim.“ (Jeremija 1:7, 8)

Čutila sem, kot da Jehova v resnici govori meni. Opogumila sem se in takoj sedla za šivalni stroj in sešila torbo, v kateri bom nosila časopise. Po iskreni molitvi sem sama šla od hiše do hiše, oddala vse časopise in istega dne celo vzpostavila tudi biblijski študij. To me je utrdilo v odločitvi, da postavim Jehova na prvo mesto v življenju, ter da mu povsem zaupam in verjamem. Javno oznanjevanje je postalo del mojega življenja kljub sramotenju. Čeprav so mi nasprotovali, je moje delovanje na nekatere globoko vplivalo.

To je bilo razvidno mnogo let kasneje, ko sva v Madrasu s hčerko hodili od hiše do hiše. Neki gospod, hindujec, sodnik vrhovnega sodišča, ki se je zmotil v oceni moje starosti, je dejal: ”Te časopise poznam že od tedaj, ko vi še rojeni niste bili. Pred tridesetimi leti jih je redno nudila neka gospa na Mount Roadu.“ Želel se je nanje naročiti.

V naslednji hiši naju je hindujski brahman, upokojeni funkcionar, povabil v hišo in dejal: ”Pred mnogimi leti je na Mount Roadu neka gospa redno nudila Stražne stolpe. Iz spoštovanja do nje bom vzel, kar mi ponujate.“ Morala sem se nasmehniti, saj sem vedela, da sem jaz bila tista gospa, o kateri sta oba govorila.

Ojačana in blagoslovljena

Bilo je oktobra 1947, ko sem svojo predanost Jehovu simbolizirala s krstom v vodi. V tistem času sem bila edina tamilsko govoreča Priča v državi, sedaj pa je že na stotine tamilskih žena zvestih in aktivnih prič za Jehova.

Potem, ko sem se krstila, so se pojavila nasprotovanja z vseh strani. Brat mi je pisal: ”Šla si preko meje vsega spodobnega in dostojnega.“ Ravno tako so mi nasprotovali v šoli, kjer sem delala in s strani oblasti. Vendar sem se zaradi tega le še bolj oprijela Jehova z nenehno in iskreno molitvijo. Če sem se zaradi tega sredi noči prebudila, sem takoj prižgala petrolejko in pričela preučevati.

Ko sem bila tako ojačana, sem tudi sama lažje tolažila druge in jim pomagala. Neka starejša hindujka, s katero sem študirala, je zavzela trdno stališče v čaščenju Jehova. Ko je umrla, je druga ženska iz te družine dejala: ”To, kar nas je zelo osrečilo, je bila njena lojalnost Bogu, za katerega se je odločila, da ga bo slavila vse do konca.“

Neka druga gospa, s katero sem preučevala, se ni nikoli nasmehnila. Z njenega obraza sta stalno odsevala bojazen in žalost. Toda potem, ko sem jo poučila o Jehovu, sem jo opogumila, naj moli k njemu, saj on pozna naše težave in skrbi za nas. Naslednji teden je njen obraz kar žarel. To je bilo sploh prvič, da sem videla njen nasmeh. ”Molila sem k Jehovu,“ je razložila, ”sedaj imam mirno srce in misli.“ Posvetila je svoje življenje Jehovu in ostala zvesta kljub mnogim težavam.

Uravnovesiti odgovornosti

Ker sem morala skrbeti za dva mala otroka, sem menila, da je moja želja, da bi polnočasno služila Jehovu kot pionirka, neuresničljiva. Toda potem se mi je odprla nova možnost služenja Jehovu, ko se je pokazala potreba po prevajanju biblijske literature v tamilski jezik. Z Jehovovo pomočjo sem zmogla to nalogo, istočasno pa sem bila zaposlena kot učiteljica, skrbela za otroka, gospodinjila, obiskovala vse sestanke in sodelovala v oznanjevanju. Ko sta bila otroka že nekoliko večja, sem končno postala posebna pionirka in v tej prednosti uživam že 33 let.

Od njunih najnežnejših let dalje sem se trudila, da bi vanju vsadila ljubezen do Jehova in željo, da bi vedno in na vsakem področju življenja postavila njegove interese na prvo mesto. Vedela sta, da je Jehova prva oseba, na katero se morata obrniti, ko se prebudita, in prav tako zadnja, preden zaspita. Vedela sta tudi, da zaradi šolskih domačih nalog nista smela zanemariti priprave za krščanske sestanke in oznanjevanje. Spodbujala sem ju, da sta se v šoli kar najbolje potrudila, nikoli pa nisem vztrajala, da morata imeti najboljše ocene, saj sem se bala, da jima to ne bi postalo najvažnejše v življenju.

Potem, ko sta se krstila, sta šolske počitnice izkoristila v pionirski službi. Spodbujala sem Rathno, naj bo pogumna in ne plaha in zadržana, kot sem bila jaz. Po končani srednji šoli in opravljeni trgovski praksi, je pričela s pionirsko službo. Kasneje je postala posebni pionir. Poročila se je s potujočim nadzornikom, Richardom Gabrielom, ki sedaj služi kot koordinator podružničnega komiteja za Družbo Watch Tower v Indiji. Skupaj s hčerko Abigail so vsi trije polnočasni služabniki v indijski podružnici, njun mali sin Andrew pa je oznanjevalec dobre vesti.

Sunder pa mi je strl srce, ko se je z 18 leti prenehal družiti z Jehovovimi pričami. Leta, ki so sledila, so bila leta trpljenja. Neprestano sem prosila Jehova, naj mi oprosti slabosti, ki sem jih naredila, ko sem vzgajala Sunderja in naj ga spametuje, da bi se lahko vrnil. Toda sčasoma sem izgubila vsako upanje. Nato je nekega dne, 13 let kasneje, prišel in mi rekel: ”Mami, ne skrbi. Vse bo v redu.“

Kmalu zatem se je Sunder še posebno potrudil in postal duhovno zrelejši. Toliko je napredoval, da mu je bil zaupan nadzor nad skupščino Jehovovih prič. Kasneje je pustil svoje dobro plačano delo in postal pionir. Sedaj skupaj z ženo Esther sodelujeta v tem delu v mestu Bangalore v južni Indiji.

Tolažba za vse življenje

Često se zahvaljujem Jehovu, ker mi je omogočil, da sem vsa ta leta vztrajala v trpljenju in težavah. Brez takšnih izkušenj, bi ne imela dragocene prednosti okusiti Jehovovo dobroto, usmiljenje, nežno skrb in naklonjenost v takšni meri. (Jakob 5:11) Toplo nam postane pri srcu, ko v Bibliji beremo o Jehovovi skrbi za ’sirote in vdove‘. (5. Mojzesova 24:19-21) Toda nič se ne more primerjati s tolažbo in veseljem, ki smo ju deležni, kadar dejansko občutimo njegovo skrb in podporo.

Naučila sem se brezpogojno zaupati Jehovu in se ne zanašati na lasten razum, pač pa ga upoštevati na vseh svojih poteh. (Psalm 43:5; Pregovori 3:5, 6) Kot mlada vdova sem molila k Bogu za tolažbo iz njegove Besede. Sedaj, z 68 leti lahko zares rečem, da sem na osnovi razumevanja Biblije in upoštevanja njenih nasvetov našla tolažbo brez primerjave.

[Slika Lily Arthur na strani 25]

[Slika na strani 26]

Lily Arthur s člani svoje družine