Pričajte za Jehovo in ne utrudite se

”Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih srcih ne boste utrudili in omagali.“ (HEBREJCEM 12:3, JP)

1., 2. Kako je Jezus prepričal svoje učence, da je zares vstal od mrtvih?

”GOSPODA sem videla!“ S temi pozornost zbujajočimi besedami je Marija Magdalena sporočila vest o Jezusovem vstajenju. (Janez 20:18, JP) To je bil začetek štiridesetdnevnega razdobja, ki je bilo za Jezusove učence, poprej žalostne zaradi njegove smrti, polno razburljivih dogodkov.

² Jezus svojih učencev ni želel pustiti v dvomih o tem, da zares živi. Zato jim je, kot poroča Luka, ’po svojem trpljenju z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval‘. (Apostolska dela 1:3) Dejansko se je ”prikazal več kot petsto bratom hkrati“. (1. Korinčanom 15:6, JP) Jezus je živel, o tem ni bilo nobenega dvoma več!

3. Kakšno vprašanje so v zvezi s kraljestvom postavili Jezusovi učenci in zakaj jih je Jezusov odgovor presenetil?

³ Tedanji Jezusovi učenci so mislili zgolj na zemeljsko ”Božje kraljestvo“, na kraljestvo, ki bi bilo vzpostavljeno v Izraelu. (Luka 19:11; 24:21) Zato so Jezusa vprašali: ”Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?“ Njegov odgovor jih je presenetil, saj jim je rekel: ”Ni vam dano, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč svetega duha, ki bo prišel na vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.“ (Apostolska dela 1:6-8, JP) Kakšen izziv in kolikšno odgovornost je za učence pomenila ta naloga! Kako jo bodo zmogli? Odgovor so dobili kmalu, in to na presenetljiv način.

Sprejeti izziv

4. Opiši dogodke ob binkoštih.

⁴ Luka poroča: ”Ko je prišel binkoštni dan, so bili zbrani vsi na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s svetim duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je duh dajal izgovarjati.“ Šum je bil tako glasen, da je nanj postalo pozornih mnogo Judov, ki so bili takrat u Jeruzalemu na praznovanju. Čudili so se, ko so slišali ’v svojih jezikih o velikih Božjih delih‘. (Apostolska dela 2:1-11, JP)

5. V kakšnem obsegu se je kmalu spolnila Jezusova napoved iz Apostolskih del 1:8?

⁵ Peter ni izgubljal časa in je pričel z odločnim govorom, v katerem je ovrgel vsak dvom o tem, da je bil ’Jezus Nazarečan‘, ki so ga pribili na mučilni kol, ”Gospod“, ki ga je David napovedal z naslednjimi besedami: ”Jehova je rekel mojemu Gospodu: ’Sedi na mojo desno, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožnik tvojih nog.‘ “ Poslušalce so Petrove besede presunile, zato so vprašali: ”Bratje, kaj naj storimo?“ V odgovor jih je Peter takole spodbudil: ”Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se da v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov.“ In kakšen je bil izid? Krstilo se je preko tri tisoč ljudi. (Apostolska dela 2:14-41, JP) S tem se je v Jeruzalemu pričelo oznanjevati. Dejavnost se je potem razširila na vso Judejo, nato še na Samarijo in nazadnje do ”najoddaljenejšega kraja zemlje“. Delo oznanjevanja se je širilo tako hitro, da je apostol Pavel okrog leta 60 našega štetja lahko rekel, da je bila dobra vest ”oznanjena vsemu stvarstvu pod nebom“. (Kološanom 1:23, JP)

Širjenje in preganjanje

6., 7. (a) V koliki meri je bil v prvem stoletju razmah delovanja povezan s preganjanjem kristjanov? (b) Kakšen kritičen položaj je nastal med jeruzalemskimi kristjani, in kako so prejeli pomoč?

⁶ Kmalu po binkoštih leta 33 našega štetja so imeli učenci vse razloge za to, da se spomnijo naslednjih Jezusovih besed: ”Suženj ni večji od svojega gospodarja. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas.“ (Janez 15:20, NS) Judovske voditelje je jezilo, ker je ’Božja beseda rasla in se je število učencev v Jeruzalemu zelo množilo‘. Nato je bil učenec Štefan lažno obtožen in kamenjan. Izgledalo je, da je to znamenje, ki so ga mnogi pričakovali, kajti ”tisti dan je nastalo veliko preganjanje cerkve [skupščine, NS] v Jeruzalemu. Vsi razen apostolov so se razkropili po krajih Judeje in Samarije.“ (Apostolska dela 6:7; 7:58-60; 8:1, JP)

⁷ Val preganjanj je začasno ponehal. Toda kmalu zatem je Herod Agripa I. dal umoriti apostola Jakoba. Petra so vrgli v ječo, toda angel ga je zopet osvobodil. Čez čas so jeruzalemski bratje obubožali in na pomoč so jim morali priskočiti bratje iz drugih krajev. (Apostolska dela 9:31; 12:1-11; 1. Korinčanom 16:1-3) Ko je apostol Pavel prispel v Jeruzalem, je tam vladal verski fanatizem in množica je vpila: ”Proč z njim! Ta ne sme ostati živ!“ (Apostolska dela 22:22, JP) Kristjani v Jeruzalemu in Judeji so gotovo potrebovali mnogo spodbud, da so mogli še naprej zvesto oznanjevati kraljestvo. Jezus je svojim učencem obljubil ”svetega duha“, ’ki ga bo Oče poslal v njegovem imenu‘ in jim bo za ”pomočnika“. (Janez 14:26, NS) Toda, kako bo Oče priskrbel potrebno pomoč in tolažbo? Delen odgovor predstavlja dejstvo, da je uporabil apostola Pavla za svojega služabnika.

Pismo apostola Pavla Hebrejcem

8. (a) Kaj je Pavla navedlo, da je Hebrejcem napisal pismo? (b) Kateremu vidiku njegovega pisma bomo posvetili našo pozornost, in zakaj?

⁸ Okoli leta 61 našega štetja so Pavla v Rimu zaprli, toda vedel je, kaj so prenašali njegovi bratje u Jeruzalemu. Zato je pod vodstvom Jehovinega duha ob pravem času napisal Hebrejcem pismo. Pismo je polno ljubeče skrbi za njegove hebrejske brate in sestre. Pavel je vedel, česa potrebujejo, da bi okrepili svojo vero v Jehovo, svojega pomočnika, in poglobili svoje zaupanje vanj. Tedaj bodo lahko ’vztrajno tekli v tekmi‘ in zanesljivo rekli: ”Jehova je moj pomočnik, ne bom se bal. Kaj mi more storiti človek?“ (Hebrejcem 12:1; 13:6, JP) Sedaj si bomo malo pobliže ogledali ta vidik Pisma Hebrejcem (od 11. do 13. poglavja). Zakaj? Ker so Jehovine priče danes v enakem položaju, kot so bili tedanji kristjani.

9. Pred katerim vprašanjem, s katerim so bili soočeni že kristjani v prvem stoletju, stojijo današnjii kristjani, in kako ga je edino mogoče rešiti?

⁹ V času naše generacije so se velike množice ljudi ugodno odzvale vesti o kraljestvu, se predale Jehovi in se krstile kot njegove priče. Toda širjenje pravega čaščenja je prineslo s seboj tudi silno preganjanje in mnogi kristjani so, podobno kot nekoč Štefan, Jakob in druge zveste priče iz prvega stoletja, celo izgubili svoje življenje. Zato je tudi danes aktualno podobno vprašanje, kot je bilo že pred devetnajstimi stoletji: Kdo bo, spričo naraščajočega nasprotovanja dobri vesti o kraljestvu, prestal preizkušnjo zvestobe? Kdo bo premagal strah zbujajoče dogajanje, ko bo sedanjo generacijo kmalu zadela ”velika stiska“ brez primere? (Matej 24:21) Odgovor se glasi: Vsi, ki so se pripravili na ”izvrsten boj vere“, vsi, ki so ”trdni v veri“. Ti bodo na koncu smeli reči: ”To je zmagovita sila, ki je premagala svet: naša vera.“ (1. Timoteju 6:12, NS; 1. Petrovo 5:9; 1. Janezovo 5:4, NS)

Zgledovati se po zvestih vzornikih

10. (a) Kaj je vera? (b) Kakšno mnenje je imel Bog o vernih možeh in ženah starega časa?

¹⁰ Kaj je vera? Pavel odgovarja: ”Vera je zagotovljeno pričakovanje tega, v kar upamo, očiten dokaz resničnosti, čeprav jih ne vidimo. Po njej so namreč možje starega časa prejeli pričevanje.“ (Hebrejcem 11:1, 2, NS) Pavel je svojo definicijo vere podkrepil s predstavitvijo dejavne vere. Uporabil je vrhunce iz življenja nekaterih ”mož starega časa“, pa tudi vrhunce iz življenja žensk, na primer Sare in Rahabe. Kako spodbudno je vendar dejstvo, da ’se Bog ni sramoval imenovati se njihov Bog‘! (Hebrejcem 11:16, NS) Ali lahko Bog na osnovi naše vere o nas reče enako? Ne dajmo mu razloga, da bi se nas moral na koncu nekega dne sramovati.

11. Kako nam koristi dejstvo, da ”nas obdaja tako velik oblak prič“?

¹¹ V nadaljevanju poročila o teh zvestih možeh in ženah piše Pavel naslednje: ”Ker nas obdaja tako velik oblak prič, tudi mi odstranimo vsakršno oviro in zapeljivi greh in vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka.“ (Hebrejcem 12:1, JP) Ali so te vzorne zveste priče za nas življenjske, čeprav danes spijo v grobovih? Ali tako dobro poznamo njih in njihove izkušnje, da smemo odgovoriti z ”da“? To je ena izmed mnogih nagrad, ki jih prinese redno preučevanje Biblije, če pri tem uporabljamo ves naš razum in nanovo doživljamo navdušujoča doživetja tega ”oblaka prič“. Če si bomo njihove zglede vzeli k srcu, nam bo to v veliko pomoč pri premagovanju kakršnihkoli pomanjkljivosti na naši veri. Povzročilo bo, da bomo zopet lahko marljivo in neustrašno pričali za resnico. (Rimljanom 15:4)

Ne utrudimo se

12. (a) Kako nam lahko pomaga Jezusov zgled, ’da se v svojih srcih ne bi utrudili in omagali‘? (b) Katere osebe, ki danes ne omagajo, so nam lahko za vzor?

¹² Jezus je naš največji zgled vere. Pavel nas spodbuja: ”Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. . . . Pomislite vendar nanj [natančno opazujte njega, NS], ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih srcih ne boste utrudili in omagali.“ (Hebrejcem 12:1-3, JP) Kako ”natančno“ smo opazovali Jezusov zgled? Kako ”natančno“ smo vanj usmerili naš pogled? (1. Petrovo 2:21) Satan želi, da bi se ’v svojih srcih utrudili in omagali‘. Veliko mu je do tega, da bi prenehali oznanjevati. Kako si to prizadeva doseči? Včasih na enak način kot v prvem stoletju, namreč z odkritim nasprotovanjem verskih ali posvetnih krogov. V preteklem letu je bilo oznanjevanje kraljestva prepovedano v približno 40-ih državah. Ali pa so naši bratje zaradi tega omagali? Ne! Njihovo zvesto delovanje je povzročilo, da se je leta 1988 v teh državah krstilo preko 17 000 oseb. Kakšna spodbuda naj bi to bila za nas, ki živimo v državah, kjer vlada razmeroma velika svoboda. Pri oznanjevanju dobre vesti o kraljestvu se ne bi smeli nikoli utruditi!

13. (a) Katere zahrbtne stvari bi lahko povzročile, da bi omagali v delu oznanjevanja? (b) Kaj je bilo ’veselje, ki je bilo pred Jezusom‘, in kako si lahko mi pridobimo podobno radostno stališče?

¹³ Toda obstajajo še druge, zahrbtnejše stvari, ki lahko povzročijo, da omagamo. Sem spada nasprotovanje v versko razdeljenem domu, duševni stresi, bolezni, pritisk okolice, malodušnost zaradi pomanjkanja uspehov v službi oznanjevanja ali morda neučakanost, ker konec sedanje stvarnosti še ni prišel. Kaj pa je Jezusu pomagalo prenašati duševno in telesno trpljenje? To je bilo ”veselje, ki ga je čakalo“. (Hebrejcem 12:2, JP) Jezusa je krepčalo veselje, ki mu ga je pripravljalo opravičevanje njegovega očeta in s tem povezano razveseljevanje očetovega srca, pa tudi sreča, ki jo bo občutil, ko bo drugim omogočil uživanje blagoslovov mesijanskega kraljestva. (Psalm 2:6-8; 40:9, 10; Pregovori 27:11) Ali bi se lahko še bolj zgledovali po tem Jezusovem radostnem stališču? Pomislimo tudi na Petrove besede iz 1. Petrovega pisma 5:9: ”Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo tudi vaši bratje, ki so po svetu.“ Zavest, da nas Jehova razume, občutje topline svetovne bratovščine in usmerjanje naših oči na radosti Božjega kraljestva, ki so pred nami — vse to nam pomaga, da ne omagamo, medtem ko v veri služimo Jehovi in oznanjujemo dobro vest, sedaj ko je konec tako zelo blizu.

Zakaj nas Jehova vzgaja

14. Kako se lahko preizkušnje in trpljenje, ki bi nas morda zadelo, izkaže za koristno?

¹⁴ Pavel sedaj pojasnjuje vzrok našega morebitnega prenašanja preizkušenj in trpljenja. Svetuje nam, naj gledamo na to kot na neke vrste vzgojo in to takole utemeljuje: ”Moj sin, ne preziraj Jehovine vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Jehova ljubi, tega strahuje [vzgaja, NS].“ (Hebrejcem 12:5, 6, JP) Celo Jezus se je ”iz tega, kar je pretrpel, učil pokorščine“. (Hebrejcem 5:8, JP) Prav gotovo se moramo tudi mi poslušno učiti. Upoštevajmo, kakšna prednost je oblikovati se po vzgoji. Po Pavlovih besedah ”daje [vzgajanje] tistim, ki so šli skozi njegovo šolo, sad miru in pravičnosti“. Kako spodbudno! (Hebrejcem 12:11, JP)

15. Kako lahko poslušamo Pavlov nasvet in ’svojim nogam napravimo ravne steze‘?

¹⁵ Če bomo tako sprejemali “Jehovino vzgojo“, si bomo vzeli k srcu naslednji spodbuden Pavlov nasvet: ”Zato vzravnajte onemogle roke in klecava kolena in za svoje noge napravite ravne steze.“ (Hebrejcem 12:12, 13, JP) Včasih lahko nenadoma zaidemo z ’ozke poti, ki vodi v življenje‘. Apostolu Petru in drugim iz Antiohije se je nekoč primerilo ravno to. Zakaj pa? Ker niso ’hodili prav po resnici evangelija‘. (Galačanom 2:14) Tudi danes moramo poslušati Boga Jehovo, našega velikega svetovalca. Popolnoma moramo izrabiti pomožna sredstva, za katera skrbi ”zvesti in razumni suženj“. S tem bomo našim nogam napravili ’ravno stezo‘. (Matej 24:45-47, NS; Izaija 30:20, 21)

16. (a) Kako bi v skupščini lahko pognala ”strupena korenina“? (b) Zakaj Pavel nemoralo povezuje z omalovaževanjem svetih stvari, in kako bi se lahko izognil takšnim nevarnostim?

¹⁶ Pavel nam kot naslednje svetuje, naj ’pazimo, da kdo ne bo zamudil Božje milosti, da ne bo pognala grenka [strupena, NS] korenina, povzročila zmedo im mnoge okužila‘. (Hebrejcem 12:15, JP) Naša jeza, nezadovoljstvo ali pa nam dozdevno pomanjkljivo opravljanje določenih skupščinskih stvari lahko nepričakovano vzklije kot ”strupena korenina“ in okuži zdravo razmišljanje v skupščini. Proti takšnim negativnim mislim se lahko borimo z razmišljanjem o brezštevilnih blagoslovih, ki nam jih je prinesla resnica. (Psalm 40:5) Nadaljnja nevarnost je težnja k nemorali ali pa ’omalovaževanje svetih stvari‘, kot je to bilo pri Ezavu. (Hebrejcem 12:16) Pavel povezuje ti dve nevarnosti, kajti ena zlahka izzove drugo. Kristjanu pa ni treba podleči takšnim sebičnim poželenjem, če le posluša naslednje Petrove besede: ”Uprite se mu [Hudiču], ker ste trdni v veri.“ (1. Petrovo 5:9, JP)

”Resničnosti, čeprav jih ne vidimo“

17. Primerjaj strah zbujajoče dogodke pod Sinajsko goro z dogodki, s katerimi so soočeni današnji kristjani.

¹⁷ Naša vera je zelo odvisna od ”resničnosti, čeprav jih ne vidimo“. (Hebrejcem 11:1, NS) O nekaterih izmed teh, za človeštvo nevidnih, resničnostih govori Pavel v Pismu Hebrejcem 12:18-27 (JP). Opisuje strah zbujajoče dogajanje na gori Sinaj, ko je Bog neposredno govoril Izraelcem in je Mojzes rekel: ”Strah me je in trepetam.“ Nato apostol nadaljuje: ”Približali ste se gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu in tisočim angelom, slovesnemu zboru prvorojencev, ki so zapisani v nebesih.“ Po Pavlovih besedah je Božji glas takrat zatresel zemljo, toda sedaj je Bog obljubil in dejal: ”Še enkrat bom stresel, pa ne le zemljo, temveč tudi nebo.“ Te besede so sicer v prvi vrsti namenjene maziljenim kristjanom, toda k srcu si jih lahko vzame tudi ”velika množica“. (Razodetje 7:9) Ali smo povsem dojeli te Pavlove besede? Mi stojimo pred skupščino desettisočerih angelov. Seveda pa stojimo tudi pred Jehovo. Na njegovi desni je Jezus Kristus. Da, naš položaj je še bolj strah zbujajoč in imamo večje obveznosti od Hebrejcev pod Sinajsko goro! Samo pomislimo: Udarec bližnjega Harmagedona bo povzročil, da se bodo stresla nebesa in zemlja. Zato danes gotovo ni čas za zavračanje in omalovaževanje Božje besede!

18. Edino kako lahko še naprej pričamo za Jehovo in ne omagamo?

¹⁸ Danes zares živimo v najpomembnejšem času človeške zgodovine. Kot Jehovine priče smo bili poslani v najoddaljenejše kraje zemlje, da oznanjujemo dobro vest o Božjem vzpostavljenem kraljestvu. Za to potrebujemo vero, neomajno vero, vero, ki preprečuje, da bi omagali, vero, ki povzroča, da sprejemamo Jehovino vzgojo. Če imamo takšno vero, bomo ”imeli nezasluženo milost, po kateri Bogu, njemu po volji v spoštljivem strahu služimo v sveti službi“. (Hebrejcem 12:28, NS) Da, še naprej bomo pričali za Jehovo in ne bomo omagali.

Kako boš odgovoril

◻ Zakaj nam Pavlovo Pismo Hebrejcem tako zelo koristi?

◻ S katerim vprašanjem se soočajo današnji kristjani?

◻ V koliki meri nam koristijo zveste priče starega časa?

◻ Zakaj Jehova vzgaja tiste, ki jih ljubi?

◻ Kaj je najpomembnejše, da se ne bi utrudili v službi oznanjevanja?