Pomagati drugim, da bi častili Boga

»Če ... pa bi vstopil kakšen neveren ali neuk človek, ... se bodo razkrile skrivnosti njegovega srca. Padel bo na obraz in molil Boga.« – 1. KORINČANOM 14:24, 25, EI.

1.–3. Kako se je mnogim v Korintu pomagalo, da so dosegli Božje priznanje?

NA SVOJEM drugem misijonarskem potovanju se je apostol Pavel zadržal v Korintu poldrugo leto. Tam se je »ves posvetil oznanjevanju besede in dokazovanju Judom«. Kakšen je bil rezultat? »Veliko Korinčanov, ki so ga slišali, je verovalo in se dalo krstiti.« (Apostolska dela 18:5–11, EI) Bili so »posvečeni ... in poklicani k svetosti«. (1. pismo Korinčanom 1:2, EI)

² Kasneje je Korint obiskal tudi Apolo. Pred tem sta mu Akvila in Priscila »še podrobneje razložila Božji nauk« (EI), med drugim tudi vse o krstu. Tako je Apolo postal kristjan, ki je bil Bogu po volji, oziroma od njega priznan. (Apostolska dela 18:24–19:7) Apolo pa je zato pomagal Korinčanom, ki so se nekoč »dali voditi nemim malikom«. (1. pismo Korinčanom 12:2, EI) Ti ljudje so bili najverjetneje poučevani iz Biblije na svojih domovih. Poleg tega pa so se lahko učili tudi na krščanskih sestankih. (Apostolska dela 20:20; 1. pismo Korinčanom 14:22–24)

³ Takšno poučevanje je mnogo nekdaj ‚nevernih in neukih‘ ljudi pritegnilo k pravemu čaščenju. Kako prijetno je moralo biti opazovati, kako ti možje in žene napredujejo h krstu in Božjemu priznanju! To je tudi danes prijetno opazovati.

Pomagati ‚nevernim in neukim ljudem‘

4. Kako se danes mnogim enako pomaga kot nekdaj v Korintu?

⁴ Tudi danes so Jehovine priče poslušni Jezusovi zapovedi o ‚pridobivanju in krščevanju učencev iz vseh narodov‘. (Matej 28:19, 20) Potem ko seme posejejo v sprejemljiva srca ljudi, se vedno znova vračajo, da bi ga zalivali. (1. pismo Korinčanom 3:5–9; Matej 13:19, 23) Priče nudijo brezplačne tedenske študije na domu, tako da lahko vsakdo dobi odgovore na svoja vprašanja in spozna biblijske resnice. Takšne osebe se prav tako vabi na krajevne sestanke Jehovinih prič, enako kot so v prvem stoletju ‚neverni‘ obiskovali sestanke v Korintu. Toda, kako naj bi Jehovine priče gledali na osebe, ki preučujejo Biblijo in obiskujejo krščanske sestanke?

5. Kakšen svetopisemski temelj imamo za previdnost pri stikih z določenimi posamezniki?

⁵ Seveda nas veseli, ko vidimo, kako se bližajo Bogu. Pri tem pa ne pozabljamo, da še niso postali krščeni verniki. Ne smemo pozabiti tudi na dve točki, ki smo ju spoznali v prejšnjem članku. (1) Izraelci so bili previdni v stikih s tujimi priseljenci, ki niso bili obrezani proseliti in bratje v pravem čaščenju, čeprav so živeli med Božjim ljudstvom in so se držali nekaterih zakonov. (2) Tudi kristjani iz Korinta, ki so bili v stiku z ‚nevernimi in neukimi ljudmi‘, so bili oprezni, kajti apostol Pavel je pisal: »Ne vlecite tujega jarma z neverniki. Kako se namreč druži pravica s krivico?« (2. pismo Korinčanom 6:14)

6. Kako so ‚neverni‘ lahko ‚pokarani‘ na sestankih in za kakšno vrsto karanja gre?

⁶ Zato ‚nevernim in neukim ljudem‘ sicer izrekamo dobrodošlico, hkrati pa se zavedamo, da te osebe še ne ustrezajo Božjim merilom. Sveto pismo v 1. pismu Korinčanom 14:24, 25 naznanja, da se morajo taki ‚presoditi‘ in celo ‚pokarati‘ s tem, kar se učijo. Tukaj ne gre za karanje v pravnem smislu. Ne bo se jih poklicalo pred skupščinski pravni odbor, saj še niso krščeni člani skupščine. Ti novinci namreč šele ob preučevanju spoznajo, da Bog obsoja sebično in nemoralno ravnanje.

7. Katere nadaljnje korake bodo mnogi učenci želeli storiti in zakaj?

⁷ Mnogi nekrščeni posamezniki bodo morda hoteli postati kaj več kot le zainteresirani obiskovalci sestankov. Naslednje Jezusove besede povedo, kaj je temu vzrok: »Ni ga učenca nad učitelja svojega; a vsak, kdor se popolnoma izuči, bo kakor učitelj njegov.« (Luka 6:40) Učenec, ki preučuje Biblijo lahko opazi, da je služba oznanjevanja za njegovega učitelja nekaj zelo važnega in da ga ta služba veseli. (Matej 24:14) Zato si bo nekdo, ki preučuje Biblijo, spoznava biblijske resnice, obiskuje sestanke in je ob tem tudi njegova vera vedno večja, vzel k srcu naslednje besede: »Kako lepe so na gorah noge blagovestnika, ki proglaša mir, oznanja blagovest o dobrem, proglaša zveličanje.« (Izaija 52:7; Pismo Rimljanom 10:13–15) Čeprav še ni krščen, si morda želi postati oznanjevalec kraljestva in se povezati s skupščino Jehovinih prič.

8., 9. a) Kaj naj bi storili, kadar želi oseba, ki preučuje Biblijo, sodelovati v službi oznanjevanja? b) Kaj bosta naredila nadzornika, ki se bosta sestala z bodočim oznanjevalcem in njegovim učiteljem? c) Kakšno odgovornost prevzame nase novi oznanjevalec?

⁸ Če oznanjevalec, ki vodi biblijski študij ugotovi, da bi učenec želel sodelovati v službi oznanjevanja, se lahko o tem pogovori s predsedujočim nadzornikom skupščine. Ta bo poskrbel, da se bosta dva skupščinska nadzornika sestala z učencem in njegovim učiteljem. Starešine so veseli, kadar želi nek novinec služiti Bogu. Seveda od njega ne bodo pričakovali, da ima toliko spoznanja kot krščeni oznanjevalec, ki je že napredoval v resnici in se od njega zato tudi več zahteva. Kljub temu pa bosta nadzornika želela ugotoviti ali ima ta učenec dovolj spoznanja o Bogu in ali je svoje življenje uskladil z Božjimi temeljnimi načeli. To bosta želela ugotoviti še preden bo učenec pričel sodelovati s skupščino v službi oznanjevanja. Potemtakem obstoja dober razlog za to, da se dva nadzornika sestaneta z bodočim oznanjevalcem in Jehovino pričo, ki z njim preučuje.a

⁹ Ta dva nadzornika bosta učencu povedala, da lahko, če ustreza pogojem za službo oznanjevanja in če v njej sodeluje, preda poročilo o svoji službi oznanjevanja in da se bo na njegovo ime vodila »Kartica skupščinskega oznanjevalca«. S tem bo še bolj prišla do izraza njegova pripadnost in podložnost teokratični organizaciji Jehovinih prič. (To velja tudi za vse ostale, ki dajejo poročilo o svoji službi oznanjevanja.) V pogovor naj bi vključili tudi svetopisemske nasvete, kot so tisti, ki jih najdemo na 88. in 89. strani knjige Organizirano služiti.b Zato bi to bil primeren čas, da učenec dobi lastni izvod te knjige.

10. a) Kako lahko nekrščeni oznanjevalec dalje napreduje in s kakšnim ciljem? b) Zakaj je bil spremenjen izraz »priznani sodelavec«? (Glej opombo.)

¹⁰ Nekdo, ki spolnjuje pogoje za nekrščenega oznanjevalca, je gotovo na dobri poti, da postane ‚človek dobre volje‘.c (Luka 2:14, NS) Čeprav se še ni predal Bogu in krstil, lahko sedaj vseeno skupaj z milijoni drugih, ki po vsem svetu ‚oznanjajo Božjo besedo‘ poroča o svoji oznanjevalski dejavnosti. (Apostolska dela 13:5; 17:3; 26:22, 23) V skupščini se lahko objavi, da je ta oseba novi nekrščeni oznanjevalec. Še naprej bi moral preučevati Biblijo, obiskovati sestanke, naučeno uporabljati v svojem življenju in o tem govoriti z drugimi. Tako ne bo trajalo dolgo, ko bo izrazil željo, da se krsti in s tem doseže Božje priznanje in je tako ‚zaznamovan‘ za rešitev. (Ezekijel 9:4–6)

Pomoč grešniku

11. Kako ravna skupščina z nekrščenimi prestopniki?

¹¹ V prejšnjem članku smo razpravljali o tem, kako se lahko v skupščini pomaga krščenemu kristjanu, ki je storil resen greh. (Pismo Hebrejcem 12:9–13) Iz Biblije smo prav tako spoznali, da mora biti krščeni prestopnik, ki se noče pokesati, izključen iz krščanske skupščine, mi pa se moramo izogibati vsakega druženja z njim. (1. pismo Korinčanom 5:11–13; 2. Janezovo pismo 9–11; 2. pismo Tesaloničanom 2:11, 12) Kako pa je treba ukrepati, kadar nekrščeni oznanjevalec naredi resno napako ali greši?

12. a) Zakaj se tudi nekrščenim oznanjevalcem, ki so grešili, nudi usmiljena pomoč? b) Kako lahko temeljno načelo iz Lukovega evangelija 12:48 uporabimo v zvezi z odgovornostjo za grehe?

¹² Juda je priporočal, naj se maziljenim kristjanom, ki so pričeli dvomiti ali pa so se vdali grehom mesa, izkaže usmiljenje. To je seveda veljalo v primeru, če so se pokesali. (Judovo pismo 22, 23; glej tudi 2. pismo Korinčanom 7:10.) Ali ne bi bilo potemtakem še bolj primerno izkazati usmiljenje nekrščeni osebi, ki je napačno ravnala in se kesa? (Apostolska dela 3:19) Da, kajti njegovi duhovni temelji še niso tako trdni, prav tako pa nima zadosti izkušenj s krščanskim življenjem. Morda se še ni naučil, kako Bog gleda na nekatere stvari. Ni še opravil biblijskih pogovorov s starešinami, kot je to v navadi pred krstom. Prav tako še ni za njim pomemben korak – krst s potopitvijo pod vodo. Razen tega je Jezus dejal, da se ‚bo od vsakega, komur je mnogo dano, tudi mnogo zahtevalo‘. (Luka 12:48) Od krščenih oseb se zato mnogo pričakuje, kajti zaradi večjega spoznanja in blagoslovov imajo tudi posebno odgovornost. (Jakobovo pismo 4:17; Luka 15:1–7; 1. pismo Korinčanom 13:11)

13. Kako bodo nadzorniki pomagali nekrščenemu oznanjevalcu, ki je grešil?

¹³ Duhovno zreli bratje bodo, dosledno Pavlovemu nasvetu, želeli pomagati vsakemu nekrščenemu oznanjevalcu, ki je naredil napačen korak še preden se je tega zavedel. (Primerjaj Pismo Galačanom 6:1.) Nadzorniki se lahko dogovorijo, da mu dva izmed njih skušata pomagati, če on to želi. (Morda bi mu lahko najbolje pomagala tista dva, ki sta že predhodno govorila z njim.) K njemu naj ne bi odšla z namenom, da ga strogo pokarata, ampak bi to morala storiti na usmiljen in blag način. (Psalm 130:3) Navadno zadostuje že svetopisemski opomin s praktičnimi predlogi, ki bo to osebo navedel na kesanje in jo usmeril na pravo pot.

14., 15. a) Kako se postopa, če se prestopnik iskreno kesa? b) Kakšno kratko obvestilo se lahko objavi v nekaterih primerih?

¹⁴ Nadzornika bosta nekrščenemu prestopniku dala navodila, primerna njegovi situaciji. V nekaterih primerih bosta morda določila, da prestopnik nekaj časa ne bo sodeloval v teokratični šoli oznanjevanja ali pa ne bo mogel komentirati na sestankih. Ali pa ga bosta morda poučila, naj se ne sodeluje v javnem oznanjevanju s skupščino, dokler ne bo dovolj duhovno napredoval. Nato mu lahko povesta, da lahko zopet sodeluje v službi oznanjevanja. Če prestopnik ni prišel na slab glas in ne predstavlja nevarnosti za čistost črede, tedaj ni treba o tem seznaniti skupščino z nekakšnim obvestilom.

¹⁵ Kaj pa, če nadzornika ugotovita, da se oseba iskreno kesa, vendar je njen prestopek postal na splošno znan? In kaj storiti, če se za prestopek razve šele pozneje? V obeh primerih lahko obvestita službeni odbor skupščine, ki bo pripravil kratko obvestilo z naslednjo vsebino: »Obravnavali smo zadevo v zvezi ... in on [ona] še vedno služi v skupščini kot nekrščeni oznanjevalec.« Kot v drugih podobnih primerih, lahko starešinstvo tudi v tem primeru odloči ali bi bilo primerno kdaj pozneje pripraviti svetopisemski govor z nasvetom glede tovrstnega prestopka.

16., 17. a) Kateri dve situaciji sta lahko povod za drugačno obvestilo? b) Kaj vsebuje to obvestilo?

¹⁶ Včasih pa se bo zgodilo, da nekrščeni oznanjevalec, ki je napačno ravnal, ne bo hotel sprejeti ljubečo pomoč. Morda nima več želje, da bi duhovno napredoval in se krstil in zato starešinam pove, da ne želi več biti priznan za oznanjevalca. Kaj storiti v tem primeru? Osebe, ki jih Bog pravzaprav ni priznal, ne moremo izključiti. Izključi se lahko samo nepoboljšljive grešnike, ki se ‚imenujejo bratje‘, torej krščene osebe. (1. pismo Korinčanom 5:11) Ali to pomeni, da se bo ta prestopek enostavno prezrlo? Ne.

¹⁷ Starešine so dolžni ‚pasti čredo, ki jim je zaupana‘. (1. Petrovo pismo 5:2, EI) Če nadzornika, ki sta želela nekrščenemu prestopniku pomagati, ugotovita, da se ta za svoje prestopke ne kesa in ne spolnjuje več pogojev za oznanjevalca, mu bosta to povedala.d Če nekrščena oseba nadzornikoma izjavi, da ne želi več biti oznanjevalec, bosta to njegovo odločitev upoštevala. V obeh primerih bo skupščinski službeni odbor ob primernem času objavil preprosto obvestilo, da » ... ni več oznanjevalec dobre vesti«.

18. a) Na kaj bodo kristjani po objavi tega obvestila mislili, ko se bodo osebno odločali, kako naj postopajo? b) Ali se je treba povsem ogibati nekrščenih oseb, ki so v preteklosti naredile prestopek?

¹⁸ Kako bodo potem Jehovine priče gledali na to osebo? Najprej je šlo za ‚nevernika‘, ki je obiskoval krščanske sestanke. Kasneje je izrazil željo, da bi postal oznanjevalec dobre vesti in je tudi ustrezal pogojem za to službo. Sedaj je postal človek iz sveta. Biblija od Jehovinih prič ne zahteva, da se izogibajo pogovorov z njim, saj ni bil izključen.e Toda kristjani bodo do takšnega človeka iz sveta, ki ne časti Jehovo, enako previdni kot so bili Izraelci do neobrezanih tujih priseljencev. S tako previdnostjo se lahko krščanska skupščina zaščiti pred kvarnim vplivom, pa čeprav gre le za »malo kvasu«. (1. pismo Korinčanom 5:6) Če oseba kasneje izrazi iskreno željo, da bi se z njo spet pričelo preučevati Biblijo in starešinstvo glede tega nima nobenih pripomb, ji bo to morda pomagalo, da bo ponovno pričela ceniti prednost služenja Jehovi skupaj z njegovim ljudstvom. (Psalm 100)

19. Kako lahko starešine v nekaterih primerih ponudijo zasebno pomoč?

¹⁹ Če pa starešine ugotovijo, da predstavlja takšna oseba za čredo izrazito grožnjo, lahko osebno posvarijo tiste, ki so ogroženi. Na primer: morda je bivši oznanjevalec mladenič, ki se vdaja alkoholu ali nemorali. Morda se kljub obvestilu, da ni več nekrščen oznanjevalec, poskuša družiti z mladimi v krščanski skupščini. V tem primeru bodo starešine osebno govorili s starši teh ogroženih mladih oseb in morda tudi s samimi mladostniki. (Hebrejcem 12:15, 16; Apostolska dela 20:28–30) Le v redkih primerih, ko nekdo razdiralno vpliva na skupščino ali postane nasilen, se mu lahko pove, da na skupščinskih sestankih ni zaželjen in da se bo vsak njegov poskus vstopa v kraljevsko dvorano razumelo kot brezpravno stopanje v tuje prostore.

Pomagati mladoletnim, da bodo častili Boga

20. Kakšno pomoč lahko svojim otrokom nudijo krščanski starši in s kakšnim rezultatom?

²⁰ Biblija staršem nalaga tudi odgovornost poučevanja otrok o poti božanske resnice. (5. Mojzesova knjiga 6:4–9; 31:12, 13) Jehovine priče že dolgo spodbujajo krščanske družine k tedenskemu študiju Biblije. Krščanski starši bi morali spodbujati svoje otroke, da napredujejo do predanosti in krsta, da bi tako dosegli Božje priznanje. (Pregovori 4:1–7) V skupščinah vidimo razveseljiv rezultat tega: stotisoče zglednih mladih oseb, ki ljubijo Jehovo in mu želijo večno služiti.

21.–23. a) Kako bi morali obravnavati prestopek mladoletne osebe? b) Kakšno vlogo imajo v takih situacijah skupščinski starešine?

²¹ Za vzgojo in karanje svojih otrok so odgovorni v prvi vrsti njihovi krščanski starši. Po svoji presoji jim lahko postavijo določene omejitve ali pa jih ljubeče kaznujejo. (Pismo Efežanom 6:4; Pismo Hebrejcem 12:8, 9; Pregovori 3:11, 12; 22:15) Toda kadar se mladoletnik, ki je s skupščino povezan kot nekrščen oznanjevalec, zaplete v resen prestopek, se morajo tej zadevi posvetiti starešine, ki ‚bedijo nad dušami‘ črede. (Hebrejcem 13:17, EI)

²² V glavnem se lahko take prestopke obravnava na način, ki smo ga predhodno omenili v tem članku. Določi se lahko dva nadzornika, da raziščeta zadevo. Na primer, iz pogovora s starši (ali enim roditeljem) lahko ugotovita, kaj se je zgodilo, kako gleda mladostnik na prestopek in kakšni koraki so bili storjeni, da bi se zadeva popravila. (Primerjaj 5. Mojzesovo knjigo 21:18–21.) Če krščanski starši obvladujejo položaj, se lahko starešine omejijo le na to, da jih občasno o tej zadevi povprašajo, jim ponudijo nasvete, predloge in ljubeče spodbude.

²³ Včasih pa se iz pogovora s starši vidi, da bi bilo najbolje, če bi se nadzornika pogovorila z mladostnikom, ki je zašel na stranpoti in z njegovimi starši. Nadzornika bosta ob upoštevanju zmožnosti in nagnjenj mladega, nekrščenega oznanjevalca, skušala dati nasvet v duhu blagosti. (2. pismo Timoteju 2:22–26) V nekaterih primerih se bo morda pokazalo, da ne ustreza več pogojem za oznanjevalca in bo zato potrebno na primeren način obvestiti skupščino.

24. a) Kaj lahko starši storijo tudi tedaj, kadar je mladoletnik hudo grešil in kako lahko to storijo? b) V koliki meri to velja za mladoletnika, ki je bil izključen?

²⁴ Kaj naj bi torej storili starši v interesu svojega mladoletnega otroka? Zanj so še vedno odgovorni, čeprav ne ustreza več pogojem za oznanjevalca ali pa je bil po krstu zaradi določenega prestopka izključen. Enako kot bodo za svojega otroka skrbeli v pogledu prehrane, obleke in strehe nad glavo, ga morajo tudi poučevati v skladu z Božjo besedo. (Pregovori 6:20–22; 29:17) Ljubeči starši se tako lahko z njim dogovorijo, da bodo z njim doma preučevali Biblijo, čeprav je izključen.f Morda mu bo koristilo, če se bo z njim posebej preučevalo in se bo tako poboljšal. Morda pa se bodo starši odločili, da lahko sodeluje pri družinskem biblijskem študiju. Čeprav je zašel na stranpoti, pa bi starši seveda želeli, da bi se vrnil k Jehovi, kot se je vrnil izgubljeni sin iz Jezusove prispodobe. (Luka 15:11–24)

25. Zakaj se danes ljubeče zanimamo in pomagamo ‚nevernim‘?

²⁵ Cilj našega oznanjevanja in poučevanja je pomagati drugim, da bi postali srečni častilci pravega Boga. ‚Neverni in neuki‘ ljudje so bili v Korintu spodbujeni, da ‚padejo na obraz, molijo Boga in priznajo, da je Bog zares med njimi‘. (1. pismo Korinčanom 14:25) Kako veseli smo danes, ko vidimo, da vedno več ljudi prihaja častit Boga! To je veličastna spolnitev angelove izjave: »Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji [ali: ljudem, ki jih Bog priznava].« (Luka 2:14, EI)

[Podčrtne opombe]

Se še spomniš?

◻ Kako kristjani gledajo na »neverne«, ki obiskujejo sestanke?

◻ Kaj bodo naredili nadzorniki, če bi nekdo, ki preučuje Biblijo, želel sodelovati v službi oznanjevanja in kakšno odgovornost ta oseba sprejme nase?

◻ Kaj je treba storiti, če je nekrščeni oznanjevalec storil resen greh?

◻ Kako lahko starši in starešine pomagajo mladoletniku, ki živi doma, tudi če je težko grešil?