Oznanjevalci dobre novice

JEHOVA nam je priskrbel popoln zgled, ki naj bi ga posnemali – svojega Sina, Jezusa Kristusa. (1. Pet. 2:21) Vsak, ki postane Jezusov sledilec, oznanjuje dobro novico. To je značilno za vse Božje služabnike. Jezus je pokazal, da nas bo to delo duhovno poživilo. Rekel je: »Pridite k meni vsi, ki ste zgarani in obremenjeni, in jaz vas bom poživil. Nadenite si moj jarem ter se učite od mene, ker sem blag in ponižnega srca, in našli boste poživitev zase.« (Mat. 11:28, 29) Vsak, ki se odzove na to vabilo, je res poživljen!

² Jezus je kot Božji največji oznanjevalec poklical nekatere ljudi, da bi postali njegovi sledilci. (Mat. 9:9; Jan. 1:43) Naučil jih je oznanjevati in jih poslal opravljat isto delo, kot ga je opravljal sam. (Mat. 10:1–11:1; 20:28; Luk. 4:43) Kasneje je poslal 70 drugih učencev, da so razglašali dobro novico o Božjem kraljestvu. (Luk. 10:1, 8–11) Ko jih je poslal, jim je rekel: »Kdor posluša vas, posluša tudi mene. Kdor pa zavrača vas, zavrača tudi mene. In kdor mene zavrača, zavrača tudi tistega, ki me je poslal.« (Luk. 10:16) S temi besedami je poudaril, da je učencem zaupal resno odgovornost. Zastopali naj bi Jezusa in Najvišjega Boga! To velja tudi za vse, ki se danes odzovejo na Jezusovo vabilo: »Pridi in hodi za menoj.« (Luk. 18:22; 2. Kor. 2:17) Bog jih je pooblastil, da oznanjajo dobro novico o Kraljestvu in pridobivajo učence. (Mat. 24:14; 28:19, 20)

³ Ker smo sprejeli to vabilo, smo blagoslovljeni s tem, da spoznavamo Boga Jehova in Jezusa Kristusa. (Jan. 17:3) Učimo se o tem, kako Jehova razmišlja in ravna. Z njegovo pomočjo lahko spremenimo svoj način razmišljanja, si oblečemo novo osebnost in uskladimo svoje življenje z njegovimi pravičnimi merili. (Rim. 12:1, 2; Efež. 4:22–24; Kol. 3:9, 10) Iz iskrene hvaležnosti posvetimo svoje življenje Jehovu in to simboliziramo s krstom v vodi. Ob krstu smo postavljeni za njegove služabnike.

⁴ Vedno imejmo v mislih, da lahko Bogu služi samo človek, ki je »nedolžnih rok in čistega srca«. (Ps. 24:3, 4; Iza. 52:11; 2. Kor. 6:14–7:1) Z vero v Jezusa Kristusa smo si pridobili čisto vest. (Heb. 10:19–23, 35, 36; Raz. 7:9, 10, 14) Apostol Pavel je kristjane spodbudil, naj vse delajo Bogu v slavo, tako da ne bi drugim oslabili vere. Apostol Peter pa je poudaril, da je lepo vedenje izredno pomembno, ko skušamo tistim, ki niso Priče, pomagati, da sprejmejo resnico. (1. Kor. 10:31, 33; 1. Pet. 3:1) Kako lahko nekomu pomagaš izpolniti pogoje, da bi lahko skupaj z nami oznanjeval dobro novico?

NOVI OZNANJEVALCI

⁵ Posameznika, ki se zanima za resnico, že od samega začetka svetopisemskega tečaja spodbujaj, naj drugim govori o tem, kar se uči. To je pomembno, ko poučujemo nove, da začnejo hoditi za Jezusom kot oznanjevalci dobre novice. (Mat. 9:9; Luk. 6:40) Posameznik, s katerim preučujemo, se o resnici lahko neformalno pogovarja s sorodniki, prijatelji, sodelavci in drugimi. Ko duhovno raste in postane spreten v neformalnem oznanjevanju, bo prav gotovo izrazil željo, da bi sodeloval v oznanjevanju z občino.

USTREZATI POGOJEM

⁶ Preden nekoga povabiš, da te prvič spremlja na oznanjevanju po hišah, bi se moral prepričati, ali ustreza pogojem za to. Na tistega, ki nas spremlja na oznanjevanju, drugi gledajo kot na Jehovovo pričo. Zato je razumljivo, da je svoje življenje že uskladil z Jehovovimi pravičnimi merili in je lahko nekrščeni oznanjevalec.

⁷ Ko s kom preučuješ Sveto pismo in razpravljaš o svetopisemskih načelih, se boš verjetno seznanil z njegovimi okoliščinami. Morda opaziš, da že živi v skladu s tem, kar se uči. Vendar je prav, da se starešine z njim in s tabo pogovorijo o nekaterih vidikih njegovega življenja.

⁸ Koordinator starešinstva bo poskrbel, da bosta s tabo in tvojim svetopisemskim učencem razpravljala dva starešina (eden od njiju bo član službenega odbora). V občinah, kjer je zelo malo starešin, lahko to naredita starešina in usposobljen strežni služabnik. Brata, ki se ju izbere, s tem sestankom ne bi smela odlašati. Če za učenčevo željo izvesta na občinskem shodu, bo morda možno, da se s tabo in z njim pogovorita že po shodu. Pogovor naj poteka sproščeno. Preden lahko učenec postane nekrščeni oznanjevalec, mora zanj veljati naslednje:

1. 1. Verjame, da je Sveto pismo navdihnjena Božja Beseda. (2. Tim. 3:16)

2. 2. Pozna osnovne svetopisemske nauke in vanje verjame. Zato bo takrat, ko mu bo kdo postavil kakšno vprašanje, odgovarjal na podlagi Svetega pisma, ne pa na temelju krivih verskih naukov ali lastnih zamisli. (Mat. 7:21–23; 2. Tim. 2:15)

3. 3. Po svojih najboljših močeh upošteva svetopisemsko zapoved glede druženja z Jehovovim ljudstvom na občinskih shodih. (Ps. 122:1; Heb. 10:24, 25)

4. 4. Ve, kaj Sveto pismo uči glede spolne nemorale, k čemur na primer spadajo prešuštvovanje, poligamija in homoseksualnost, ter v skladu s tem tudi živi. Če živi s kom nasprotnega spola in ta ni njegov sorodnik, morata biti zakonito poročena. (Mat. 19:9; 1. Kor. 6:9, 10; 1. Tim. 3:2, 12; Heb. 13:4)

5. 5. Upošteva svetopisemsko prepoved prekomernega uživanja alkohola in ne uživa nobenih snovi naravnega ali sintetičnega izvora, ki človeka zasvojijo oziroma vplivajo na delovanje možganov, razen če jih mora uživati iz zdravstvenih razlogov. (2. Kor. 7:1; Efež. 5:18; 1. Pet. 4:3, 4)

6. 6. Zaveda se, kako pomembno se je ogibati slabe družbe. (1. Kor. 15:33)

7. 7. Izpisal se je iz vseh krivih verskih organizacij, s katerimi je bil morda povezan. Nehal je obiskovati njihove verske obrede, podpirati njihove dejavnosti in pri njih sodelovati. (2. Kor. 6:14–18; Raz. 18:4)

8. 8. Ni vpleten v nobene politične zadeve tega sveta. (Jan. 6:15; 15:19; Jak. 1:27)

9. 9. Je nevtralen glede sporov narodov. (Iza. 2:4)

10. 10. Zares si želi postati Jehovova priča. (Ps. 110:3)

⁹ Če starešina nista prepričana, kaj učenec meni o kateri koli od teh točk, bi ga morala o tem dodatno vprašati, morda tako, da z njim razpravljata na podlagi navedenih svetopisemskih vrstic. Pomembno je, da učenec razume, da morajo tisti, ki sodelujejo z Jehovovimi pričami na oznanjevanju, živeti v skladu s temi svetopisemskimi pogoji. Njegovi odgovori bodo starešinama pomagali ugotoviti, ali ve, kaj se pričakuje od njega, in ali v razumni meri izpolnjuje pogoje, da začne oznanjevati.

¹⁰ Starešina bi morala učencu čim prej povedati, ali ustreza pogojem. V večini primerov mu bosta to lahko povedala že na koncu razprave. Če ustreza pogojem, ga bosta prisrčno sprejela kot oznanjevalca. (Rim. 15:7) Spodbudila naj bi ga, da čim prej začne oznanjevati in da na koncu meseca odda svoje poročilo o oznanjevanju. Pojasnila mu bosta, da se takrat, ko svetopisemski učenec ustreza pogojem za nekrščenega oznanjevalca in prvič odda poročilo o oznanjevanju, izpolni Občinska kartica oznanjevalca z njegovim imenom in se shrani v občinski arhiv. Starešine pridobijo te osebne podatke zato, da lahko organizacija ustrezno skrbi za verske dejavnosti Jehovovih prič po vsem svetu, da lahko oznanjevalec sodeluje pri duhovnih dejavnostih in da lahko prejme duhovno pomoč. Poleg tega lahko starešine novega oznanjevalca spomnijo, da se z osebnimi podatki ravna v skladu z Globalno politiko Jehovovih prič glede varstva podatkov, ki je objavljena na jw.org.

¹¹ Če novega oznanjevalca bolje spoznamo in se osebno zanimamo za njegov napredek, lahko to nanj dobro vpliva. Morda ga bo motiviralo, da bo redno vsak mesec oddal poročilo o oznanjevanju in si še bolj prizadeval služiti Jehovu. (Fil. 2:4; Heb. 13:2)

¹² Ko starešine ugotovijo, da svetopisemski učenec ustreza pogojem za oznanjevalca, lahko prejme svoj izvod knjige Organizirani za izpolnjevanje Jehovove volje. Ko prvič poroča o oznanjevanju, se občino na kratko obvesti, da je postal nekrščeni oznanjevalec.

POMAGATI OTROKOM

¹³ Oznanjevalci dobre novice lahko postanejo tudi otroci. Jezus je otroke sprejel k sebi in jih blagoslavljal. (Mat. 19:13–15; 21:15, 16) Čeprav so za otroke odgovorni predvsem starši, je prav, da mladim, ki si iskreno želijo oznanjevati Kraljestvo, pomagajo tudi drugi v občini. Če si oče ali mama, lahko svoje otroke z dobrim zgledom v oznanjevanju spodbudiš, da bodo goreče služili Bogu. Kako še se lahko pomaga otroku, ki se zgledno vede in si iskreno želi, da pred drugimi izraža svojo vero?

¹⁴ Primerno je, da se starš o tej otrokovi želji pogovori z enim od starešin iz občinskega službenega odbora. Da bi se ugotovilo, ali otrok izpolnjuje pogoje za nekrščenega oznanjevalca, koordinator starešinstva poskrbi, da se dva starešina (eden od njiju je član občinskega službenega odbora) sestaneta z otrokom in enim ali obema verujočima staršema oziroma skrbnikoma. Če otrok pozna osnovne svetopisemske resnice in pokaže, da želi oznanjevati, je to znak, da dobro napreduje. Starešina pretehtata te in še druge pogoje, podobne tistim, ki veljajo za odrasle. Tako ugotovita, ali otrok lahko postane nekrščeni oznanjevalec. (Luk. 6:45; Rim. 10:10) Ko se starešina pogovarjata z otrokom, ni potrebe, da razpravljata o zadevah, o katerih se običajno razpravlja z odraslimi in za katere je očitno, da se ne morejo nanašati na otroka.

¹⁵ Med pogovorom bi morala starešina pohvaliti otroka za njegov napredek in ga spodbuditi, naj si za cilj postavi krst. Tudi starši si zaslužijo pohvalo, saj so se gotovo zelo trudili, da bi svojemu otroku v srce vsadili resnico. Starešina naj bi starše, da bi ti lahko še naprej pomagali svojemu otroku, usmerila na dodatek »Sporočilo krščanskim staršem«, ki je v tej knjigi na straneh 179–181.

POSVETITEV IN KRST

¹⁶ Če si spoznal in vzljubil Jehova ter izpolnjuješ njegove zahteve in oznanjuješ, moraš narediti še nekaj, da bi okrepil svoj odnos z njim. Kaj pa? Posvetiti mu moraš svoje življenje in nato svojo posvetitev simbolizirati s krstom v vodi. (Mat. 28:19, 20)

¹⁷ Posvetiti kaj pomeni nameniti kaj za sveto rabo. To, da se posvetiš Bogu, pomeni, da se obrneš k njemu v molitvi in mu slovesno obljubiš, da boš svoje življenje uporabil za služenje njemu in da boš izpolnjeval njegovo voljo. Pomeni, da boš vso večnost vdan samo njemu. (5. Mojz. 5:9) To je nekaj osebnega, nekaj, kar storiš na samem. Tega ne more namesto tebe storiti nihče drug.

¹⁸ Vendar to, da Jehovu na samem poveš, da mu hočeš pripadati, še ni dovolj. Da si se posvetil Bogu, moraš pokazati še drugim. To narediš tako, da se krstiš v vodi, tako kot se je Jezus. (1. Pet. 2:21; 3:21) Kaj moraš storiti, če si se odločil služiti Jehovu in se želiš krstiti? Svojo željo bi moral povedati koordinatorju starešinstva. Poskrbel bo, da se bo nekaj starešin pogovorilo s teboj, da bi ugotovili, ali ustrezaš pogojem za krst, ki jih je določil Bog. Več informacij o tem lahko najdeš v tej publikaciji pod naslovoma »Sporočilo nekrščenemu oznanjevalcu«, na straneh 182–184, in »Vprašanja za tiste, ki se želijo krstiti«, na straneh 185–207.

POROČANJE O NAPREDKU OZNANJEVANJA

¹⁹ Poročila o svetovnem širjenju čistega čaščenja so za Jehovovo ljudstvo že mnoga leta vir spodbude. Vse odkar je Jezus svojim učencem povedal, da se bo dobra novica oznanjevala po vsej zemlji, prave kristjane iskreno zanima, kako se bo to doseglo. (Mat. 28:19, 20; Mar. 13:10; Apd. 1:8)

²⁰ Jezusovi sledilci so v prvem stoletju z veseljem prisluhnili poročilom o uspehu oznanjevalskega dela. (Mar. 6:30) Svetopisemska knjiga Apostolska dela nam pove, da je bilo ob binkoštih leta 33 n. št., ko je bil na učence izlit sveti duh, navzočih okoli 120 ljudi. Kmalu je število učencev naraslo na okoli 3000 in nato na okoli 5000. Poročilo pravi, da je Jehova »poskrbel, da so se jim vsak dan pridružili takšni, ki so našli pot rešitve,« in da je »tudi veliko duhovnikov sprejelo vero«. (Apd. 1:15; 2:5–11, 41, 47; 4:4; 6:7) Takšne novice o porastu so bile za učence gotovo zelo spodbudne! Ta vznemirljiva poročila so jim nedvomno pomagala, da so kljub hudemu preganjanju, ki so ga povzročali judovski verski voditelji, vztrajno opravljali delo, ki jim ga je naložil Bog.

²¹ Okoli leta 60 ali 61 n. št. je Pavel v svojem pismu Kološanom poročal, da dobra novica »rojeva sad in se širi po vsem svetu« in da »je bila oznanjena po vsem svetu«. (Kol. 1:5, 6, 23) Prvi kristjani so bili poslušni Božji Besedi in so po svetem duhu dobili moč, da še pred koncem judovske stvarnosti leta 70 n. št. opravijo ogromno oznanjevalsko delo. Slišati poročila o napredku oznanjevanja je bilo za takratne zveste kristjane vsekakor zelo spodbudno!

²² Podobno si Jehovova novodobna organizacija prizadeva voditi natančno evidenco o delu, s katerim se izpolnjuje Matej 24:14, kjer piše: »Ta dobra novica o Kraljestvu se bo oznanjala po vsej naseljeni zemlji, da jo bodo lahko slišali vsi narodi, in potem bo prišel konec.« Kot posvečeni Božji služabniki opravljamo to nujno delo. Vsakemu od nas bi moralo biti pomembno, da se dobra novica še pred koncem temeljito oznani. Jehova bo poskrbel, da se to delo dokonča. Če bomo pri tem sodelovali, bo z nami zadovoljen. (Ezek. 3:18–21)

TVOJE POROČILO O OZNANJEVANJU

²³ Kaj pravzaprav poročaš? To, katere informacije je treba navesti, je razvidno iz obrazca Poročilo o oznanjevanju, ki ga je pripravila naša organizacija. Morda pa ti bodo koristila tudi naslednja splošna navodila.

²⁴ V stolpec »Publikacije (tiskane in elektronske)« vpiši skupno število publikacij (tiskanih ali elektronskih), ki si jih dal ljudem, ki niso krščeni kot Jehovove priče. V stolpec »Predvajani videoposnetki« vpiši, kolikokrat si na oznanjevanju predvajal katerega od naših videoposnetkov.

²⁵ V stolpec »Ponovni obiski« vpiši, koliko ponovnih obiskov si opravil, da bi pri posameznikih, ki niso posvečeni in krščeni kot Jehovove priče, negoval zanimanje za svetopisemske resnice. Ponovni obisk narediš takrat, ko posameznika obiščeš osebno, mu napišeš pismo, ga pokličeš po telefonu, mu pošlješ SMS ali elektronsko pošto ali pa mu pustiš kakšno publikacijo. Vsakič, ko vodiš svetopisemski tečaj, lahko to šteješ kot ponovni obisk. Starš lahko poroča največ en ponovni obisk na teden, ko vodi družinsko čaščenje, pri katerem je navzoč tudi nekrščen otrok.

²⁶ Čeprav svetopisemski tečaj običajno poteka vsak teden, se mesečno poroča samo kot en tečaj. Oznanjevalec naj napiše, koliko različnih svetopisemskih tečajev je vodil posamezni mesec. Poroča lahko tiste svetopisemske tečaje, ki jih vodi z ljudmi, ki niso posvečeni in krščeni kot Jehovove priče. Poroča pa lahko tudi svetopisemski tečaj, ki ga na prošnjo člana službenega odbora vodi z nedejavnim bratom ali sestro, ali tečaj, ki ga vodi z novokrščenim, ki še ni do konca preučil knjige Uživaj življenje vso večnost!.

²⁷ Pomembno je, da točno izpolniš tudi stolpec »Ure«. Vanj vpišeš čas, ko oznanjuješ po hišah, opravljaš ponovne obiske, vodiš svetopisemske tečaje ali še kako drugače neformalno oziroma formalno oznanjuješ ljudem, ki niso posvečeni in krščeni kot Jehovove priče. Če dva oznanjevalca delata skupaj, oba poročata čas oznanjevanja, posamezne ponovne obiske ali svetopisemske tečaje pa poroča samo eden od njiju. Starša, ki poučujeta svoje otroke med družinskim čaščenjem, lahko poročata vsak največ eno uro na teden. Bratje lahko štejejo čas, ko imajo javni govor. Čas lahko šteje tudi tisti, ki javni govor prevaja. K oznanjevanju se ne šteje čas, ki ga porabimo za druge pomembne dejavnosti, kot so pripravljanje na oznanjevanje, obisk shoda za terensko službo, različni opravki in podobno.

²⁸ Vsak oznanjevalec bi moral upoštevati svojo svetopisemsko šolano vest, ko se odloča, kaj bo štel kot čas oznanjevanja. Nekateri oznanjevalci oznanjujejo po gosto naseljenih območjih, drugi pa delujejo na področjih, kjer je malo prebivalcev in je treba veliko potovati. Področja se razlikujejo, pa tudi oznanjevalci se razlikujejo v tem, kako gledajo na svoje oznanjevanje. Člani Vodstvenega organa občinam po vsem svetu ne želijo vsiljevati svoje vesti glede tega, kako naj bi se poročal čas oznanjevanja. Tega naj ne bi delal tudi nihče drug. (Mat. 6:1; 7:1; 1. Tim. 1:5)

²⁹ Čas, ki ga porabiš za oznanjevanje, bi moral poročati kot polne ure. Izjema je le, ko oznanjevalca resno omejuje starost, je priklenjen na posteljo, ne more zapustiti stanovanja, je v domu za starejše ali pa ima druge omejitve. Takšen oznanjevalec lahko poroča 15, 30 ali 45 minut oznanjevanja. Tudi če v mesecu oznanjuje le 15 minut, bi to moral poročati. Veljal bo za rednega oznanjevalca Kraljestva. To velja tudi za oznanjevalca, ki ima začasne omejitve, kot je na primer huda bolezen ali poškodba, zaradi česar se mesec ali več ne more gibati. Ta možnost je samo za tiste, ki imajo resne omejitve. Službeni odbor odloča o tem, komu se to lahko odobri.

OBČINSKA KARTICA OZNANJEVALCA

³⁰ Tvoje mesečno poročilo o oznanjevanju se vpiše v Občinsko kartico oznanjevalca. Te kartice so last krajevne občine. Če se nameravaš preseliti v drugo občino, o tem ne pozabi obvestiti starešin v svoji sedanji občini. Tajnik bo poskrbel, da bo tvoja Občinska kartica oznanjevalca poslana novi občini. Tako te bodo tamkajšnji starešine lažje sprejeli in ti duhovno pomagali. Če boš iz domače občine odsoten manj kot tri mesece, te prosimo, da poročilo o oznanjevanju še naprej pošiljaš svoji občini.

ZAKAJ POROČAMO O OZNANJEVANJU

³¹ Ali kdaj pozabiš oddati svoje poročilo o oznanjevanju? Vsakega od nas je kdaj pa kdaj treba na to spomniti. Toda če pravilno gledamo na poročanje o oznanjevanju in razumemo pomembnost tega, se bomo lažje spomnili oddati poročilo.

³² Nekateri sprašujejo: »Zakaj moram oddati poročilo, ko pa Jehova ve, koliko naredim na oznanjevanju?« Res je, da Jehova ve, koliko naredimo. Ve tudi, ali to počnemo iz vse duše ali pa je to le majhen del tega, kar bi v resnici lahko naredili. Toda ne pozabi, da je Jehova dal zapisati, koliko dni je Noe preživel v barki in koliko let so Izraelci potovali po pustinji. Zapisati je dal tudi, koliko Izraelcev je bilo zvestih in koliko neposlušnih, kako je napredovalo osvajanje Kanaana in kaj vse so storili zvesti izraelski sodniki. Zapisati je torej dal številne podrobnosti o dejavnosti svojih služabnikov. Bog nam je s tem, da je vse to dal zapisati v svojo navdihnjeno Besedo, jasno pokazal, kakšen je njegov pogled na točno zapisovanje podatkov.

³³ Zgodovinski dogodki, zapisani v Svetem pismu, dokazujejo, da je bilo Jehovovo ljudstvo pri poročilih in zapisih natančno. Svetopisemska pripoved velikokrat ne bi imela tako močnega učinka, če ne bi vsebovala tudi natančnih številk. Razmisli o naslednjih primerih: 1. Mojzesova 46:27; 2. Mojzesova 12:37; Sodniki 7:7; 2. kraljev 19:35; 2. kroniška 14:9–13; Janez 6:10; 21:11; Apostolska dela 2:41; 19:19.

³⁴ Čeprav naša poročila ne zajamejo vsega, kar naredimo v Jehovovi službi, so praktičnega pomena v Jehovovi organizaciji. Ko so se apostoli v prvem stoletju vrnili z oznanjevanja, so Jezusu »poročali o vsem, kar so naredili in učili«. (Mar. 6:30) Poročila lahko včasih razkrijejo, da je določenim vidikom našega oznanjevanja treba posvetiti posebno pozornost. Številke lahko pri nekaterih dejavnostih pokažejo napredek, na drugih področjih pa nazadovanje, na primer zmanjšanje števila oznanjevalcev. Mogoče je potrebna spodbuda ali pa je treba rešiti kakšne težave. Nadzorniki pozorno spremljajo poročila in si prizadevajo popraviti kakršno koli stanje, ki bi lahko oviralo napredek posameznikov oziroma celotne občine.

³⁵ Poleg tega poročila pomagajo organizaciji ugotoviti, kje na področju se potrebuje več oznanjevalcev. Katera področja so bolj plodna? Kje je malo napredka? Kakšne publikacije se potrebujejo, da bi se ljudem pomagalo spoznati resnico? Poročila omogočajo organizaciji, da oceni, koliko literature se potrebuje v posameznih delih sveta, in da jo v zadostnih količinah tudi priskrbi.

³⁶ Takšna poročila nas lahko spodbudijo. Ali nismo navdušeni, ko slišimo, kaj pri oznanjevanju dobre novice dosegajo bratje in sestre po svetu? Poročila o napredku nam pomagajo videti celotno sliko, kako Jehovova organizacija raste. Doživetja nam ogrejejo srce in nas spodbudijo, da še bolj goreče oznanjujemo. (Apd. 15:3) Zelo pomembno je, da oddamo svoje poročilo o oznanjevanju, saj s tem pokažemo, da imamo radi brate in sestre po svetu. Tako pokažemo, da smo zvesti tudi v najmanjšem in da se podrejamo Jehovovi organizaciji. (Luk. 16:10; Heb. 13:17)

POSTAVIMO SI OSEBNE CILJE

³⁷ Nobenega razloga nimamo, da bi svoje oznanjevanje primerjali z oznanjevanjem koga drugega. (Gal. 5:26; 6:4) Vsak od nas ima drugačne okoliščine. Po drugi strani pa nam lahko zelo koristi, če si postavimo realne osebne cilje, s katerimi merimo svoj napredek v oznanjevanju. Ko dosežemo te cilje, bomo občutili zadovoljstvo.

³⁸ Očitno je, da Jehova pospešuje zbiranje ljudi, ki jih bo zaščitil med »veliko stisko«. Živimo v času, ko se izpolnjuje Izaijeva prerokba: »Iz majhnega jih bo nastalo tisoč in iz neznatnega mogočen narod. Jaz, Jehova, bom to pospešil ob svojem času.« (Raz. 7:9, 14; Iza. 60:22) Izjemna čast je, da lahko v teh prelomnih zadnjih dneh oznanjujemo dobro novico! (Mat. 24:14)