Ko duševna bolezen prizadene kristjana

STROKOVNJAKI za zdravljenje duševnih bolezni pravijo, da vsak peti v Ameriki trpi za eno od razpoznavnih oblik duševne bolezni. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) dodaja, da je v nerazvitem svetu najbrž kakih 40 milijonov nezdravljenih primerov duševne bolezni. Duševne motnje so odkrili celo med prebivalci rajskih otokov v Tihem oceanu.

Zato ni presenetljivo, da so tudi med pravimi kristjani taki, ki trpijo za katero od oblik čustvenih ali duševnih težav: od navadne zaskrbljenosti in mile depresije do hujših oblik bolezni, kakršne so težje depresije, dvofazne duševne motnje (manična depresivna psihoza), vseh vrst bolestnih strahov in shizofrenije. Nekateri so imeli težave še preden so postali Jehovine priče, nekateri pa so zboleli v svojih poznih letih.

Zakaj kristjani niso imuni

Neko kristjanko so po več kot dvajsetih letih predane službe pričeli neizprosno mučiti hudi glasovi. »Naj sem mislila na karkoli,« pravi, »že so prišli glasovi, ki so mi pravili, naj se ubijem. . . Znova in znova sem poslušala te glasove, tako da na koncu že nisem mogla več zdržati.« Kako je mogoče, da zvest kristjan takole trpi? Ali mar ne piše v 1. pismu Timoteju 1:7: »Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči in ljubezni in razumnosti.« (EI)

Da, toda pojem razumnost se ne nanaša toliko na človeško psihološko plat, kolikor je to kristjanova zmožnost, da se ravna po presoji, ki jo je zgradil na Svetem pismu. Kristjan ni podoben ljudem iz sveta, ki jim je »pamet otemnela« in je njihovo »mišljenje pokvarjeno«, ampak je s preučevanjem Svetega pisma ‚obnovil svoje mišljenje‘. (Pismo Efežanom 4:17, 18, JP; 2. pismo Timoteju 3:8, JP; Pismo Rimljanom 12:2) To nedvomno veliko prispeva h kristjanovemu čustvenemu in duševnemu ravnovesju, nikakor pa s tem ne postane nedovzeten za duševne bolezni. Že v svetopisemskih časih so nekateri zvesti Božji služabniki — na primer Epafrodit — trpeli zaradi te ali one oblike duševne bolezni. (Pismo Filipljanom 2:25, 26; Luka 2:48)

»V Adamu vsi umirajo,« nas spominja apostol Pavel. (1. pismo Korinčanom 15:22, JP) Marsikdo med nami boluje za povsem razpoznavno telesno boleznijo. Kdo drug pa morda trpi zaradi čustvene preobremenjenosti ali duševne bolezni.

Vzroki duševnih bolezni

Prejkone so pri korenu marsikatere duševne bolezni telesni dejavniki. Sveto pismo na primer opisuje človeka, ki »vidi čudne reči«. In kakšen je vzrok teh nenavadnih prividov? Človek je bil pač predolgo med tistimi, »ki pozno sedevajo pri vinu«! (Pregovori 23:29—33) Alkohol gotovo lahko povzroči halucinacije ali privide. Zdravniki pravijo, da halucinacije nastanejo tudi zaradi napak v kemičnih reakcijah, ki potekajo v možganih, zaradi genetskih napak in včasih celo zaradi načina prehranjevanja. In tako se rodijo čustvene preobremenitve in duševne stiske.

Čustvene napetosti lahko nastanejo tudi zaradi močnih psihičnih obremenitev, na primer zaradi stresa. Včasih pride do stresa že samo zato, ker skuša človek obdržati v teh »težkih časih« svojo moralno čistost in krščansko osebnost. (2. pismo Timoteju 3:1—5) No, tako je tudi Lotova »pravična duša trpela«, ko je bil v Sodomi vsak dan izpostavljen sprijenosti tamkajšnjih prebivalcev! (2. Petrovo pismo 2:8) Nekateri kristjani so se znašli v duševni stiski tudi zato, ker so doživeli posilstvo, ker jih je kdo spolno zlorabil ali pa zaradi svojih dejanj iz preteklosti — morda zaradi promiskuitete ali zaradi zasvojenosti z mamili. Takšne stvari lahko na področju človekovega duševnega zdravja terjajo visok davek.

Kaj lahko naredijo starešine

Starešine pasejo vso čredo, ki jim je zaupana — z vsemi tistimi vred, ki trpijo zaradi kakšne čustvene stiske. (1. Petrovo pismo 5:2; Izaija 32:1, 2) Ti možje kajpak niso zdravniki in ne morejo nikogar pozdraviti, tako kot tudi apostol Pavel ni mogel ozdraviti niti Epafroditove telesne bolezni niti potrtosti, ki ga je zaradi bolezni zajela. (Pismo Filipljanom 2:25—29) Če pa se zanimamo za te ljudi in sočustvujemo z njimi, jim lahko veliko pomagamo in smo jim v oporo. (1. Petrovo pismo 3:8)

Kaj pa če se brat začne čudno vesti ali se pritoževati nad čustveno preobremenjenostjo? Morda ga bodo starešine najprej poskušali pomiriti in ugotoviti, kaj natančno ga teži. Ali ga je kakšna osebna nesreča ali kakšna nenavadna stresna situacija — morda je izgubil službo ali mu je umrl kdo najbližjih — za trenutek vrgla iz ravnovesja? (Pridigar 7:7) Ali je morda prizadeti zapadel v blago depresijo, ker je osamljen in bi ga bilo treba zato »potolažiti«? (1. pismo Tesaloničanom 5:14) Ali je mogoče, da je brat vznemirjen zaradi kakšne svoje osebne pomanjkljivosti? Če mu bomo zagotovili, da nas Bog vse ljubi, da je usmiljen — in če mu bomo hkrati dali še kakšen uporaben nasvet — mu bo nemara to pomagalo premagati vznemirjenost. (Psalm 103:3, 8—14) Veliko dobrega pa lahko storimo že samo s tem, da z bratom, ki se je znašel v stiski, skupaj molimo. (Jakobovo pismo 5:14)

Starešine lahko takšnemu človeku pomagajo tudi s čisto praktičnimi nasveti. (Pregovori 2:7) Omenili smo že, da so lahko nekatere čustvene napetosti tudi posledica prehranjevalnih navad. Starešine bodo zato morda predlagali bratu, naj bo zmernejši pri jedi in naj se izogiba skrajnostim pri dieti. Morda bodo starešine opazili, da je brat pod velikim pritiskom zaradi svoje službe in bi mu prejkone koristila ‚peščica pokoja‘ — več spanja in tudi več reda pri spanju. (Pridigar 4:6)

Tisti, ki »potrebujejo zdravnika«

Če je stiska huda in noče popustiti, se je dobro spomniti tehle Jezusovih besed: »Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni.« (Matej 9:12) Mnogi ljudje, ki so v stiski ne gredo radi k zdravniku. Starešine bodo tako z družinskimi člani vred spodbudili brata, naj poišče zdravniško pomoč, naj gre na primer k svojemu zdravniku na splošen pregled. Profesor Maurice J. Martin pravi: »Veliko različnih telesnih bolezni se kaže v obliki duševnih motenj.« Pa tudi takrat, kadar gre za pravo duševno bolezen, se običajno ta da zelo učinkovito pozdraviti.

Žena nekega starešine pripoveduje, kako je njenega moža na lepem »postalo strah« ljudi in ni hotel niti na sestanke več ... Hotel je samo še umreti!« Toda po ustreznem zdravljenju je žena lahko sporočila: »Huda depresija je popustila, nič več se ne ogiba sestankov. Danes je imel celo javno predavanje!«

Vsakič seveda rešitev ni tako enostavna. Znanost je šele dobro začela odkrivati skrivnosti duševnih bolezni. Do prave diagnoze in ustreznega zdravljenja zna biti silno dolga pot — ampak velikokrat je vredna truda.

Obsedeni od demonov

Nekatere žrtve duševnih bolezni se bojijo, da so jih napadli demoni, ker da včasih slišijo »glasove«. Vemo sicer, da lahko demoni zdravega človeka pripeljejo do nerazumnega vedenja. (Marko 5:2—6, 15) Nobenega dokaza pa ni, da bi bili demoni krivi, če se človek čudno vede, kot tudi ni dokaza, da bi bili krivi za slepoto, gluhost ali epilepsijo. Toda v davnih svetopisemskih časih so demoni v resnici kdaj pa kdaj te bolezni povzročili ali pa jih vsaj poslabšali! (Matej 9:32, 33; 12:22; 17:15—18) Sveto pismo samo pa dela jasno razliko med ‚bolniki in takšnimi, ki so jih mučili hudi duhovi‘. (Marko 1:32—34; Matej 4:24; Apostolska dela 5:16) Zato je pač jasno, da so za veliko večino primerov slepote ali epilepsije danes krivi telesni vzroki, ne pa demoni. Isto smemo trditi tudi za večino primerov duševnih bolezni.

Nikakor pa ne smemo pozabiti, da se satan in njegovi demoni ‚bojujejo‘ z Božjim ljudstvom in da včasih nadlegujejo tudi zveste kristjane. (Razodetje 12:17; Pismo Efežanom 6:12) Demoni so hudobni in nikar ne bodimo presenečeni, če bomo videli, da s pravo sadistično naslado mučijo tudi duševno prizadetega človeka — in mu težave samo množijo.

Če torej starešine upravičeno posumijo, da gre za kakšno obliko demonskega vpliva, potem ni prav nič hudega, če se o celi stvari malo pozanimajo. Ali je ta človek dobil na primer kakšen predmet od takšnega, ki se ukvarja s takšno ali drugačno obliko demonizma? Če se bo znebil teh predmetov, bo začutil olajšanje. (Apostolska dela 19:18—20) Ker je za kristjane rečeno, da se ‚upirajo hudiču‘, bodo starešine lahko svetovali prizadetemu, naj zavrne vse čudne »glasove«, ki bi jih lahko povzročali demoni. (Jakobovo pismo 4:7; Matej 4:10) Če je človek napaden, naj goreče moli in naj na glas izgovarja Jehovino ime. (Pismo Efežanom 6:18; Pregovori 18:10)

Vpliv demonov pa je v teh primerih le izjema in nikakor ni pravilo. Neka sestra pripoveduje: »Mislila sem, da so me obsedli demoni, šele potem, ko sem poiskala zdravniško pomoč, so ugotovili, da gre v resnici le za nekakšno kemično neravnovesje v mojih možganih. Prav odleglo mi je, ko sem spoznala, da je za moje vedenje kriva bolezen in ne demonska oseba.«

Zdravila v psihiatriji

Zdravniki danes za zdravljenje duševnih bolezni uporabljajo celo vrsto različnih zdravil. Veliko obolelih kristjanov živi povsem normalno življenje, ker pod zdravniškim nadzorstvom jemljejo ta zdravila. Nekateri bratje pa so z najboljšimi nameni prigovarjali takšnim bolnikom, naj nikar ne jemljejo teh zdravil, ker da so škodljiva in lahko človeka zasvojijo. Zdravljenje je sicer zmeraj povezano z neko mero tveganja, in »pametni pazi na svoje korake«, premisli pač o posledicah, ki se znajo pojaviti šele čez čas. (Pregovori 14:15, EI)

Zanimivo pa je, da veliko zdravil v psihiatriji sploh ni halucinogenih, sedativnih ali zasvojljivih; bolniki jih jemljejo samo zato, da uravnajo kemično neravnovesje v možganih. Antipsihotiki na primer blažijo nenavadno vedenje pri shizofreniji. Litij lajša depresijo in preprečuje ponavljanje obeh faz manične depresivne psihoze.

Včasih močna zdravila resda uporabijo, da pacienta pomirijo ali da preprečijo samomorilske težnje. Če torej brat jemlje to vrsto zdravil zato, da lahko normalno funkcionira in ne zaradi kakih posebnih užitkov, potem je to nekaj podobnega, kot če sladkorni bolniki jemljejo insulin.

Zapomniti si velja, da zdravila v psihiatriji ponavadi delujejo počasi in imajo lahko tudi neprijetne stranske učinke. Včasih je treba računati tudi na tako imenovano metodo poskusov in zmot, po kateri se zdravnik dokoplje do najustreznejšega zdravila in najbolj optimalne doze, ki ne dopušča neprijetnih stranskih učinkov. Pacienti ob tem velikokrat izgubijo ves pogum. Člani njegove družine in tudi drugi so mu lahko v oporo in ga spodbujajo, naj pri predpisani terapiji sodeluje z zato usposobljenim bolniškim osebjem. Kaj pa če pride do kakšnih težav ali če ni videti, da bi zdravljenje sploh kaj pomagalo? O teh rečeh naj se pacient pogovori s svojim zdravnikom.a Včasih pa je morda potrebno še mnenje nekoga tretjega.

Terapija skozi pogovor

Včasih je treba razmisliti tudi o tem, da bi bilo nemara dobro, ko bi se pacient o svojih težavah samo pogovoril s kakšnim strokovnjakom. Za ta del bo morda prav prišel kar zanesljiv družinski zdravnik, ki pacienta pozna osebno. Kaj pa psihiater ali psiholog? Ali naj njuno zdravljenje človek sprejme? O tem odloča vsakdo sam in pri tem naj bo dovolj previden. Metode posameznih terapevtov se namreč lahko močno razlikujejo. Nekateri na primer še zdaj uporabljajo različne oblike Freudove psihoanalize, čeprav o njeni vrednosti danes dvomi že veliko strokovnjakov na področju psihiatrije.

Veliko bolj zaskrbljivo je, da so nekateri psihoanalitiki dajali nasvete, ki so s Svetim pismom v popolnem nasprotju. Nekateri med njimi, ki ne razumejo krščanskih načel — ali jih imajo za »neumnost« — so celo rekli, da je vir pacientovih težav prav v strogih svetopisemskih moralnih načelih! (1. pismo Korinčanom 2:14)

Nekateri psihologi in psihiatri pa ponujajo neko obliko terapije skozi pogovor, pri katerem ne gre za pravo psihoanalizo, ampak skušajo s to terapijo pomagati pacientu, da bi uvidel svojo bolezen, da bi doumel, kako potrebno je zdravljenje in da bi uspel zgladiti tudi povsem praktične probleme. Takšna vrsta terapije bo morda kristjanu zelo koristila, vendar pa mora, preden privoli vanjo, natančno vedeti tole: Kaj vse ta terapija vsebuje? Kakšni bodo nasveti? Ali zdravnik, ki se bo z njim ukvarjal, razume in spoštuje prepričanje Jehovinih prič?b In če se potem kristjan odloči za takšno terapijo, naj »presodi« besede svojega terapevta in naj ne sprejme vsega čisto brezpogojno. (Job 12:11, 12)

Duševna bolezen je torej v glavnem le medicinski problem, ne pa duhovni. Če to vemo, lahko družinski člani, starešine in vsi v skupščini mnogo uspešneje pomagamo prizadetemu človeku. Včasih ta človek seveda rabi tudi duhovno podporo. O tem, kako se lahko skupščina loti tega problema, pa bomo spregovorili kdaj drugič.

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 3]

Starešine, ki so sočutni, ki znajo poslušati in svetovati, lahko velikokrat pomagajo človeku, ki je v čustveni stiski

[Slika na strani 5]

Včasih je priporočljivo, če duševno bolan človek poišče zdravnikovo pomoč