Ali je duševno bolezen mogoče ozdraviti?

»Odpeljali so me v bolnico,« se spominja Irena. »Dobro mi je delo, ko sem se izpovedovala psihiatrom, pomagalo pa ni kaj dosti. Zdravili so me z elektrošoki. Grozno me je bilo strah. Pomagalo pa tudi ni kaj prida.

Mož me je potem pregovoril, da sem sedla z njim v avto. Mislila sem, da greva domov. Toda zavila sva pred obsežen kompleks zelo starih opečnatih zgradb. ‚Kje pa sva?‘ sem ga vprašala. ‚Tule notri se boš z nekom pogovorila,‘ mi je odgovoril. Tedaj sem se zavedla, da stojim pred bolnico za duševne bolezni . . .«

IRENINA bolezen se je začela v 1955. letu – ravno sredi preobrata v zdravljenju duševnih bolezni. Razvili so nova zdravila za lajšanje postoperativne travme. Zdravniki so odkrili, da ta zdravila pomagajo duševnim bolnikom, »ki so jih prej zapirali v osamo ali jim oblačili prisilne jopiče, zdaj pa jih lahko pustijo brez nenehnega nadzora ... Medikamenti so povsem odpravili nekatere vrste psihoz.« (Dr. Richard M. Restak, The Brain) Revolucionarne učinke teh zdravil na področju duševnih bolezni spet lahko prikažemo na shizofreniji.

Irenini zdravniki so poskusili nov nevroleptik. Ko sta odpovedali terapiji s šokom in pogovorom, so uspela zdravila. Na tisoče takšnih, kot je bila Irena, je lahko zapustilo bolnice in ostalo doma.

Kemični nadzor

Zdravniki niso vedeli, kako zdravila delujejo. Zdelo pa se jim je, da zavirajo delovanje sprejemnikov v možganih, ki vežejo nase kemikalijo, imenovano dopamin. Ko je upadla aktivnost dopamina, so se nekateri bolniki unesli. Če pa so jim dali zdravilo, ki je pospešilo aktivnost dopamina, se jim je stanje poslabšalo. S tem so zdravniki dobili vpogled v kemijo duševnih bolezni. (Glej okvirček.)

O shizofreniji še marsičesa ne vemo. Toda zdravljenje z nevroleptiki se je že močno uveljavilo. Zdravniki pa pravijo, da se kakšna tretjina vseh shizofrenikov na žalost ne odziva na zdravila – sploh na nobeno metodo zdravljenja. Zdravila shizofrenijo le obvladujejo, ne zdravijo, kajti zdravila samo odpravljajo ali zmanjšujejo zmedenost, akutne simptome bolezni. Še zmeraj pa predstavljajo velikanski skok od možganske kirurgije in prisilnih jopičev.

Zakaj potem še vedno vidimo v bolnikih, ki jemljejo ta zdravila, slabiče ali zasvojence? Nevroleptiki človeka ne zasvojijo, bolniku ne zbujajo ugodja, niti jih nihče ne jemlje s tem namenom. Dr. E. Fuller Torrey pravi, da človek jemlje nevroleptike tako, kot »sladkorni bolnik jemlje insulin«. Dr. Jerrold S. Maxmen pa trdi tole: »Kdor jemlje ta zdravila, ne ‚beži pred problemi‘, ampak se sooča z njimi.«

Irena pa je kmalu ugotovila, da ima tako zdravljenje tudi svojo temno plat.

Težave zaradi stranskih učinkov

»Počutila sem se kot bebec,« se spominja Irena, »ničesar nisem mogla početi. Včasih sem spala po 16 ur na dan.« Zmeraj težje je živela. Poskušala se je znebiti zdravil, pa se je po vsakem takem poskusu vrnila v bolnico.a

Bolniki resda različno reagirajo na zdravila. Nemirni so, včasih omotični, zaspani, loti se jih zlatenica, so v šoku in se redijo. Ena nezaželenih reakcij na zdravila je tudi tardivna diskinezija; ta reakcija prizadene 10 do 20 odstotkov vseh bolnikov, ki se zdravijo z nevroleptiki. Pri tej reakciji gre za nehoteno trzanje obraznih mišic ali ustnic.

Ker zdravniki ne morejo predvideti, kako bo kdo na zdravila reagiral, so v predpisovanje zdravil zmeraj do neke mere vključeni poskusi in zmote. Neki klinični psiholog je za časopis Prebudi se! povedal tole: »Zdravniki se morajo prekopati skozi tri ali štiri vrste različnih zdravil, preden najdejo tisto, ki ima za posameznika najmanj stranskih učinkov.«

Na srečo se večino stranskih učinkov da nadzorovati. V Ireninem primeru se je obneslo, ko so samo zamenjali zdravilo. Nič več ni bila tako strašno zaspana in izginili so prividi. Zapustila je bolnišnico in normalno zaživela! Skoraj trideset let se potem z njo ni dogajalo nič posebnega; nato pa je prenehala jemati zdravila. Takole pripoveduje: »Zdelo se mi je, da sem zdrava. Ampak po letu dni so mi misli vseeno zablodile. Zdravnik mi je rekel, naj spet začnem jemati zdravila.« Kajne da to ni ravno velika cena zato, da je lahko spet normalno zaživela?

Zdravila pa ne delujejo pri vseh tako uspešno, včasih pridejo učinki prav po polžje. Nekateri bolniki zdravila tudi vztrajno odklanjajo. Ko pa so znamenja bolezni tako resna, da zavirajo že telesne funkcije, potem pomeni zdravilo edino pot, po kateri človek obide bolnišnico za duševne bolezni.

Nadomestno zdravljenje

Zanimivo je, da pomanjkanje sladkorja, ogljikovih hidratov, svinca in vitaminov lahko odločilno vpliva na nastanek duševne motnje. Zato pa obstaja možnost zdravljenja shizofrenije s pravilno prehrano. Na ta način že dokaj uspešno zdravijo depresijo. Sodeč po nekaterih raziskavah – tudi po raziskavah Nobelovega nagrajenca Linusa Paulinga – velike doze vitaminov pri nekaterih bolnikih skoraj povsem odpravijo simptome shizofrenije. Tej vrsti psihiatrije pravijo »ortomolekularna«.

Pomisel na takšno zdravljenje – vsaj na princip zdravljenja – se bo marsikomu zdela pametna. Ortomolekularni psihiatri pravijo, da pelagra (bolezen zaradi pomanjkanja vitamina B) povzroča psihotične simptome. In kako jo zdravijo? Z velikimi dozami vitamina niacina (ali nikotinske kisline). Ali pa takšno zdravljenje pomaga tudi pri shizofreniji? Ortomolekularni psihiatri svojih bolj priznanih kolegov o tem še niso uspeli prepričati.

Ameriški narodni institut za duševno zdravje (National Institute of Mental Health — NIMH) v nekem svojem poročilu takole svari: »Čeravno se zdi, da je teorija ortomolekularne psihiatrije veliko raziskovalno in poskusno polje, pa sprotna poročila o terapevtski vrednosti zdravljenja le stežka, če sploh, najdejo kakšno oporo v (znanstvenih) študijah.« Uravnotežena in kvalitetna prehrana je brez dvoma pametna stvar. Zdravnik pa kajpada najlažje ugotovi, ali gre pri pacientu res le za tako veliko pomanjkanje vitaminov.

Dr. David Shore iz oddelka za shizofrenijo pri NIMH je, kot kaže, z naslednjo trditvijo za časopis Prebudi se!, strnil poglede osrednjih usmeritev medicine: »Vsi bi radi kar najenostavnejšo rešitev za shizofrenijo – z vitamini ali z dializo na primer. Ampak vse skupaj le ni tako preprosto. Ko bi le bilo!«

Človek bi moral biti pravzaprav pred vsakim zdravstvenim posegom dovolj previden, senzacionalne ugotovitve bi moral zmeraj sprejeti z zadržkom. »Preprosti verjame vsako besedo, pametni pa pazi na svoje korake.« (Pregovori 14:15, EI) V nobeno zdravljenje ne privoli kar na slepo. Če ti predpišejo zdravilo, si vzemi čas in se seznani s stranskimi učinki, ki ga bo zdravilo imelo na tvoj organizem.

Tolažba za duševne bolnike

V ‚hudih časih‘, v kakršnih zdaj živimo, smo zelo izpostavljeni stresu. (2. Timoteju 3:1; Luka 21:26) In ker smo vsi občutljivi za slabe posledice greha in nepopolnosti, ni čudno, da duševne bolezni prizadenejo tudi Bogu predane ljudi. (Rimljanom 5:12)

Če pa vemo, da je duševna bolezen tudi v resnici bolezen, nam to pomaga, da gledamo nanjo brez predsodkov. Ireno je bilo na primer strah, da je zbolela zaradi napada demonov. Čeprav je za kakšno bolezen nemara res kriva moč demonov, pa Sveto pismo nikjer ne uči, da vsako bolezen povzročijo demoni. (Efežanom 6:12; glej tudi Matej 4:24; Marko 1:32–34; Apostolska dela 5:16.) Še največkrat je za glasove, ki jih človek sliši, in za čudaško vedenje kriva bolezen, na primer shizofrenija.

Ireni je zelo odleglo, ko je spoznala, da njene bolezni niso zakrivili demoni. Poiskala je zdravniško pomoč in zdravje se ji je popravilo. Spomnimo se svetopisemske zgodbe o ženski, ki je »veliko pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je celo poslabšalo«. Samo Jezus Kristus jo je lahko ozdravil. (Marko 5:25–29, JP) Tudi medicinska znanost je tako omejena. Človek lahko resda stori marsikaj pametnega za svoje zdravje. Toda kaj hitro se utegne ujeti v neskončno iskanje dokončnega zdravila, zato je bolje, da se nauči živeti s svojo boleznijo in se navadi prestajati svojo težavo.

Bog skrbi za nas in če to vemo, nas bolezen dosti manj vznemirja. (1. Petrovo 5:6, 7) »Jehova mi je stal ob strani v tej težavi in tudi v mnogih drugih,« je rekla Irena. Upa tudi na prihodnji novi sestav pod Jezusom Kristusom, v katerem nihče več ne bo rekel: »Bolan sem.« (Izaija 33:24; 2. Petrovo 3:13) »Ves čas sem mislila na nagrado, na večno življenje v raju, ki je zdaj tako blizu, in to mi je pomagalo, da sem obstala.« Vera ji pomaga mnogo bolj kot zdravila, ki jih ponujajo zdravniki.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 16]

Kemija shizofrenije

Naši možgani so izredno zapleteno komunikacijsko omrežje, na katero je priključeno na milijarde živčnih celic ali nevronov. Nevroni med seboj niso fizično povezani. Med podaljški živčnih celic ali dendriti, ki imajo obliko nekakšnih tipalk, je za tri milijoninke centimetra (0,000003 cm) špranje. Impulzi se prenašajo tako, da posamezni živčni signali preskočijo to špranjo. V ta namen pa živčna celica oddaja veliko število prenosnikov ali transmiterjev, kot jim tudi pravimo. Ti »preplavajo« špranjo in se vežejo na sprejemnike, od katerih vsak sprejema samo svojo (določeno) vrsto kemikalije.

V normalnih možganih se vse to dogaja tekoče in po svojem redu. V shizofrenikovih možganih pa so prenosniki kot podivjani. Nekateri mislijo, da prevelika količina dopamina čez mero zdraži nevrone in da se le-ti v resnici odzovejo na lažni dražljaj. Morda od tega pridejo zmedene misli. Čudno je samo, da nimajo vsi shizofreniki preveč dopamina v možganih. Ali so potemtakem le nekateri možgani preobčutljivi na dopamin? Ali pa obstaja več vrst shizofrenije? Morda se kakšna druga kemična spojina neobičajno veže na dopamin?

Tega nihče zares ne ve. Nihče tudi ne ve, ali na shizofrenijo vplivajo neobičajne kemične reakcije ali pa so neobičajne kemične reakcije posledica shizofrenije. Kemija shizofrenije je torej le še ena uganka več.

[Okvir na strani 17]

Sporna šok-terapija

Med vsemi terapijami je najbrž šok-terapija še najbolj sporna. Zdravniki so ji nadeli prijaznejše ime: elektrokonvulzivna terapija ali ECT. Zaradi srhljivih prizorov poteka te terapije, kakršne gledamo v filmu Let nad kukavičjim gnezdom, imajo ljudje pred njo večinoma strah. Toda samo v Ameriki vsako leto elektrokonvulzivno zdravijo kakih sto tisoč pacientov. Neka anketa psihiatrov je odkrila, da ECT uporabljajo »največkrat le takrat, ko zdravila v velikih dozah in v kombinaciji s psihoterapijo ne delujejo.«

Elektrokonvulzivna terapija je zelo izpopolnjena, tako da še zdaleč ni tako odurna, kot si večina predstavlja. Če je pravilno izvedena, se njenega poteka pacient sploh ne zaveda. Ves čas je v anesteziji, še prej pa dobi mišični relaksator (ki varuje pred poškodbami kosti). Skozi elektrode, nameščene na bolnikovi glavi, za kratek čas spustijo skozi možgane električni tok določene napetosti, ki povzroči, da bolnik izgubi zavest.

John Bonnage, tiskovni predstavnik Ameriškega združenja psihiatrov (APA), je omenil neko raziskovalno delo omenjenega združenja, iz katerega je razvidno, da je bila »ECT ena najuspešnejših metod zdravljenja depresije«. Bonnage je za Prebudi se! povedal še tole: »ECT pri zdravljenju shizofrenije zdaj le redko uporabljajo, kvečjemu takrat, ko jo spremlja velika depresija.«

Zdravniki v resnici sploh ne vedo, kako in zakaj ECT deluje. Nasprotniki zato pravijo, da »ta terapija zaleže ravno toliko, kolikor zaleže, če brcamo televizor, na katerem slika miglja«. Obstaja nekaj dokazov, da ECT vpliva na prenosnike med živčnimi celicami, nekako tako kot nevroleptiki. Kritiki imajo ECT za nevarno terapijo, ki onemogoča delovanje možgan, omenjajo, da z njo tvegajo izgubo spomina in celo smrt. Zagovorniki pa prisegajo na posodobljeno proceduro, ki da je nevarnost že občutno zmanjšala. Pravijo tudi, da so koristi elektrokonvulzivne terapije že zdavnaj odtehtale tveganje, ker je nevarnost za samomor, ki spremlja depresijo, tako zelo velika.

[Okvir na strani 18]

Freudovska »insight« terapija — pomoč ali ovira?

Dr. David Shore iz Oddelka za raziskovanje shizofrenije pri NIMH je za Prebudi se! povedal: »V današnji psihiatriji je zmeraj manj psihoanalize in podobnega.« Zakaj? Najprej zato, ker so zmeraj očitnejši dokazi, da freudovske analize in podobne »insight« terapije shizofrenije pač ne zdravijo. Freudovske terapije temeljijo na nedokazani postavki, da je duševna bolezen reakcija na neko izkušnjo v življenju, na travme in otroštva, zakopane v podzavesti. Psihoanalitik tako skuša prodreti v podzavest s pomočjo vprašanj in »prostih povezav«, da bi potem lahko pomagal bolniku do vpogleda v vir svojega lastnega problema.

Shizofreniki imajo že tako ali tako težave s sporazumevanjem. Takega človeka izpostaviti poskusom z »insight« terapijo je po dr. E. Fullerju Torreyu isto kot »speljati povodenj v mesto, ki ga je ravnokar prizadel tornado«.

Obstaja tudi nevarnost »transfera«, ko se pacient preveč naveže na terapevta. Trdijo celo, da so pacienti »zasvojeni« s svojim terapevtom in da zato ne morejo več sami prekiniti zdravljenja. Intimnost s terapevtom nasprotnega spola lahko rodi tudi moralne zagate.

Osnovni tokovi psihiatrije imajo zato raje biološke metode zdravljenja; pri zdravljenju shizofrenije se jim klasična psihoanaliza zdi zastarela. Nekatere oblike pogovorne terapije so seveda lahko uspešne, posebej še, če jih kombiniramo z biološkimi metodami; na ta način bolnika podpremo, pomagamo mu razumeti naravo njegove bolezni in mu obnavljamo potrebo po jemanju zdravil. Včasih si zdravnik tudi pomaga s spraševanjem, da določi diagnozo bolezni. To pa kajpak še ni psihoanaliza.

[Slika na strani 18]

Učinek zdravil je često prav dramatičen