Kako gledaš na religiozne podobe?

LETA 1888 je poplava v Kantonu (Kitajska) povzročila velikansko škodo. Zaradi dolgotrajnega deževja so bili posevki povsem uničeni. Kmetje so v obupu zaman molili k svojemu bogu Lung-wongu, da bi ustavil padavine. Razjarjeni zaradi božje brezbrižnosti, so kmetje njegov kip zaprli za pet dni! Isti bog že pred nekaj leti ni uslišal njihovih molitev, ko so ga prosili, naj prekine sušo. Zato so ga uklenjenega izpostavili pripekajoči vročini.

Sicilijo je leta 1893 prizadela velika suša. Toda niti religiozne procesije niti prižiganje sveč v cerkvah niti molitve h kipom niso prinesle dežja. Kmetje so izgubili potrpljenje in so slekli kipe nekaterih svetnikov, druge postavili z obrazom k steni, nekatere pa so celo potopili v napajališča za konje. V mestu Licata so slekli »svetega« Angela, ga vklenili v okove ter ga sramotili in mu grozili celo z obešenjem. V Palermu so »svetega« Jožefa vrgli v izsušen vrt, kjer naj bi ležal, dokler ne bi začelo deževati.

Ti dogodki, o katerih poroča sir James George Frazier v svoji knjigi Zlata veja, povzročajo zmedo. Kažejo na to, da imajo tako imenovani kristjani in nekristjani navidez enako stališče do nabožnih oziroma religioznih podob. Oboji uporabljajo podobe, da bi se povezali z nekim »svetnikom« ali pa bogom. Zanimivo je, da sta poskusili obe skupini spodbuditi svoje počasne »svetnike« in bogove tako, da so jih izpostavili neprijetnim razmeram, ki so jih doživljali ljudje sami.

Mnogim ljudem, ki sami uporabljajo nabožne podobe, se bo zdelo takšno ravnanje pretirano, morda celo smešno. Trdili bodo, da so podobe zanje le predmeti spoštovanja in ne čaščenja. Ali pa bodo celo trdili, da so kipci, križi in nabožne slike dovoljeni pripomočki pri čaščenju Boga. Morda tudi vi mislite tako. Toda vprašajmo se: Kaj Bog misli o tem? Ali ni čislanje neke podobe vendarle podobno čaščenju? Ali skriva takšno ravnanje v sebi tudi nevarnosti?