Ali vas lahko podobe približajo bogu

MUZEJI so prepolni egiptovskih, babilonskih in grških podob. Kipi, ki so bili nekdaj predmet gorečega podobočastja, so zdaj le razstavni predmeti starodavne umetnosti. Mogočni so bili le v domišljiji svojih častilcev. Če so ljudstva, ki so jih častila, dokončno izginila, je z njimi izginila tudi njihova navidezna moč. Podobe so predstavljene kot nebogljeni, neživi izdelki iz lesa, kamna ali kovine in to so očitno tudi vedno bili.

Kaj pa podobe, ki jih častijo in obožujejo danes? Ali premorejo kaj več moči od tistih v starodavnem Egiptu, Babilonu ali Grčiji? Ali so res priprava, ki pomaga ljudem, da se približajo Bogu?

Videti je, da se človeštvo iz roda v rod vse bolj in bolj oddaljuje od Boga. In kaj lahko storijo pri tem vse podobe sveta? Če ne skrbimo zanje, se na njih nabira prah ter morda pričnejo rjaveti in propadati. Ne morejo skrbeti zase, kaj šele za človeštvo. Pomembnejše je, kaj Biblija pove o tem.

Drage, dovršene, toda nekoristne

Ne preseneča, da Biblija predstavlja podobe kot nekoristne in popolnoma nesposobne, da bi pomagale svojim privržencem približati se Bogu. Čeprav so verske podobice navadno drage in dovršene, pa Biblija odkriva njihovo resnično vrednost: »Njihovi maliki so srebro in zlato, delo človeških rok. Usta imajo, pa ne govore, oči imajo, pa ne vidijo, ušesa imajo, pa ne slišijo, nos imajo, pa ne duhajo. Roke imajo, pa ne tipajo, noge imajo, pa ne hodijo; glasu ne dajo iz svojega grla. Njim bodo podobni, ki jih delajo, vsak, ki vanje zaupa.« (Psalm 115:4-8)

Biblija ne le govori, da so maliki nekoristni, temveč tudi obsoja podobe in njihove častilce: »Kakor strašilo na polju so maliki, ne morejo govoriti; nositi jih morajo, ker ne morejo hoditi. Ne bojte se jih, ker ne morejo škodovati! A tudi kaj dobrega storiti ni v njihovi moči. Vsak človek je nespameten, ki tega ne vé; osramočen je vsak umetnik zaradi ulite podobe. Kajti prevara je njegova ulita podoba, duha ni v njej. Blodnje so, stvari za smeh.« (Jeremija 10:5, 14, 15)

Katoliško gledišče

Res je, da mnogi, ki se klanjajo verskim podobam, jih molijo, jim prižigajo sveče in jih poljubljajo, sebe nimajo za malikovalce in podobočastilce. Katoličani na primer trdijo, da ne častijo Kristusovih in Marijinih podob zato, ker bi imele na sebi kaj božanskega, marveč zaradi tega, kar predstavljajo. World Book Encyclopedia pravi, da »se v rimskokatoliški cerkvi časti podobe kot simbole ljudi, ki jih predstavljajo«. Katoliški duhovniki pridigajo, da je pravilno častiti podobe vse dotlej, dokler je takšno podobočastje podrejeno bogočastju.

Dejstvo je, da se te podobe časti. Celo New Catholic Encyclopedia priznava, da je podobočastje »akt čaščenja«. Vendar je Jezus Kristus izključil možnost uporabe podob kot pomoč pri bližanju k Bogu, ko je rekel: »Nihče ne pride k Očetu razen po meni.« (Janez 14:6) Zato ne preseneča, da so kristjani prvega stoletja zavračali podobe pri čaščenju.

Vendar današnja verstva tako imenovanega krščanstva vodijo po številčnosti podob. Da, navkljub zgodovinskim in svetopisemskim dokazom, da je podobočastje neumnost, se tako imenovani kristjani po vsem svetu v iskrenem iskanju Boga še vedno klanjajo podobam ter jih molijo. Zakaj?

Sovražnikova vaba

Prerok Izaija je rekel, da častilci podob njegovih dni niso mogli uvideti norosti svojega početja, ker »so zaslepljene njih oči, da ne vidijo, njih srca, da ne razumejo.« (Izaija 44:18) Le kdo bi tako vplival na človeštvo? Ikonoklastični koncil je leta 754 n.š. razglasil, da je podobočastje vpeljal Satan, da bi ljudi zvabil od Boga. Ali je ta sklep pravilen?

Da, saj je to v soglasju z navdihnjenim Svetim pismom, ki je stoletja prej trdilo, da je Božji glavni sovražnik, Satan Hudič, »zaslepil um« ljudi, »da jim ne zasveti« resnica (2. Korinčanom 4:4). Zato nas podobočastje ne približa Bogu, marveč z njim služimo demonom (1. Korinčanom 10:19, 20).

Približati se Bogu

Podobe nam ne morejo pomagati, da bi se približali Bogu. Velikemu oblikovalcu, Bogu Jehovu, se podobočastje gnusi (5. Mojzesova 7:25). »Jehova je Bog, ki zahteva izključno predanost.« (Nahum 1:2, NW) Sam pravi: »Jaz sem Gospod [Jehova, NW], to mi je ime, svoje časti ne dam drugemu, ne svoje slave malikom.« (Izaija 42:8) Zato Biblija opozarja, da častilci podob »ne bodo podedovali božjega kraljestva« (Galačanom 5:19-21).

Poleg tega je Jehova usmiljen in odpustljiv Bog. Biblija pripoveduje o tistih, ki so se od malikov obrnili k Bogu. Ko so prenehali z malikovanjem, so bili imenovani pravični. (1. Korinčanom 6:9-11; 1. Tesaloničanom 1:9) Poslušali so Jezusove besede: »Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.« (Janez 4:24)

Marljivo preučevanje Biblije bo odkrilo, da se ni težko približati Bogu (Apostolska dela 17:26-28). Po naravi je ljubeč in prijazen, poln topline. Vabi nas ter pričakuje, da se tesno povežemo z njim (Izaija 1:18).

Jehovove priče vas vabijo, da spoznate našega nebeškega Očeta kot osebo, da izveste za njegovo ime Jehova, njegove lastnosti in kako ravna s človeštvom. Na straneh Njegove besede, Biblije, lahko odkrijete, zakaj ne potrebujete oprijemljivih pripomočkov, kipov in slik, da bi se približali Bogu. »Približajte se Bogu in se vam bo približal.« (Jakob 4:8)

[Okvir na strani 6]

Kaj so opazili zgodovinarji

◻ »Dobro znano dejstvo je, da je budizem, ki je bil ustanovljen v šestem stoletju p.n.š., naredil prvo podobo svojega ustanovitelja šele okrog prvega stoletja n.š.«

»Pravzaprav je bila hindujska tradicija stoletja brez ikon [brez malikov in podob].«

»Hinduizem in budizem sta bila na začetku brez ikon in šele postopoma so v čaščenje vključevali podobe. Enako se je dogajalo s krščanstvom.« (The Encyclopedia of Religion)

◻ »Iz različnih bibličnih pripovedi se jasno vidi, da je bilo pravo bogočastje brez podob . . . Tudi v NZ [Novi zavezi] je bilo čaščenje tujih bogov in malikov prepovedano.« (New Catholic Encyclopedia)

◻ »Prvi kristjani pri čaščenju niso uporabljali podob.« (McClintock in Strong, Cyclopedia of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature)

◻ »Ne v Novi zavezi ne v avtentičnih spisih zgodnjega obdobja krščanstva ne odkrijemo niti sledu o uporabi kipov in slik v krščanskem čaščenju, niti javno niti v zasebnem življenju.« (Elias Benjamin Sanford, A Concise Cyclopedia of Religious Knowledge)

◻ »Prvim kristjanom bi se studila že sama misel, da bi v cerkve postavili podobe. Na klanjanje in moljenje pred njimi bi gledali kot na malikovanje.« (John Fletcher Hurst, History of the Christian Church)

◻ »Zgodnja cerkev je močno nasprotovala izdelovanju in čaščenju Kristusovih in svetniških podob.« (The New Encyclopædia Britannica)

◻ »Čeprav zgodnja Cerkev ni nasprotovala umetnosti, pa ni nikoli imela Kristusovih podob.« (Schaff-Herzog Encyclopedia of Religious Knowledge)

[Slika na strani 7]

Jezus je poudaril, da Bog išče tiste, ki »častijo Očeta v duhu in resnici«