Prerekanja o podobočastju

NEKJE na Poljskem je mož tik pred tem, da odpotuje. Poskrbeti mora le še za pomembno podrobnost. Poklekne pred Jezusovo podobo, ji daruje in moli za zaščito med potovanjem.

Tisoče kilometrov stran, v Bangkoku na Tajskem, lahko doživite ob polnem majskem mesecu prvi praznik budističnega letnega ciklusa. Med praznovanjem ljudje nosijo v povorki po ulicah podobo Buda.

Gotovo se strinjate, da je zgoraj opisano podobočastje široko razširjeno. Dobesedno milijarde ljudi se klanjajo podobam. Že tisočletja se gleda nanje kot na pomembno pot, po kateri se lahko približate Bogu.

Kako gledate na uporabo podob pri čaščenju? Ali je prav, da častimo podobe, ali ne? Kako na to gleda Bog? Ali se da kje razbrati, da sprejema takšno čaščenje? Morda še niste nikoli razmišljali o teh vprašanjih. Toda če cenite svoj odnos z Bogom, si jih morate razjasniti.

Priznati je treba, da se mnoga od njih ne da na hitro rešiti. V resnici so se mnoga tisočletja o njih burno in včasih divje prerekali. Na primer, leta 1513 p.n.š. je hebrejski voditelj Mojzes uničil podobo zlatega teleta in z mečem pobil 3000 mož, ki so ga častili (2. Mojzesova 32. poglavje).

Vendar se ni samo Izraelcem močno nasprotovalo, da imajo verske podobe. Starodavni posvetni zgodovinarji so ohranili legendo o Takmūrūpu, perzijskem kralju, o katerem se govori, da je stoletja pred Mojzesom izpeljal obsežno gonjo proti podobočastju. Na Kitajskem se pripoveduje o starodavnem kralju, ki je z vojsko jurišal na vse mogoče kipe bogov. Ko je podobe uničil, je označil čaščenje glinenih bogov za norost. Kasneje, med Mohamedovim otroštvom, so nekateri Arabci nasprotovali uporabi podob pri čaščenju. To je v kasnejših letih vplivalo na Mohamedovo stališče do malikovanja. V Koranu Mohamed uči, da je malikovanje neoprostljiv greh, da se ne sme moliti za malikovalce in da je poroka z njimi prepovedana.

Celo pomembne tako imenovane krščanske osebnosti iz drugega, tretjega, četrtega in petega stoletja n.š., Irenej, Origen, Evzebij iz Cezareje, Epifan in Avguštin, so nasprotovali uporabi podob pri čaščenju. Na začetku četrtega stoletja n.š. je skupina škofov v Elviri (Španija) oblikovala številne pomembne sklepe proti podobočastju. Znan koncil v Elviri je prepovedal uporabo podob v cerkvah in uvedel za častilce podob stroge kazni.

Ikonoklasti

Takšen razvoj je pripeljal do enega od največjih sporov v zgodovini: do ikonoklastičnih prerekanj osmega in devetega stoletja. Nek zgodovinar trdi, da je to »žolčno prerekanje, ki je trajalo stoletje in pol, povzročilo nezaslišano trpljenje,« in da je to bil, »eden od neposrednih razlogov za razkol med Vzhodnim in Zahodnim cesarstvom.«

Beseda ikonoklast izhaja iz grškega izraza eikon, kar pomeni podoba, in klastes, kar pomeni razbijalec. Kot že samo ime pove, je to gibanje proti podobam vključevalo odstranitev in uničenje podob po vsej Evropi. V veljavo so stopili mnogi zakoni proti podobam, ki so ukinjali njihovo uporabo pri čaščenju. Podobočastje je postalo vroče politično sporno vprašanje, ki je potisnilo cesarje in papeže, generale in škofe v pravcato teološko vojno.

In pri tem je šlo za več kot le za besedno vojno. V Cyclopedia of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature McClintock in Strong trdita, da se je ljudstvo potem, ko je cesar Leo III. izdal odredbo proti uporabi podob v cerkvah, »temu množično uprlo in [dnevno je prihajalo do] silovitih izgredov, še posebej v Konstantinoplu«. Spopadi med cesarskimi silami in ljudstvom so pripeljali do usmrtitev in pokolov. Menihe so kruto preganjali. Stoletja kasneje, v 16. stoletju, je prišlo v Zürichu (Švica) do številnih javnih razpravljanj o vlogi podob v cerkvah. Na koncu so z odlokom odredili, da morajo iz cerkva odstraniti vse podobe. Nekateri reformatorji so bili znani po ostrem in pogosto nasilnem obsojanju podobočastja.

Celo danes obstaja med sodobnimi teologi globok razkol glede vprašanja uporabe podob pri čaščenju. Naslednji članek vam bo pomagal uvideti, ali vam lahko podobe res pomagajo, da se približate Bogu.