Jeremija, nepriljubljen prerok Jehovinih sodb
»Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, ... te postavil za preroka narodom.« — JEREMIJA 1:5, EI.
1. a) Kaj nekateri mislijo o Jeremiju? b) Kaj je o sebi mislil sam?
»JEREMIJA je velikan celo med preroki.« To mnenje nekega poznavalca Svetega pisma stoji v ostrem nasprotju z mnenjem, ki ga je Jeremija imel o sebi, ko ga je Jehova pooblastil za preroka Judovemu rodu in drugim narodom. Jeremija je takrat rekel: »Oh, Gospod Jehova, govoriti ne znam, ker otrok sem.« Kaže, da se je Jeremija dobro zavedal svoje mladosti, in dejstvo, da bo moral stopiti pred sovražne narode, se mu je zdelo le prehudo. Jehova pa ni mislil tako. (Jeremija 1:6)
2. Kako je Jehova vsadil Jeremiju samozavest?
2 Iz tega, kar se je Jehova pogovarjal z mladim Jeremijem, je jasno, da je bil Jeremija eden tistih ljudi, katerih rojstvo je Jehova sam načrtoval. In zakaj se je že od spočetja naprej posebej zanimal za Jeremijo? Zato, ker mu je Jehova namenil posebno poslanstvo. Zato je lahko rekel: »Preden si prišel iz materinega telesa, sem te posvetil.« (Jeremija 1:5, NS) Nato mu je, še mladeniču, zapovedal: »Ne pravi: ‚Otrok sem,‘ ampak kamorkoli te pošljem pojdi in karkoli ti velim, govori. Ne boj se jih, ker jaz sem s teboj, da te rešim, govori Jehova.« Takšne naloge se ni dalo lotiti le s pol srca. Zanjo je bilo treba veliko poguma in zaupanja v Jehovo. (Jeremija 1:7, 8)
3. Zakaj je bila Jeremijeva naloga pravi izziv?
3 Kakšen vtis je morala na mladeniča narediti ta neposredna Božja zapoved in kako prevzet je moral biti ob njej! Pa kakšna zapoved je bila to! »Glej, postavljam te danes nad narode in kraljestva, da ruješ in podiraš, da uničuješ in rušiš, da zidaš in sadiš!« Za nadobudnega preroka so te oznake Judovega rodu iz srede sedmega stoletja pred našim štetjem gotovo pomenile veliko odgovornost. Stopiti je moral pred ošabno in samozadovoljno ljudstvo, ki je svoje sveto mesto Jeruzalem in tempelj v njem imelo za nekakšen talisman. V svojem štiridesetletnem delu je moral Jeremija v Jeruzalemu predstaviti svoje oznanilo petim zapovrstnim kraljem, (Josiju, Joahazu, Jojakimu, Jekoniju in Zedekiju). Oznaniti je moral neprijetno obsodbo židovskih in babilonskih ljudstev. (Jeremija 1:10, EI; 51:41—64)
Zakaj naj bi nas Jeremija zanimal
4., 5. a) Zakaj se dogodki iz Jeremijevih dni tičejo tudi nas? (Rimljanom 15:4) b) Katera podobnost nas še posebej zanima?
4 Zdaj bi se lahko vprašali, kaj imajo ti dogodki iz davnine opraviti z nami, ki živimo ob koncu dvajsetega stoletja. Na to vprašanje nam odgovori apostol Pavel, ko v svojem pismu Korinčanom obnovi nekaj izraelske zgodovine. Pavel piše: »To se je zgodilo v zgled nam, da mi ne bi drveli za hudim, kakor so oni, ... zapisano pa je bilo v svarilo nam, ki smo dočakali dopolnitev časov.« (1. Korinčanom 10:6, 11, JP)
5 Dogodki v starodavnem Izraelu in Judi so za svarilo skupščini pravih kristjanov v tem času konca. Najdemo pa tudi vzporednice in zglede, ki kažejo še na prihodnje dogodke. (Primerjaj Jeremija 51:6—8 in Razodetje 18:2, 4.) Zato imajo Jeremijeva preroška dejavnost in dogodki, ki so zadevali Jeruzalem, velik pomen za današnje Jehovine priče, še posebej za njihovo dejavnost v deželah tako imenovanega krščanstva. O tem bodo govorili tile članki.
Jeremija neustrašeno oznanja Božje sodbe
6. Kaj je oteževalo Jeremijevo delo in kakšno spodbudo je zato prejel?
6 Da bi Jeremiju vlil moč za veliko odgovornost, pred katero je stal, mu je Jehova zagotovil tudi tole: »Vstani in jim govori vse, kar ti ukažem! Nikar se jih ne boj ... Jaz pa, glej, te storim danes za utrjeno mesto ... zoper vso deželo, zoper Judove kralje, zoper njegove kneze, zoper njegove duhovnike in zoper ljudstvo te dežele.« Brez dvoma je Jeremija moral postati kot utrjeno mesto, če je hotel stopiti pred kralje, kneze in duhovnike Judovega rodu. In oznanjevanje neprijetne in izzivalne vesti gotovo ni bila lahka naloga. (Jeremija 1:17, 18, EI)
7. Zakaj so judovski veljaki Jeremiju nasprotovali?
7 »Borili se bodo zoper tebe,« ga je posvaril Jehova, »a te ne bodo premagali.« (Jeremija 1:19) Zakaj pa naj bi se Judje in njihovi vladarji sploh borili zoper tega preroka? Zato, ker je njegovo oznanilo obtoževalo njihovo samozadovoljnost in formalistično bogočastje. In Jeremija se ni prav nič zadrževal: »Glej, beseda Jehovina jim je v zasmeh, ta jim ni všeč. Zakaj vsi od najmanjšega do največjega mislijo na dobiček. Varajo vsi, od preroka do duhovnika [torej prav tisti, ki bi morali biti varuhi moralnih in duhovnih vrednot].« (Jeremija 6:10, 13, EI)
8. Kako so duhovniki in preroki varali ljudstvo?
8 Ljudstvo so sicer vodili pri žrtvovanjih. Delali so, kot da opravljajo pravo bogočastje, toda s srcem niso bili pri stvari. Bolj so pazili na obrede kot na pravo vodstvo. Hkrati pa so judovski verski vodniki uspavali ljudstvo z lažnim občutkom varnosti, ko so pravili: »Mir, mir,« čeprav miru ni bilo. (Jeremija 6:14; 8:11) Da, ukanili so ljudstvo, češ da so v miru z Bogom. Ljudstvo je tako mislilo, da se jim ni treba bati, ker so pač Jehovino zaščiteno ljudstvo in ker imajo sveto mesto in tempelj v njem. Toda ali je na vso stvar tudi Jehova tako gledal?
9. Kako je Jeremija posvaril častilce v zvezi z njihovim templjem?
9 Jehova je Jeremiju zapovedal, naj se postavi ob tempeljska vrata, vsem na oči, in naj oznani častilcem, ki bodo vstopali vanj, njegovo vest. Takole jim je moral govoriti: »Ne zanašajte se na lažnive besede govoreč: ‚Tempelj Jehove, tempelj Jehove, tempelj Jehove je to!‘ ... zanašate se na lažnive besede, ki ne morejo nič koristiti.« Judje so se šopirili v svojem templju le zaradi videza in niso imeli vere. Pozabili so na Jehovine besede: »Nebo je moj prestol in zemlja nogam mojim podnožje. Kakšna bi neki bila hiša, ki bi mi jo zidali?« Jehova, vrhovni gospodar vsega vesolja, gotovo ni bil omejen le na zidove njihovega templja, pa če je bil ta še tako veličasten. (Jeremija 7:1—8; Izaija 66:1)
10., 11. Kakšno je bilo duhovno stanje ljudstva, ki ga je Jeremija razkrinkal, in ali je današnje krščanstvo kaj boljše? (2. Timoteju 3:5)
10 Jeremija jih je še naprej javno in ostro grajal: »Hočete li krasti, ubijati in prešeštvovati ter prisegati po krivem in kaditi Baalu pa hoditi za tujimi bogovi, ki jih ne poznate? ... da porečete: ‚Rešeni smo, da bi mogli uganjati vse te gnusobe?« Judje so mislili, da bo Bog, ker so njegovo ‘izbrano ljudstvo‚, prenašal njihovo vedenje, dokler bodo prinašali v tempelj žrtve. Toda če so v Jehovi videli le mehkočutnega očeta, ki razvaja svojega že itak razvajenega edinca, jih je čakalo kruto streznjenje. (Jeremija 7:9, 10; 2. Mojzesova 19:5, 6)
11 Judovsko bogočastje je v Jehovinih očeh padlo na tako nizko raven, da je Jehova zastavil tole uničevalno vprašanje: »Je ta hiša, ki je imenovana po mojem imenu, postala v vaših očeh jama razbojnikov?« Po skoraj 700 letih niso bile razmere nič boljše; takrat je Jezus, večji prerok od Jeremija, z istimi besedami obsodil izkoriščanje in trgovanje v prenovljenem templju. In tudi razmere v današnjem krščanstvu niso boljše. (Jeremija 7:11; 16:14; Marko 11: 15—17)
Za stražarja se niso menili, nesreča je bila napovedana
12. Kako so Judje ravnali s preroki, ki jim jih je poslal Jehova?
12 Jeremija še zdaleč ni bil prvi prerok, ki ga je Jehova uporabil, da je svaril Izraelce pred posledicami njihovega napačnega ravnanja. V nekaj več kot sto letih pred njim je Jehova kot stražarje poslal preroke Izaija, Miha, Ozeja in Odeda, ki so svarili ljudstvo. (Izaija 1:1; Miha 1:1; Ozej 1:1; 2. Letopisov 28:6—9) In kako je v glavnem reagiralo ljudstvo? »In postavil sem čuvaje nad vas, veleče: Pazite na glas trobente!‘ A so rekli: ‚Nočemo paziti!‘« (Jeremija 6:17; 7:13, 25, 26) Tudi Jeremija niso hoteli poslušati. Celo preganjali so ga in ga skušali pripraviti k molku. Jehova se je zato odločil, da bodo svojo namerno objestnost in nevero plačali. (Jeremija 20:1, 2; 26:8, 11; 37:15; 38:6)
13. Na čem je temeljila Božja obsodba ljudstva?
13 Ker je ljudstvo zavrnilo Jehovine glasnike, se je ta odzval tako, da je narodom na zemlji objavil: »Poslušaj, o zemlja! Glej, jaz pripeljem nesrečo nad to ljudstvo, njih misli sad; kajti niso pazili na besede moje in postavo mojo so zavrgli.« Zakaj naj bi nad ljudstvo prišla nesreča? Zaradi njihovega napačnega ravnanja, ki je bilo rezultat njihovega mišljenja. Zavrgli so Jehovine besede in njegov zakon in stopali po svoji sebični, meseni poti. (Jeremija 6:18, 19; Izaija 55:8, 9; 59:7)
14. Do katere skrajnosti se je spustilo njihovo lažno bogočastje? (Primerjaj 2. Letopisov 33:1—9.)
14 In kaj so počeli Judje, da so priklicali nase Jehovino jezo? »Kraljici neba« so darovali kolače. V čast drugim bogovom so izlivali pitne daritve in s tem namerno žalili Jehovo. Zato je Jehova vprašal: »Mar mene dražijo, ... ali ne sami sebe, da se osramote?« (Jeremija 7:18, 19, EI) In s svojimi bogokletnimi dejanji so se spustili še niže — postavili so gnusne malike v hišo, ki je nosila Jehovino ime. V hinomski dolini pri Jeruzalemu so zgradili oltarje, »da bi žgali na ognju sinove in hčere svoje«. In kakšna je bila cena, ki so jo morali plačati, ker so tako zavrgli pravo bogočastje? (Jeremija 7:30, 31)
Juda plača ceno
15. Katere slabe vesti je Jeremija prinesel Judovemu rodu?
15 Okrog 632. leta pred našim štetjem je Asirija klonila pred Kaldejci in Medi, Egipt, južno od Jude, pa je izgubil svojo moč. Tako je Judovemu kraljestvu grozil vpad s severa. In Jeremija je moral svojemu ljudstvu oznaniti slabo novico: »Glej, ljudstvo prihaja iz severne dežele... krvoločni so in brez usmiljenja, ... na konjih jezdijo, vsakdo je pripravljen zoper tebe, hči sionska, kakor mož na vojsko.« Takrat je Babilon postajal svetovna velesila. Ta naj bi bil Božje orodje, ki bo kaznovalo nezvesti Judov rod. (Jeremija 6:22, 23; 25:8, 9)
16. Zakaj ni imelo smisla, da bi Jeremija prosil za svoje ljudstvo?
16 Ali je imelo kakšen smisel, da je Jeremija poskušal posredovati za svoje rojake? Ali bi bil morda možen kompromis v pravem bogočastju? Ali bi Jehova sprejel le polovično bogočastje in odpustil svojemu ljudstvu? Jehovino mnenje je bilo jasno. Najmanj trikrat je zapovedal Jeremiju: »Ti torej ne prosi za ljudstvo, ... kajti nikakor bi te ne poslušal.« Zaradi vzporedne izpolnitve tega jedkega svarila tudi današnjemu krščanstvu slabo kaže. (Jeremija 7: 16; 11:14; 14:11)
17., 18. Kako se je na koncu spolnila Božja obsodba Jude?
17 In kaj se je potem zgodilo Judom? Točno to, kar je po Jeremiju napovedal Jehova. Za vlade kralja Jojakima je Juda postal podložnik mogočnega Babilona. Po treh letih se je Jojakim uprl. To nespametno dejanje je pahnilo Judo v še večje ponižanje, kajti Babilonci so obkolili Jeruzalem. Tedaj je Jojakim umrl in nasledil ga je njegov sin Jojahin. Babilonsko obleganje je spravilo Judo na kolena, Jojahina pa so z vso kraljevsko družino in z vsemi najvidnejšimi odličniki judovske družbe odpeljali v Babilon, v izgnanstvo. (2. Kraljev 24:5—17)
18 Kaj pa se je zgodilo s svetim templjem in z njegovim dragocenim okrasjem? Judi zagotovo ni prineslo sreče. Nebukadnezar je »odnesel odondod vse zaklade hiše Jehovine in zaklade kraljeve hiše in razbil vse posode zlate, ki jih je napravil Salomon, kralj Izraelov, v templju Jehovinem, kakor je bil govoril Jehova.« (2. Kraljev 24:13) Nazadnje se je svojim gospodarjem uprl še Zedekija, kralj, ki so ga Babilonci postavili, da naj vlada tistim, kar jih je še ostalo v Jeruzalemu. Ob tem je Nebukadnezarju prekipelo. Jeruzalem so znova obkolili in 607. leta pred našim štetjem je mesto klonilo pred Nabuzaradanom in bilo povsem razdejano. (Jeremija 34:1, 21, 22; 52:5—11)
19., 20. Kakšna je bila razlika med Judovim rodom in Jeremijem, kar se tiče odnosa do napovedane nesreče, in kaj se je zgodilo?
19 Kakšen strašen propad ‚izbranega ljudstva‘! In kako jasno so se uresničile Jeremijeve sodne napovedi. Medtem ko so Judje živeli v sanjskem svetu in mislili, da se jim ne more nič zgoditi, je Jeremija, ki je »naznanjal nesrečo«, bil v resnici realist in ne obupan sanjač. (Jeremija 38:4; imejmo v mislih, da se v Jeremijevi knjigi beseda »nesreča« pojavi 64-krat.) Zato je bila nadvse primerna tale Jehovina razsodba: »Zatorej jim porečeš: ‚To je narod, ki ne posluša glasu Jehove, svojega Boga, in ne sprejema nauka; konec je zvestobi in iztrebljena je iz njih ust.‘ Tedaj storim, da potihne v mestih Judovih in po ulicah jeruzalemskih glas veselja in glas radosti, ... zakaj razdejana bo ta dežela.« (Jeremija 7:28, 34)
20 Ponosni in samozadovoljni Judje so na tragični način spoznali, da jih ne rešuje niti to, da so izbrani od Boga, niti njihov poseben odnos z Jehovo. Tako je bilo, kot je napovedovala prerokba: »Čakali smo miru, toda nič ni prišlo dobrega, časa ozdravljenja, a je le strah! Minila je žetev, konec je poletju, a mi nismo rešeni!« (Jeremija 8:15, 20) Za Judo je to bil čas obračuna. Toda smeli prerok Jeremija je ves čas užival zaščito in dovoljeno mu je bilo, da je svoje delo dovršil. Svoje življenje je sklenil v izgnanstvu, toda ne v Babilonu, kjer je bil ponižan narod, ampak v Egiptu. Brez strahu in zvesto je dobrih 65 let oznanjeval Božje sodbe.
21Nas pa zdaj zanima, kakšen pomen ima Jeremijevo življenje in delo za naš čas. Kdo ima v našem 20. stoletju podobno zadolžitev, kot jo je imel takrat Jeremija? In kdo je danes Juda in Jeruzalem? Kaj pomeni velika grožnja, napad s severa? Naslednja članka bosta razjasnila ta vprašanja.
Ali se spominjamo
◻ Kako je Jeremija sprva reagiral na svoje poslanstvo in kaj mu je Jehova odgovoril?
◻ Zakaj nas dogodki iz Jeremijevih dni zanimajo?
◻ Kakšne razmere v religiji je Jeremija razgaljal in v kaj so Judje zaupali?
◻ Kaj se je nazadnje zgodilo z Judo in Jeruzalemom?
21. Kaj nas še zanima?
[Poudarjeno besedilo na strani 10]
Jeremija je Božje sodbe brez strahu oznanil judovskim vodnikom in ljudstvu
[Slika na strani 11]
Ženske so pekle kolače za »kraljico neba«