Kaj pomeni biti pošten?

POŠTEN človek je resnicoljuben in ne slepari. Če hočeš biti pošten, moraš biti do drugih pravičen – z ljudmi moraš ravnati odkrito, častno, ne zahrbtno ali s skritimi nameni. Poštenjak je neoporečen. Zmeraj je resnicoljuben in sočloveka nikdar ne prevara. Vsi bi radi, da bi bili drugi takšni do nas, kajne? Ali je poštenost potemtakem res lahko iz mode?

Kristjan iz teh opredelitev takoj vidi, zakaj mora biti vsakdo, ki pravi, da je častilec pravega Boga, pošten. (Janez 4:24) Časti namreč »zvestega Boga«. (Psalm 31:5; Titu 1:2) Jasno je pač, da ga lahko predstavljajo samo »zanesljivi« ljudje. (2. Mojzesova 18:21; v New World Translation Reference Bible piše ob tem citatu pod črto, da bi se dalo zanesljivost prevesti tudi z resnicoljubnostjo in zvestobo.)

Poštenost bi se morala poznati na najrazličnejših področjih našega življenja, zato je razumljivo, da je apostol Pavel zapisal: »V vsem se hočemo pošteno vesti.« To pomeni pri govorjenju, pri delu, doma, v službi in pri vseh zakonitih zahtevah, ki jih pred nas postavi oblast (Hebrejcem 13:8, EI)

Pri tem, kar rečemo

Ljudje marsikdaj ne govorijo po resnici, čeprav menijo, da so te drobne laži nedolžne in celo sprejemljive. V delovnem poročilu napišejo preveč ur, naučijo otroke, da se zlažejo, če jih kdo kliče po telefonu, dajejo zavarovalnim agentom napačne podatke, se zlažejo, da so bolni, kadar se jim ne da v službo, če naj omenimo samo nekaj oblik nepoštenosti.

Včasih je treba tisto, kar izjavljamo, tudi zapisati. Iz kdove katerega razloga nekateri, ki se sicer nikoli ne zlažejo, mislijo, da je drugače, če napovedujejo davke ali če morajo na carinski izpostavi napisati deklaracijo za stvari, ki jih nesejo čez mejo. Takšno goljufanje potem plačujejo vsi davkoplačevalci. Ali je to prava ljubezen do bližnjega? In ali niso kristjani dolžni »dati cesarju, kar je cesarjevega«? (Luka 20:25; 10:27; glej tudi Rimljanom 13:1, 2, 7, 8.)

Pri vsem, kar rečemo, gotovo hočemo posnemati »zvestega Boga«, ne pa »očeta laži«. (Psalm 31:5; Janez 8:44) Brezobzirni ljudje se zatekajo k laži, da z njo varajo druge in napačno predstavljajo svoje namene. Toda če svojemu bližnjemu lažemo, ga s tem ne ljubimo. Poleg tega pa laž nima prave prihodnosti. (Efežanom 4:25; Razodetje 21:27; 22:15)

V službi

Samo po sebi je dovolj razumno in tudi Sveto pismo terja od nas, da pošteno opravljamo delo, za katerega sprejemamo plačilo. (Kološanom 3:22–24) Toda na tisoče »tatov časa« zapravlja čas na svojih delovnih mestih, ko podaljšujejo odmore, zamujajo in prej odhajajo, porabijo ogromno časa, da se uredijo po tem, ko pridejo v službo, uporabljajo službene telefone za svoje pogovore, v delovnem času opravljajo kakšno svoje delo in včasih na delu celo zaspijo. Takšne kraje plačujemo vsi.

Druga oblika kraje v službi je tudi to, da jemljemo izdelke ali opremo za lastno rabo. Nekateri pravijo, da s tem pač nadomestijo neustrezno plačo, da na drugačen način izpulijo skopuškemu delodajalcu, kar jim gre! Toda če vzamemo kaj brez vednosti in brez privoljenja, je to v resnici kraja.

Kristjan se bo v teh primerih zmeraj držal navdihnjenega nasveta: »Kdor je kradel, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela kaj poštenega, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi.« (Efežanom 4:28, JP; Apostolska dela 20:35)

Kaj pa če ti delodajalec naroči, da naredi kaj nepoštenega ali nezakonitega in ti zagrozi, da te bo odpustil, če tega ne boš naredil? Na primer: Stranki bi moral zaračunati rezervne dele, ki jih v resnici nisi zamenjal, na police bi moral postaviti cenejše in manjvredno blago, zaračunati pa bi moral višje cene, napisati, da so cene znižane, v resnici pa prodajati po istih. Marsikdo si bo mislil, da je breme odgovornosti v resnici na delodajalčevih ramenih in ne na delavčevih. Kaj v takšnih primerih naredijo Jehovine priče? Daryl J. pripoveduje:

»Ko sem bil v neki špecerijski trgovini poslovodja, sem od uprave dobil navodilo, naj povečam profitne marže, ne da bi pri tem dvignil cene. Predlagali so, naj to naredim tako: pri nekaterih artiklih naj prikažem večjo težo, kot je v resnici, in dobavitelju izstavljam lažne dobropise. Običajna, a nepoštena praksa.«

Daryl ni hotel goljufati in potvarjati dokumentov. (Pregovori 20:23) Nekaj tednov kasneje so ga odpustili. Ali je po neumnem izpostavil svojo družino pomanjkanju, ker je izgubil službo? Ali mu je bilo kaj žal, da je bil pošten? Ne, kajti eden od njegovih prijateljev izmed Jehovinih prič je izvedel za to in mu priskrbel novo službo. Daryl je potem rekel: »Po treh ali štirih tednih sem spet dobil delo in s poštenim zaslužkom sem lahko spet vzdrževal svojo družino. Štejem si v prednost, da me je Jehova za mojo neoporečnost tako blagoslovil.«

Zgodi se pa tudi, da dobiš službo prav zaradi tega, kar vedo, da si pošten. Neki zastopnik znane mednarodne zavarovalnice je svetoval vodju uspešne podružnice v torontskem predmestju, naj svoje zadrege z uslužbenci razreši tako, da zaposli Jehovine priče. Svoj predlog je takole utemeljil: ‚Ko sem bil v nekem mestu na tečaju iz zavarovalništva, sem ugotovil, da ima zavarovalnica med strankami tudi veliko mrežo samopostrežnic, ki za nočno dopolnjevanje prodajnih polic najema samo Jehovine priče. Prej so imeli nekajkrat velike težave, odkar so zaupali ključe Jehovinim pričam, da ti po koncu obratovalnega časa dopolnijo police z manjkajočimi artikli, pa se še ni zgodilo, da bi kaj zmanjkalo.‘

Kje smo še lahko pošteni

Včasih je tisti, ki si sposodi denar, ves ponižen in spoštljiv, iz njega teče neskončna reka zagotovil, da bo plačal dolg in na veliko se zahvaljuje za pomoč. Ko pride čas, da je treba odplačati dolg, pa se posojilojemalec – kar se odnosa tiče – začuda spremeni iz doktorja Jekyla v gospoda Hyda. Pri njem ponavadi opazimo jezo, sovražnost, pritožuje se, da ga posojilodajalec priganja in da ni čisto nič usmiljen. Radodarni posojilodajalec se v očeh posojilojemalca spremeni v pravo pošast! Sveto pismo pa pravi, da samo »krivičnik jemlje na posodo in ne vrača«. (Psalm 37:21, EI; Rimljanom 13:8) To še posebej velja takrat, ko se tisti, ki je vzel na posodo, niti malo ne potrudi, da bi vsaj z manjšo vsoto pokazal, da je voljan vrniti denar; včasih se človeka, od katerega si je sposodil, celo ogiba.

Tudi doma je treba biti v marsičem pošten: Poglavar družine bi moral svoji ženi pošteno povedati, koliko je zaslužil in kaj misli z denarjem; žena bi morala biti poštena, kar se tiče vsote in načina potrošnje gospodinjskega denarja; oba bi morala biti poštena drug do drugega, to vključuje tudi njuno spolno življenje, ki ne bi smelo segati dlje od njune zakonske zveze; otroci bi morali biti resnicoljubni in ubogljivi, kar se tiče njihove družbe in oblik razvedrila, spoštovati bi morali želje svojih staršev. (Efežanom 5:33; 6:1–3)

Koristi in nagrade

Poštenost raste na pravičnosti, odkritosti in na resnicoljubnosti. Na takih tleh uspevata vera in zaupanje, ti dve lastnosti pa prispevata k dobrim in zdravim odnosom med ljudmi. Poštenost prinaša v življenje tudi zaupljivost, tako da ne trošimo dragocenega časa in prepotrebne energije za sumničenja, dvome in strah pred drugimi. (Glej Izaija 35:8–10.)

Če smo pošteni, imamo tudi čisto vest, ki jo moramo nujno imeti, če hočemo, da bo »živi Bog« priznal našo »službo«. (Hebrejcem 9:14; 1. Timoteju 1:19) Poštenost je torej pogoj za duševni mir in za miren spanec. Tako lahko vsem brez zadrege zremo naravnost v oči. Če smo pošteni, nas tudi ne bo preganjal večen strah, da bi nas spregledali. Na ta način ohranimo svoje človeško dostojanstvo in samospoštovanje. Kako naj bo poštenost iz mode ali nepraktična?

Poštenost nam torej prinaša za zdaj obilo blagoslovov in nagrad, pa ne samo nam, ampak tudi drugim. Pošteni pa nismo samo zato, ker bi se to najbolj izplačalo ali samo zato, ker nam to nalaga Bog, ampak smo pošteni iz ljubezni do Jehove, našega Očeta. Obdržati hočemo dragoceno vez z njim in njegovo priznanje. Pošteni pa smo tudi zato, ker s tem kažemo svojo ljubezen do bližnjih Če torej povemo čisto naravnost: Biti kristjan pomeni biti pošten. (Matej 22:36–39)

Psalmist je rekel: »Jehova, kdo bo prebival v tvojem šotoru, kdo bo stanoval na tvoji sveti gori? Kdor hodi brez madeža in dela pravično in prav misli v svojem srcu ... kdor svojemu bližnjemu nič hudega ne stori.« (Psalm 15:1–3, EI) Če živimo pošteno življenje Jehovinih častilcev, bomo takrat, ko bo z vso pravico odpravil ta krivični sestav in ko bo ‚razpel svoj šotor nad ljudmi‘, vsi skupaj »prebivali« v njem in uživali večne blagoslove. In potem prav gotovo ne bomo nikdar več iz mode! (Razodetje 21:1, 5)

[Okvir na strani 5]

Ali bi znal braniti svojo poštenost, če bi bil izzvan?

Svet, ki v njem živimo, kljubuje našemu prepričanju in odločenosti, da bi delali, kar je prav. Urejen je tako, da mora človek zmeraj najprej gledati nase, pa čeprav na škodo drugih.

Ali iskreno verjameš, da je poštenost še najboljša odlika? Ali si v to dovolj trdno prepričan, da bi bil pripravljen ostati pošten tudi takrat, ko bi se znašel v skušnjavi ali pod pritiskom? Kaj bi na primer naredil v tehle primerih:

◻ Brez dela si že nekaj mesecev, potem pa na lepem najdeš večjo vsoto denarja, s katero bi plačal račune za nazaj in še ostalo bi ti . . .

◻ Samo če pri nekem pomembnem izpitu prigoljufaš pozitivno oceno, boš preskrbljen za naprej ...

◻ Znanstveni naziv ti bode priznali in tudi tvoje znanstveno poročilo bodo objavili, samo nekaj podatkov iz svoje raziskave boš moral »prirediti« . . .

◻ Na počitnicah v tujini si za majhen denar kupil dragocenost; toda če jo boš na carini prijavil, boš moral plačati visoke dajatve . . .

[Okvir na strani 6]

Poštenost ni iz mode

Ali ljudje še sploh kaj dajo na soljudi? Še, čeprav časopisi poročajo o poštenosti kot o nečem izjemnem in vrednem posebnega članka.

Policija je v Fort Waynu v ameriški zvezni državi Indiana skušala zvabiti v past tatiče, pa so nastavili dragoceni televizijski aparat v odklenjen avto. Potem so nekaj tednov opazovali, kaj se bo zgodilo. »Videli smo ljudi, ki so šli mimo avtomobila, in ko so zagledali v njem televizor, so avtomobil odprli, pritisnili na kliukico za zaklepanje vrat, zaprli vrata in odšli.« S tem so dokazali svojo poštenost.

Kanadski časopisi so poročali, kako so ljudje, ki so bili vzgoieni po Svetem pismu vrnili najdeni denar. Naslovi so bili takšnile:

»Dobra Samarijana rešila počitnice« – The Windsor Star

»Poštenjak vniil 421 dolarjev« – The Spectator

»Vrnjenih 983 dolarjev obnovilo trgovcu vero« – The Toronto Star

V vseh teh primerih so izgubljen denar vrnile Jehovine priče. V prvem primeru sta dva od Jehovinih prič. ki sta ravno oznanjevala od hiše do hiše, našla denar in ga vrnila lastnici. Ta je potem rekla: »Takšnih fantov ne najdeš zlepa, morda na milijon ljudi kakšnega ... Veste, takšne stvari ti v resnici povrnejo zaupanje v ljudi.« Lastnica za povrh sploh ni bila iz tega mesta in fanta bi zlahka obdržala denar, pa sta rekla: »Saj ni vredno besed. Nekomu sva pač naredila nekaj dobrega.«

Drug primer pripoveduje o nekem potniku. »Skušnjava ga (človeka, ki je našel denar) ni premamila,« piše v časopisu. Ta, ki je denar našel in ga vrnil, se je predstavil za Jehovino pričo in rekel: »Trdno verjamemo v poštenost.«

V tretjem primeru pa je človek, ki je izgubil denar, »priznal, da ie že izgubil vero v človeško poštenje«. Mož Jehovine priče, ki ie našla papirnato vrečko z denarjem, je novinarju povedal, da je pri celi stvari Sveto pismo odigralo ključno vlogo: »Zaradi tega moji ženi ni bilo težko« vrniti denarja.

Nekoč sta dva od Jehovinih prič oznanjevala od hiše do hiše in našla na cesti plačilno kuverto. Ko sta jo odnesla na bližnjo policijsko postajo, je dežurni policist rekel, da izgube ni nihče prijavil. Potem sta Priči predlagala, naj bi najdbo objavili na krajevnem radiu. Policist ju je nejeverno pogledal in ju vprašal: »Zakaj se tako trudita, da bi vrnila ta denar; katere vere pa sta?« Ko sta mu odgovorila, da sta Jehovini priči, je dežurni policist odvrnil: »Se mi je kar zdelo. Samo vi bi se toliko potrudili, da bi najdeno vrnili.«

Neka druga Jehovina priča, brat W. K., ki je tudi ravno oznanjeval od hiše do hiše, je dobil nenavadno ponudbo. Moški in ženska v eni od hiš, ki jih |e obiskal, sta bila oba zelo bolna, morala pa bi ravno tistega dne urediti neko zadevo v banki. Prosila sta brata, če bi hotel to urediti zanju. Ko je privolil, sta mu dala 2 000 dolarjev gotovine, ki naj bi jo odnesel v banko. Potem se je vrnil iz banke in si ni mogel kaj, da ne bi vprašal: »Kako sta mi mogla zaupati, ko me sploh ne poznata?« Odgovorila sta mu: »Zato ker vsi vedo, da človek edinole Jehovinim pričam lahko zaupa.«

Med nami so še drugi poštenjaki, ki niso ravno Jehovine priče, toda kot vse kaže, so tako redki, da časopisi o njih ne poročajo posebej. Kako hvaležni smo lahko, da nam pouk iz Svetega pisma prinaša toliko blagoslovov!