Kako prava religija odžene strah?

BRITANSKA pisca Edwin in Mona Radford sta bila začudena. Potem ko sta zbrala preko dva tisoč primerov praznoverij, sta ugotovila, da enak vraževeren strah vlada na Škotskem, v Indiji in Ugandi ter Srednji Ameriki. Vpraševala sta se: »Zakaj je tako?« Pisec Robertson Davies pa nam na to odgovori: »Izgleda, da je praznoverje povezano z nekim verovanjem, ki izvira iz časa preden so se oblikovale religije kakršne poznamo danes.« Katera predkrščanska »verovanja« so torej korenina praznoverja?

Korenine in veje praznoverja

Biblija kaže na dolino Sinear ali Šinar (področje med rekama Tigris in Evfrat, kasneje imenovano Babilonija) kot zibelko lažnih verskih zamisli, tudi praznoverja. Tam je »mogočen lovec« po imenu Nimrod, pričel graditi slavni babelski stolp. Uporabili naj bi ga za lažno čaščenje, Bog Jehova pa je prekrižal načrte graditeljev, tako da jim je zmešal jezike. Prenehali so graditi, in razkropili so se. (1. Mojzesova 10:8–10; 11:2–9) Toda kamorkoli so se preselili, povsod so »šla« z njimi ista verovanja, iste misli in miti. Vendar je Babel ostal središče lažne religije in sčasoma je celo razširil svojo vlogo kot mati in negovalka magije, čarovništva in praznovernih verovanj, kot je astrologija. (Primerjaj Izaija 47:12, 13; Daniel 2:27; 4:7) Zato v knjigi Velika mesta starega sveta piše: »Astrologija je utemeljena na dveh babilonskih zamislih: zodiaku ali živalskem krogu in božanstvu nebesnih teles ... Babilonci so planetom pripisovali vpliv, ki bi ga nekdo lahko pričakoval od božanstva, ki ga je častil.«

Kako so ti davni dogodki vplivali na nas? Biblijska knjiga Razodetje odkriva, da se je lažni verski sistem razvil iz zamisli starega Babilona. Preživel je do današnjih dni in se imenuje »Babilon veliki«. (Razodetje 17:5) Seveda so čas in krajevne razmere vplivale na te prvotne babilonske zamisli. Posledica tega so današnje številne, raznolike religije. Podobno kot različna drevesa pogosto rastejo na isti zemlji, tako imajo tudi različne religije in praznoverja vsega sveta svoje korenine na skupnih tleh – v Babilonu. Za dokaz poglejmo, kako se je eno babilonskih praznoverij vtihotapilo v domala vse religije današnjega sveta.

Na čem temelji strah pred mrtvimi?

Babilonci so verjeli, da duhovni del človeka preživi smrt mesenega telesa in se lahko vrne, da bi dobro ali slabo vplival na žive. Zato so si izmislili verske obrede, s katerimi naj bi se pomirilo mrtve in preprečilo njihovo maščevanje. Ta običaj danes še vedno živi v mnogih državah. Na primer, v Afriki »igra glavno vlogo v vsakdanjem življenju domala vsake ... družbe«. (Afriške religije: simboli, rituali in skupnosti)

To vpliva celo na tiste, ki se v teh državah prištevajo med kristjane. Na primer, Henriette, 63-letna ženska afriškega porekla, priznava: »Čeprav sem bila dejavna članica krajevne protestantske cerkve, sem se bala ‚duhov‘ mrtvih. Živeli smo blizu pokopališča, in vedno ko se je pogrebni sprevod bližal naši hiši, sem poklicala svojega otroka in sem ga skrila, dokler sprevod ni šel mimo. Drugače bi ‚duh‘ mrtvih lahko vstopil v mojo hišo in obsedel spečega otroka.«

Takšno praznoverje je do danes živo zato, ker v krščanstvu prevladuje nauk o nesmrtnosti človeške duše. Zgodovina odkriva, da so grški filozofi, posebno Platon, spopolnili babilonsko zamisel o nesmrtnosti. Kot piše britanski predavatelj teologije John Dunnett, je »zamisel o nesmrtnosti duše prodrla v krščansko cerkev« v glavnem pod njihovim vplivom. Ta babilonski nauk drži milijone ljudi v sužnosti praznovernega strahu.

Toda prava religija odpravlja takšen strah. Zakaj? Ker prava religija ne temelji na verovanjih, ki imajo svoje korenine v Babilonu, temveč na naukih, ki jih najdemo v Bibliji.

Kaj Biblija govori o duši

Prva knjiga Biblije nam pove, da je človek postal duša, živa oseba. (1. Mojzesova 2:7) Ko torej oseba umre, umre duša. To potrdi prerok Ezekiel: »Duša, ki greši, umre.« (Ezekiel 18:4; Rimljanom 3:23) Duša je umrljiva in ne živi po smrti. Tako tudi v Psalmu 146:4 piše: »Duh njegov izide, pa se povrne v prah svoj, isti dan minejo vse misli njegove.« Zato predavatelj John Dunnett sklepa, da nauk o nesmrtnosti duše »še naprej ostaja nebiblijsko verovanje«.

Če ni nesmrtnih duš, potem ne more biti nobenih »duhov« mrtvih, ki bi strašili ljudi na zemlji. Tako torej ni osnove za praznoverni strah pred mrtvimi.

Strah temelji na prevari

Vraževerni strah težko izginja. Zakaj? Ker se dogajajo grozljive stvari, kot takrat, ko je ženska srednjih let v Surinamu slišala, da jo nekdo kliče po imenu. Na to se ni ozirala, toda pričele so se je dotikati »nevidne roke« in ko se je upirala, jo je nevidna moč skoraj zadušila. Morda se vprašuješ: ‚Če »duhovi« mrtvih niso živi, kdo bi potem to povzročil?‘ Biblijsko spoznanje ponovno odpravi praznoverni strah.

Pojasnjuje namreč, da obstajajo zle duhovne sile, imenovane demoni. Vendar ti demoni niso pokojne duše. To so Božji angeli, ki so se uprli Bogu in se pridružili satanu, ki »zapeljuje vesoljni svet«. (Razodetje 12:9; Jakob 2:19; Efežanom 6:12; 2. Petrov 2:4) Biblija odkriva, da demoni uživajo, če lahko zapeljujejo, strašijo in trpinčijo ljudi. Poročilo iz Luka 9:37–43 pove, da je demon dečka tako ‚stresal‘, da se je penil in da ga je do kraja izmučil. Tudi ko so dečka pripeljali h Jezusu, »ga je hudi duh vrgel in stresel«. Nato pa poročilo nadaljuje: »Jezus je zapretil nečistemu duhu, dečka ozdravil in ga izročil očetu.« (JP)

Zanimivo je, da Enciklopedija biblijske teološke in cerkvene literature definira praznoverje kot »čaščenje lažnih bogov«. Če torej ti praznoverno ravnaš, tedaj, morda podzavestno, pomirjaš »lažne bogove« ali demone! Takšno lažno čaščenje je resni prestopek proti Bogu Jehovi. (Primerjaj 1. Korinčanom 10:20 in 5. Mojzesova 10—12.a)

Ali si se podložil Bogu?

Ali si tako pogumen, da bi lahko obrnil hrbet tem demonom ter zavrnil praznoverje? Res je, demoni so močni. Toda, potem ko je prikazal, da se moramo odločiti, če bomo služili Bogu Jehovi ali pa demonom, je apostol Pavel vprašal: »Ali smo močnejši od njega [Jehove]«? (1. Korinčanom 10:21, 22, JP) Seveda nismo in zapomnimo si, tudi satan in njegovi demoni niso močnejši od njega! Namesto tega ti demoni »trepetajo« iz strahu pred Jehovo. (Jakob 2:19, JP) Toda Vsemogočni Bog te bo zaščitil, če ga prosiš za to. Biblijski pisec Jakob glede tega pravi: »Podložni torej bodite Bogu. Uprite se pa hudiču, in bežal bo od vas«. (Jakob 4:7) Podobno bo izginil tudi tvoj praznoverni strah.

Tisoči ljudi, ki so nekoč živeli v strahu in sužnjevali praznovernim običajem, lahko to sedaj potrdijo. Hudič je zbežal od njih! Kako? Zapomni si, da je spoznanje sovražnik praznovernega strahu. Profesor Rudolph Brasch, strokovnjak glede izvora praznoverja, pravi: »Gre za izobrazbo: večjo izobrazbo imajo ljudje, manj so praznoverni.«

Ko je prej omenjena Henriette sprejela brezplačen biblijski študij z Jehovinimi pričami, je kmalu sprevidela demonsko ukano. Tipalke praznoverja so jo spustile iz svojega objema. Podobno kot tisoči drugih je doživela resničnost besed iz Hebrejcem 2:15. Tam je apostol Pavel zapisal, da bo Jezus »osvobodil tiste, ki so vse svoje življenje bili sužnji svojega strahu pred smrtjo«. (New International Version) Enako kot jutranje tropsko sonce posuši težke kaplje v dežnem gozdu, tako biblijska resnica izžene ves praznoverni strah.

Danes so številni bivši ‚boječi hlapci‘ [praznoverja] odstranili amulete s svojih vratov in zaščitne trakove s svojih otrok. Sedaj se počutijo kot Izak, 68-letni bivši južnoafriški vrač. Po preučevanju Biblije z Jehovinimi pričami je dejal: »Zelo sem srečen in počutim se svobodnega, ker me ne teži več strah pred duhovi«. Kako resnične se izkažejo Jezusove besede: »In spoznate resnico, in resnica vas osvobodi«! (Janez 8:32)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 5]

Praznoverje se je iz svoje zibelke v Babilonu razširilo po vsem svetu