Religija in praznoverje – prijatelja ali sovražnika?

V SOBOTO 11. junija 1983 je bilo videti vaščane indonezijskega otoka Jave, kako hitijo v svoje hiše in razburjeno skušajo zamašiti vse razpoke v stropu, na oknih in vratih. Čemu ta panika? Pričel se je sončni mrk in vaščani so se bali, da ne bi senca sončnega mrka prišla v njihove hiše in povzročila nesrečo.

Prebivalci tako imenovanih dežel v razvoju se s takšnimi verovanji pogosto ukvarjajo s pravo versko gorečnostjo. Tako se ljudje v nekaterih delih Afrike ogibajo opoldanske hoje po soncu, ker bi »lahko postali neumni«. Otrokom branijo jesti jajca, ker se bojijo, da »bodo postali tatovi«. Starši ne bodo povedali točnega števila svojih otrok, ker bi »te čarovnice lahko slišale, kako se hvališ in bi ti enega od njih vzele«. (African Primal Religions)

Na zahodu se ljudje takšnim običajem posmehujejo kot praznovernemu strahu, ki je plod ‚poganske nevednosti‘. Pa vendar tako ne verujejo le nekristjani. »Praznoverje najdemo med ljudmi vsega sveta«, pravi dr. Wayland Hand, profesor narodopisja in germanskih jezikov. Skupaj s svojim sodelavcem dr. Tallyem je zbral že blizu milijon primerov praznoverja samo v ZDA.

Mnogi tako imenovani kristjani, ki želijo vedeti, kaj jim prinaša prihodnost, se obračajo k astrologiji, ki je ena izmed najstarejših oblik praznoverja Nenavadno je to, da verski voditelji včasih odkrito podpirajo praznoverje in vraže. Na primer, 10. januarja 1982, je v New Yorku patriarh grške pravoslavne cerkve Vasilij v čast praznika treh kraljev opravil mašo na prostem. Kot poroča New York Post je nato vrgel v reko East zlat križ in rekel opazovalcem, da bo tisti, ki bo prvi našel ta križ, imel srečo vse življenje.

Toda ali so krščanska verovanja in praznoverja združljive stvari? Neki pisatelj je nekoč pripomnil: »Na grobu vere cveto cvetlice praznoverja.« Ali ne bi zato pričakoval, da bo krščanska religija nasprotovala praznovernemu strahu in ga odganjala?

Ali je religija pregnala praznoverni strah?

Prava religija bi to morala narediti in v prvem stoletju je to storila. Čeprav so prvi kristjani živeli sredi vraževernega rimskega sveta, so zavračali praznoverje. Vseeno so se po smrti Kristusovih apostolov v skupščino vtihotapili lažni verski nauki in tudi praznoverje. (1. Timoteju 4:1, 7; Apostolska dela 20:30). Pojavili so se duhovniki, ki so, kot piše v knjigi Zgodovina krščanske cerkve, uporabljali horoskope in se ukvarjali z drugimi praznoverji. Sčasoma so te priljubljene in razširjene običaje označiti za »krščanske.«

Kako pa je danes? Religija je še vedno strpna do praznovernih običajev. V Surinamu lahko pogosto vidimo tako imenovane kristjane, ki imajo okrog vratu obešene amulete, ki naj bi jih zaščitili pred hudobnimi silami. Neki opazovalec pravi: »Ti ljudje iz dneva v dan živijo, jedo, delajo in spijo s strahom.« Milijoni ljudi po vsem svetu se podobno bojijo »duhov« mrtvih. Ironično je to, da je religija pogosto pospeševala takšna praznoverna verovanja.

Vzemimo za primer dogodke na afriškem otoku Madagaskarju. Ko so krščanski misijonarji pričeli poučevati svojo vero, so se prebivalci Madagaskarja odzvali, vendar se niso hoteli odreči svojim tradicionalnim verovanjem. Kako so reagirale cerkve? Kenijski dnevnik Daily Nation piše: »Prvi misijonarji so bili strpni in prilagodljivi in so se sprijaznili s temi razmerami«. Rezultat? Danes se polovica prebivalcev Madagaskarja prišteva med kristjane. Vendar se obenem bojijo tudi »duhov« mrtvih prednikov! Navadno povabijo duhovnika ali pastorja, da blagoslovi kosti njihovega prednika, preden jih znova položijo v družinsko grobnico. Da, verski voditelji so ovekovečili laž, da se lahko Bogu, satanu in mrtvim prednikom dobrikamo, jim ugodimo in jih podkupimo, če upoštevamo praznoverne običaje.

Isto velja za Južno Afriko, kjer 77 odstotkov prebivalcev trdi, da so kristjani in so cerkve zares polne obiskovalcev. Pa vendar se tradicionalna afriška religija s svojim praznovernim strahom pred mrtvimi predniki, še vedno šopiri med milijoni teh obiskovalcev cerkva. Zato ima religija v mnogih tako imenovanih krščanskih narodih lažen sijaj. Razpraskajmo površino in pokazala se bodo stara praznoverja, ki so preživela in lepo uspevajo.

Prava religija pa mora pregnati strah pred praznovernostjo. Kako? Ključ je v spoznanju. Spoznanju česa? In kako si lahko to spoznanje pridobiš?