Daj vse od sebe v oznanjevanju dobre vesti
»Prizadevaj si preizkušenega se izkazati Bogu, kot delavca, ki se mu ni sramovati.« — 2 Timoteju 2:15
1., 2. Kakšno rast si opazil v vrstah polnočasnih oznanjevalcev? Kaj je prispevalo k temu?
»PRED nekaj leti so mnogi med nami mislili, da so lahko pionirji samo tisti s posebnimi okoliščinami«, je pisal neki pionir, polnočasni oznanjevalec iz Japonske. »Izgleda, da nismo imeli prav. Sedaj spoznavamo, da samo tisti s posebnimi okoliščinami ne morejo pionirati.«
2 To pozitivno stališče je v tej deželi pripeljalo do izredne rasti v vrstah polnočasnih služabnikov Jehovinih prič. V zadnjih nekaj letih na Japonskem vsak peti oznanjevalec Kraljestva deluje v neki obliki polnočasne službe. Toda ta duh gorečnosti ni omejen na Japonsko. V preteklem službenem letu je število oznanjevalcev po vsem svetu poraslo za 5 odstotkov, medtem ko se je število polnočasnih služabnikov povečalo za 22 odstotkov. Očitno si je Jehovino ljudstvo vzelo k srcu naslednje besede apostola Pavla: »Prizadevaj si preizkušenega se izkazati Bogu, kot delavca, ki se mu ni sramovati.« (2 Timoteju 2:15) Je tudi s teboj tako?
»V tem je Božja ljubezen«
3. Katera gonilna sila se skriva izza te rasti?
3 Če vprašamo pionirje, zakaj so sprejeli polnočasno službo, bomo vedno dobili odgovor, da so to storili na osnovi svoje ljubezni do Boga. (Matej 22:37, 38) Tako bi tudi moralo biti, kajti brez ljubezni kot pravilnega nagiba, bi bil vsakršen trud zaman. (1 Korinčanom 13:1—3) Res je pohvalno, da je toliko naših sokristjanov — po vsem svetu povprečno več kot 7 oznanjevalcev vsake skupščine — svoje življenje tako uredilo in so svojo ljubezen do Boga dokazali na ta način.
4. Kako smo pričeli ljubiti Boga? (Rimljanom 5:8
4 Seveda smo se vsi predali Jehovi zato, ker ga ljubimo. Ko smo spoznali ljubezen Jehove in njegovega Sina Jezusa Kristusa do nas, in tudi čudovite bodoče blagoslove njegovega Kraljestva, nas je naše srce navedlo, da ga tudi mi ljubimo. V tem smislu je rekel apostol Janez: »Mi ga ljubimo, ker nas je on prvi ljubil.« (1 Janezov 4:19) Odzivamo se povsem naravno, saj smo bili tako ustvarjeni. Ali je ta prijetni občutek v našem srcu vse, kar pomeni ljubezen do Boga?
5. Kaj vse vključuje ljubezen do Boga? (1 Janezov 2:5)
5 Ne, ljubiti Boga pomeni več. Apostol Janez je pojasnil: »Zakaj v tem je Božja ljubezen, da spolnjujemo njegove zapovedi. In njegove zapovedi niso težke.« (1 Janezov 5:3, EI) Da, prava ljubezen, enako kot vera, pride do izraza z dejanji. (Primerjaj 2 Korinčanom 8:24.) Želi ugajati in pridobiti naklonjenost ljubljene osebe. Kako odlično možnost za dokazovanje svoje ljubezni do Jehove in Jezusa Kristusa so si izbrali polnočasni služabniki!
6. a) Kakšni ljudje so lahko sprejeli pionirsko službo? Kako jim je bilo to mogoče? b) Ali poznaš takšne primere?
6 Življenjske okoliščine posameznikov so različne in jih je treba upoštevati. Če opazujemo tiste, ki so v polnočasni službi, ugotovimo, da so med njimi ljudje vsakršnih življenjskih situacij — mladi in stari, samski in poročeni, zdravi in bolehni, z družinskimi dolžnosti ali brez njih, itd. Razlika je v tem, ker niso dopustili, da ti dejavniki delujejo kot ovira, ampak so se jih, kakor apostol Pavel, naučili premagovati ali živeti z njimi. (2 Korinčanom 11:29, 30; 12:7) Poglejmo si, na primer, takšno običajno družino.
Eiji je starešina v svoji skupščini. Skupaj z ženo sta že 12 let v pionirski službi, čeprav imata tri otroke. Kako zmoreta? »Živeti moramo preprosteje«, pravi Eiji. Celo otroci so se morali naučiti, da veliko tega, kar si želijo, ne morejo dobiti. »Čeprav nam je kdaj že bilo težko, nas je Jehova vedno oskrbel s tem, kar smo potrebovali.«
Je bilo to vredno žrtev? »Vsak večer, preden ugasnemo luč, opazujem svojo ženo pri zapisovanju svojega oznanjevalskega poročila za ta dan«, pravi Eiji. »Ko vidim, kako moja družina postavlja duhovne interese na prvo mesto, si mislim, da je vse na svojem mestu, in dobim občutek izpolnjenosti. Ne morem si zamisliti, da s svojo ženo ne bi bil več v pionirski službi.« Kaj o tem misli njegova žena? »Eiji zelo dobro skrbi za nas«, pravi. »Ko vidim, kako je zaposlen z duhovnimi stvarmi, čutim globoko notranje zadovoljstvo. Upam, da bomo lahko tako nadaljevali.«
Kako je to vsakodnevno oznanjevanje očeta in matere vplivalo na otroke? Starejši sin sedaj dela na štiriletnem gradbenem projektu ene od podružnic Skupnosti Stražnega stolpa. Hči je splošni pionir, in cilj šoloobveznega sina je posebna pionirska služba. Vsi so srečni, da so njihovi starši pionirji.
7. a) Navedi primere posameznikov, ki jih poznaš, in so premagali ovire, da bi stopili v polnočasno službo. b) Kateri biblijski nasvet so si vzeli k srcu?
7 Družine, kot je ta, lahko najdemo med Jehovinimi pričami v mnogih deželah sveta. Zares se trudijo iz svojih življenjskih okoliščin napraviti najboljše, da bi lahko vstopili v polnočasno službo in v njej ostali. S svojimi dejanji dokazujejo, kaj jim resnično pomeni Božja ljubezen. Z vso resnostjo upoštevajo Pavlov opomin: »Prizadevaj si preizkušenega se izkazati Bogu, kot delavca, ki se mu ni sramovati.« (2 Timoteju 2:15)
»Delavec, ki se mu ni sramovati«
8. Zakaj je Pavel opomnil Timoteja, naj ‘stori, kar je v njegovi moči’; in kaj to pomeni?
8 Ko je Pavel okoli leta 65 n. št. pisal Timoteju te besede, je Timotej že služil na zelo odgovornem položaju v krščanski skupščini. Pavel ga je označil za ‘dobrega vojaka Jezusa Kristusa’ in ga je znova spomnil na njegovo dolžnost, tj., da poučuje druge. (2 Timoteju 2:3, 14, 25; 4:2) Pa vendar je Timoteja spodbujal: »Prizadevaj si preizkušenega se izkazati Bogu.« Izraz »prizadevaj si« ali »stori, kar je v tvoji moči« /NS/ je prevod grškega izraza, ki pomeni »pospeši«. (Glej Kingdom Interlinear Translation.) Z drugimi besedami, Pavel je rekel Timoteju, čeprav je ta že nosil veliko odgovornost, da mora, če želi imeti Božje priznanje, povečati ali pospešiti svojo dejavnost. Zakaj? Da bi bil lahko »delavec, ki se nima česa sramovati«.
9. Katera Jezusova prilika nam lahko pomaga razumeti Pavlove besede o »delavcu, ki se mu ni sramovati«?
9 Ta izraz nas spomni na tri hlapce iz Jezusove prilike o talentih, zapisane v Mateju 25:14—30. Ob gospodarjevi vrnitvi je zanje prišel čas, da predložijo svoje delo gospodarju, da ga oceni. Oba hlapca, ki sta dobila pet oziroma dva talenta, je gospodar pohvalil za to, kar sta storila z zaupanim premoženjem. Povabljena sta bila, naj ‘vstopita v veselje svojega gospodarja’. /NS/ Toda hlapec, ki mu je bil zaupan en talent, se je izkazal malomarnega. Kar je imel, mu je bilo vzeto, in v lastno sramoto je bil vržen »v zunanjo temo«.
10. Zakaj je bil hlapec, ki je dobil en talent, osramočen in kaznovan?
10 Prva dva hlapca sta trdo delala in pomnožila delež svojega gospodarja. Res sta bila delavca, ‘ki se jima ni bilo treba ničesar sramovati’. Toda zakaj je bil tretji hlapec osramočen in kaznovan, čeprav zaupanega ni izgubil? Zato, ker iz tega ni ničesar naredil. Kot je pojasnil gospodar, bi bil denar lahko nesel vsaj v banko. Napaka pa je bila v glavnem v tem, da svojega gospodarja ni iskreno ljubil. »Zbal sem se in sem šel ter svoj talent zakopal v zemljo«, je priznal gospodarju. (Matej 25:25, JP; primerjaj 1 Janezov 4:18.) Svojega gospodarja je imel za ‘trdega človeka’ in naloga mu je pomenila breme. Naredil je najmanj, kar se je dalo, da bi še ‘prišel skozi’, namesto da bi si »prizadeval« pridobiti gospodarjevo priznanje.
11. Kako nas danes zadeva ta prilika?
11 Ta prilika se danes izpolnjuje. Gospod, Jezus Kristus, se je vrnil in pregledal delo svojega razreda »hlapca« in njihovih spremljevalcev, »velike množice« ovcam podobnih ljudi. (Matej 24:45—47; Razodetje 7:9, 15) Kaj je Gospod ugotovil? Če malo delamo, le toliko da ‘pridemo skozi’, tedaj se lahko zgodi, da bomo prišteti k tistim, ki bodo osramočeni in »vrženi v zunanjo temo«. Če pa si, nasprotno, »prizadevamo«, to se pravi, da ‘pospešujemo’ svoje delo v odziv na nujnost časa, tedaj bomo priznani kot »delavci«, ‘ki se jim ni treba ničesar sramovati’ in kot takšni bomo deležni ‘gospodarjevega veselja’.
Potrebna sta karanje in požrtvovalnost
12. Na osnovi katerih dejavnikov je lahko veliko oznanjevalcev na Japonskem stopilo v polnočasno službo?
12 Stalna rast pionirjev po vsem svetu, v eni deželi za drugo, je jasen dokaz za to, da si Jehovini služabniki kot celota ‘prizadevajo ... izkazati se kot delavci, ki se jim ni sramovati’. Toda, si se ti kdaj vprašal, zakaj lahko v nekaterih deželah bistveno večji odstotek naših bratov stopi v polnočasno službo, kakor pa v drugih deželah? To zanimivo vprašanje je bilo postavljeno nekaterim pionirjem na Japonskem. Poglejmo njihove odgovore:
»Mislim, da to ne pomeni, da je vera in ljubezen japonskih Jehovinih prič večja kakor pri njihovih bratih v drugih deželah«, je rekel delavec v tamkajšnjem Betelu, ki je v polnočasni službi približno 30 let. »Prepričan pa sem, da ima s tem verjetno nekaj opraviti osebnost Japoncev. Kot celota so Japonci poslušno ljudstvo; radi se odzovejo na spodbude.«
»Ker je skoraj v vsaki skupščini toliko pionirjev«, je pripomnil neki starešina, »na splošno prevladuje zamisel, da bi to lahko vsakdo bil.« Japonci radi sodelujejo v skupini. Imajo odličen skupinski duh.
To so komentarji, ki gotovo spodbujajo k razmišljanju, in če resno mislimo izboljšati našo službo Jehovi, najdemo množico važnih točk, ki zaslužijo našo pozornost.
13. Kakšno korist imamo, če smo poslušni in dovzetni za spodbude?
13 Predvsem gre za to, da smo poslušni in se radi odzovemo na spodbude. Če pride vodstvo in spodbuda iz pravilnega vira, je prav in dobro, da se radevoljno odzovemo. Namesto, da bi na te lastnosti gledali kot na zgolj narodnostne značilnosti, pomislimo na Jezusove besede: »Moje ovce poslušajo moj glas: poznam jih in hodijo za menoj.« (Janez 10:27, JP) Spomnimo se tudi, da je ena od značilnosti »modrosti od zgoraj«, »dovzetnost« ali ‘pripravljenost poslušati’. (Jakob 3:17, NS) Vse kristjane se spodbuja, da razvijejo te lastnosti. Glede na poreklo in vzgojo so nekateri morda bolj nagnjeni k neodvisnemu razmišljanju in trmoglavosti kot drugi. Mogoče je to eno od področij, na katerem se moramo sami pokarati in ‘na novo preoblikovati naš um’, da bi lahko jasneje doumeli, kaj je »Božja volja«. (Rimljanom 12:2)
14. Kakšno povabilo so sprejeli vsi Bogu predani kristjani; in kaj je s tem povezano?
14 Kot predani kristjani smo sprejeli Jezusovo povabilo: »Če kdo hoče iti za menoj, naj sam sebe zataji in vzame svoj mučilni kol nase ter mi nenehno sledi.« (Matej 16:24, NS) »Zatajiti« samega sebe vključuje pripravljenost poslušati Boga Jehovo in Jezusa Kristusa, dovoliti, da nadzorujeta naše življenje in nam govorita, kaj naj naredimo in česa ne. Ali lahko na kakšen boljši način pokažemo, da smo sami sebe zatajili, kot da sledimo Jezusovim stopinjam v polnočasni službi?
15. a) Kako je dejstvo, da smo zadovoljni z manjšim gmotnim položajem, povezano s tem, da sledimo Jezusa? b) Kako so se prvi učenci odzivali na Jezusovo povabilo, da mu sledijo?
15 Zatem je potrebno, da smo v gmotnem pogledu zadovoljni z manjšim. To je v nasprotju s splošno težnjo sveta, ki pospešuje »poželenje mesa in poželenje oči in bahavo razkazovanje življenjskih sredstev«. (1 Janezov 2:16, NS) Toda Jezus je poudaril: »Tako torej vsak izmed vas, kdor se ne odreče vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Luka 14:33) Zakaj je tako? Biti Jezusov učenec pomeni več kot samo biti veren. Ko je Jezus v drugem letu svoje službe poklical za apostole Andreja, Petra, Jakoba, Janeza in druge, se ni omejil na vprašanje ali verujejo vanj kot v Mesijo. Pozneje jih je povabil, naj mu sledijo in opravljajo isto delo kot on, namreč, polnočasno oznanjevalsko službo. Kako so se odzvali? »In takoj sta mreže popustila in šla za njim.« Jakob in Janez sta zapustila celo »svojega očeta Zebedeja z najemniki v čolnu in odšla za njim«. (Marko 1:16—20) Zapustila sta svojo zaposlitev in bivše tovariše in stopila v polnočasno službo oznanjevanja.
16. Za kaj naj kot Bogu predani kristjani uporabimo naš čas in energijo? (Pregovori 3:9)
16 Iz tega zlahka vidimo, zakaj je za to, da v službi Jehovi damo od sebe kar največ, odločilna pripravljenost biti zadovoljen z manjšim gmotnim položajem. Če smo obremenjeni z mnogimi gmotnimi rečmi ali obveznostmi, lahko postanemo podobni bogatemu mlademu predstojniku, ki je odklonil Jezusovo povabilo, naj postane njegov sledilec, in sicer ne zato, ker tega ne bi mogel narediti, temveč zato, ker ni bil pripravljen zapustiti svojega »velikega premoženja«. (Matej 19:16—22; Luka 18:18—23) Namesto da bi torej svoj čas in energijo zapravljali za stvari, ki bodo kmalu ‘minile’, želimo ti dragoceni dobrini raje uporabiti za našo trajno korist. (1 Janezov 2:16, 17)
17. V katerem obsegu lahko skupinski duh pozitivno vpliva?
17 Končno ima svojo vlogo tudi skupinski duh. Andrej, Peter, Jakob in Janez so nedvomno vplivali na odločitev drug drugega, da sprejmejo Jezusovo povabilo in mu sledijo. (Janez 1:40, 41) Enako naj bi nas dejstvo, da so toliki naši bratje sposobni v svojem izpolnjenem življenju narediti prostor za polnočasno službo, navedlo k temu, da resno premislimo o svojem položaju. Tudi tisti med nami, ki se že veselijo te prednosti, lahko drugim pripovedujejo svoje lepe doživljaje in jih spodbudijo, da se pridružijo njihovim vrstam. In seveda si lahko polnočasni služabniki med seboj pomagajo, kar spet prinaša vzajemne koristi. (Rimljanom 1:12)
18. Kako lahko mi vsi prispevamo k pionirskemu duhu?
18 Celo tisti, katerim sedanje življenjske okoliščine ne omogočajo, da bi stopili v polnočasno službo, lahko veliko storijo, da bi pospeševali pionirski duh. Kako? S podpiranjem in spodbujanjem tistih, ki so že pionirji, s tem da pokažejo dejavno zanimanje za tiste, ki imajo možnost za to službo, s takšno ureditvijo razmer, da bi lahko vsaj en član družine bil pionir, in da, kadarkoli je le mogoče, sodelujejo v pomožni pionirski službi in delajo na temu, da čimprej stopijo v polnočasno službo. Na ta način lahko mi vsi pokažemo, da si ‘prizadevamo’ ali »storimo vse, kar moremo« /NS/ v službi Jehovi, vseeno, če smo sedaj v polnočasni službi ali ne.
Še naprej si prizadevajmo
19. Kaj naj bomo odločni delati glede na čas v katerem živimo?
19 Medtem ko Jehova pospešuje delo, je sedaj za nas čas, da ‘si prizadevamo izkazati se kot delavci, ki se jim ni sramovati’. Kot dobri vojaki Jezusa Kristusa moramo odložiti tudi vsa nepotrebna bremena, da bi učinkovito služili in si pridobili njegovo priznanje. (2 Timoteju 2:3—5) Če trdo delamo, da bi povečali svoj delež v službi za Kraljestvo, smo lahko prepričani, da bo naš trud bogato blagoslovljen. (Hebrejcem 6:10; 2 Korinčanom 9:6) Namesto da bi stali ob strani, želimo še naprej storiti kar največ v oznanjevanju dobre vesti, in to je odgovor na psalmistovo povabilo: »Služite Jehovi z veseljem, pridite pred obličje njegovo z radostnim pet jem!« (Psalm 100:2)
Vprašanja za ponavljanje
◻ Kaj vključuje ljubezen do Boga?
◻ Kaj je bil dejanski problem tretjega hlapca v Jezusovi priliki o talentih?
◻ Kaj pomeni zatajiti samega sebe?
◻ Zakaj se morajo Jezusovi sledilci ‘odreči svojemu gmotnemu imetju’?
◻ Kako lahko mi vsi prispevamo k pionirskemu duhu?