Pokaži gorečnost pri oznanjevanju dobre vesti
»Kar mene zadeva, imam gorečnost, da tudi vam... objavim dobro vest.« — RIMLJANOM 1:15, NS.
1., 2. Kako ljudje često reagirajo v nujnem primeru?
PRIHAJALI so od vsepovsod, ... na stotine prostovoljcev je prihajalo v področje, prispeli so skupaj s tovorom, hrano in oblačili, pripravljali prenočišče za evakuirane; marsikdo je delal 18 ali 20 ur dnevno, nekateri pa prve dni potem ko je počil jez sploh niso spali.«
2 Tako so se odzvali ljudje, ko je lansko pomlad področje v srednji Kaliforniji preplavila voda in je moralo okoli 24 000 ljudi bežati na varno. Da, če nastopijo katastrofe, od krajevnih poplav do potresov in nesreč jedrskih central, se ljudje pogosto spontano odzovejo in priskočijo na pomoč. Tako rekoč zavihajo svoje rokave, podajajo se v nevarnosti in neprijetnosti in goreče priskočijo na pomoč drugim — celo popolnoma neznanim ljudem.
Čas nujnosti
3. Kakšna izredna nevarnost danes preti človeštvu?
3 Danes je pred človeštvom največja katastrofa v zgodovini. Pri tem ne gre za škodo, ki jo človek povzroča okolju, za grožnjo atomske vojne ali za porast zločinov in nasilja, čeprav so ti problemi še kako resni. Namesto tega je pred človeštvom nekaj, kar je Jezus imenoval »velika stiska, ki se ni pojavila od začetka sveta do sedaj, niti se ne bo ponovno pojavila.« Da bi pokazal, kako rušilna bo »velika stiska«, je Jezus zatem dejal: »Dejansko se ne bi rešil noben človek, če se ne bi ti dnevi skrajšali.« (Matej 24:21, 22, NS)
4. Kako naj reagiramo glede na takšno nevarnost?
4 Kako bi ravnal ti, če bi vedel, da bo veliko ljudi, vključno s tistimi, ki so ti blizu, kmalu pomrlo v tej »veliki stiski«? Mar si ne bi vneto prizadeval, da jim pomagaš? Spomni se Ezekijelove vizije o možu s pisarsko pripravo. Rečeno mu je bilo, da bodo razrušenje Jeruzalema preživeli samo tisti, ki bodo imeli na čelu simbolični znak in da je on tisti, ki jih bo označil s tem znakom, ki rešuje življenja. Kako se je ta mož odzval? »Storil sem, kakor si mi zapovedal«, je poročal. (Ezekijel 9:1—11)
5. Kakšno delo nam je bilo zapovedano; in kako nujno je?
5 Ali si enako voljan in goreč kakor mož v platnenem oblačilu, in delaš kar je Jehova zapovedal? Kaj pa je zapovedal Jehova? Po svojem Sinu, Jezusu Kristusu, je ukazal: »Pojdite torej in pridobivajte učence izmed ljudi vseh narodov,... učite jih, naj izpolnjujejo vse, kar sem vam jaz zapovedal.« (Matej 28:19, 20, NS) Tudi to delo, enako kakor simbolični znak na čelih v Ezekijelovih dneh, rešuje življenja. Tistega, ki tega ne dela in ne postane učenec Jezusa Kristusa, bo uničil Božji glavni sodni izvrševalec. (2 Tesaloničanom 1:6—8) Ali zaznavaš nujnost? Ali jo tudi pokažeš s tem, da goreče oznanjuješ dobro vest?
Kako pokazati gorečnost?
6. Kaj je mišljeno z »gorečnostjo«?
6 Gledano v celoti, se Jehovino ljudstvo zaveda nujnosti časa. Mi vsi smo goreče zainteresirani za to, da bi se kar največ ljudi rešilo pred prihajajočo »veliko stisko«. Po slovarju slovenskega knjižnega jezika je gorečnost »velika prizadevnost, navdušenje za kaj.« Kdor je goreč za neko stvar, usmeri svoje misli in ravnanje k temu, da jo doseže. Storil bo vse, kar je v njegovi moči, da bi premagal vsako oviro in zapreko, in vztrajal bo tako dolgo, dokler ne bo dosegel cilja. Takšno stališče je imel apostol Pavel do svoje službe, in prav bomo naredili, če ga posnemamo. (1 Korinčanom 4:17)
7. Zakaj je Pavel hotel iti v Rim?
7 Upoštevaj, na primer, Pavlove besede kristjanom v Rimu, po Rimljanom 1:13—17, NS: »Mnogokrat sem nameraval priti k vam.« Zakaj? »Da bi nekaj sadu pridobil tudi med vami«, je pojasnil. Ali je Pavel s tem mislil samo na to, da bi obiskal brate v Rimu in jih morda spodbudil, naj razvijejo več »sadu duha«, kot trdijo nekateri komentatorji? (Galačanom 5:22, 23) Ne, ker dodane besede »kakor med drugimi pogani« pojasnijo, da je želel pridobiti Kraljevski sad med nekrščansko skupnostjo v Rimu. V Rim je hotel prinesti dobro vest in od tam morda še v druge kraje. (Rimljanom 15:23, 24)
8. Kaj je Pavla »zadrževalo«, oviralo v tem, da bi šel v Rim?
8 »Zadržan (sem bil) do sedaj« je rekel Pavel. Kaj ga je zadržalo? Je bil preveč zaposlen z osebnimi zadevami, da bi šel na pot? Pavel je bil res zelo zaposlen mož, toda ne za svoje interese. Ko je pisal Rimljanom (okoli leta 56 n. št), je imel za seboj že dve misijonarski potovanji in se je nahajal na tretjem potovanju. Pogosto ga je na teh potovanjih sveti duh vodil k posebnim nalogam. (Glej Apostolska dela 16:6—9.) Že takrat, ko je pisal svoje pismo, je nameraval oditi v Jeruzalem, da bi »služil svetim«. (Rimljanom 15:25, 26) Naletel pa je tudi na številne druge ‘ovire’. (Glej 2 Korinčanom 11:23—26.)
9. Kako je Pavel pokazoval gorečnost v oznanjevanju dobre vesti?
9 Kljub temu Pavel ni mislil, da ima dovolj dela, prav tako ni sklepal, da že ima svojo nalogo in je ta dovolj velika. Želel je narediti še več. Zato je rekel: »Kar mene zadeva, imam gorečnost, da tudi vam, ki ste v Rimu, objavim dobro vest.« (NS) Ravno v tem je »gorečnost«. Profesor F. F. Bruce je v svoji knjigi The Epistle of Paul to the Romans (Poslanica Pavla Rimljanom) o apostolu ustrezno napisal: »Oznanjevanje evangelija mu je v krvi, in tega ne more opustiti; nikoli ni ‘v pokoju’, temveč mora biti vedno na delu, in se nekoliko razrešiti dolga vsemu človeštvu, dolga, ki se ga ne bo nikoli povsem znebil, dokler bo živ.« Je takšno tudi tvoje stališče do službe?
10. Kakšne ‘ovire’ nam lahko stojijo na poti, toda kako naj z njimi ravnamo?
10 Danes ima vsakdo med Jehovinim ljudstvom mnogo dolžnosti. Mnogi morajo skrbeti za družine. Nekateri imajo obveznosti na drugih področjih. Nekatere omejuje njihova starost ali slabo zdravje. Zopet drugi imajo važne naloge v krščanski skupščini. Pa vendar se zavedamo, da se sedanjemu sestavu stvari izteka čas in je treba dati pričevanje o Kraljestvu. (Marko 13:10) Zato naj bi, kakor Pavel, tudi mi bili goreči v službi oznanjevanja kljub ‘oviram’, ki so nam morda na poti. Ne bi smeli biti samozadovoljni, misleč, da smo že dovolj naredili. (1 Korinčanom 15:58)
»Dolžnik« vsem
11. Kaj pomeni izraz ‘dolžnik sem’?
11 Pavel pa si je neumorno prizadeval oznanjati dobro vest še zaradi druge gonilne sile. »Dolžnik sem tako Grkom in barbarom, izobraženim in preprostim«, je rekel Pavel. (Rimljanom 1:14, JP) V kakšnem pogledu je bil Pavel »dolžnik«? Drugi prevod tega izraza se glasi: »Sem pod obveznostjo« (New English Bible), »imam obveznost« (Today’s English Version) ali »imam dolžnost« (Jeruzalem Bible). Je hotel s tem reči, da je oznanjevanje zanj neprijetna dolžnost ali obveznost, ki jo mora opravljati zaradi Boga? Zlahka se zgodi, da razvijemo takšno stališče, če izgubimo občutek za nujnost ali pa nas odvrnejo posvetne privlačnosti. Toda Pavel ni tako mislil.
12. Komu je bil Pavel »dolžnik«, in zakaj?
12 Kot Božja »izvoljena posoda« in kot »apostol narodov« je imel Pavel pred Bogom res težko odgovornost. (Apostolska dela 9:15; Rimljanom 11:13) Kljub temu pa ni čutil obveznosti samo do Boga. Rekel je, da je »dolžnik« ‘Grkom, barbarom, izobraženim in preprostim’. Glede usmiljenja in prednosti, ki sta mu bili podeljeni, je oznanjevanje imel za svojo dolžnost, da bi tako lahko vsi ljudje slišali dobro vest. Spoznal je tudi, da je Božja volja, »da se rešijo ljudje vseh vrst in pridejo do točnega spoznanja resnice«. (1 Timoteju 1:12—16; 2:3, 4, NS) Zato je neprestano delal, da bi zadostil svoji odgovornosti pred Bogom, pa tudi, da bi se rešil svojega dolga do soljudi. Ali tudi ti čutiš, da to dolguješ ljudem v tvojem področju? Ali imaš občutek, da si se dolžan razdajati zanje, da bi jim prinesel dobro vest?
‘Ne sramujmo se dobre vesti‘
13. Kako je Pavel cenil dobro vest?
13 Pavel je bil gotovo izreden zgled gorečnosti v oznanjevanju dobre vesti. Globoko je cenil Božjo milost in ni hotel, da bi se mu le-ta zaman izkazovala. (1 Korinčanom 15:9, 10) Zato je nadaljeval z besedami: »Kajti jaz se ne sramujem dobre vesti.« (Rimljanom 1:16, NS) S človeškega gledišča kristjani niso bili samo nepriljubljeni, temveč tudi zaničevani. »Kakor smeti sveta smo postali«, je rekel Pavel. (1 Korinčanom 4:13) Kljub temu se ni sramoval prinesti dobro vest v Rim, središče učenega sveta in sedež rimskega svetovnega cesarstva. Če v naši službi oznanjevanja naletimo na ravnodušnost, žalitve ali celo nasprotovanje, lahko mislimo na Pavlov spodbuden zgled.
14. Zakaj se Pavel ‘ni sramoval dobre vesti’?
14 S tem, ko se ‘ne sramujemo dobre vesti’, dejansko pravimo, da smo »ponosni na dobro vest«, in prav to naj bi tudi bili. Zakaj? Ker je »Božja moč v rešitev vsakemu, kateri veruje«, je pojasnil Pavel. /EI/ Imel je dovolj osebnih izkušenj za podkrepitev svoje izjave. Z dobro vestjo, tako je rekel Pavel, »naklepe uničujemo in vsakršno prevzetnost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in podvržemo vsak razum pokorščini do Kristusa.« (2 Korinčanom 10:5, JP) Naj je šlo za tradicijo Judov, za filozofijo Grkov ali moč Rimljanov, dobra vest se je izkazala za zmagovito.
15. Zakaj je bila gorečnost gonilna moč v življenju Pavla?
15 Kako odlično je to, da Pavel svojo, od Boga dobljeno odgovornost ni čutil kot breme, temveč jo je goreče spolnjeval. Kot je sam dejal: »Naloženo mi je nujno delo. Res, gorje mi, če dobre vesti ne objavim!« (1 Korinčanom 9:16, NS) Ta gorečnost mu je pomagala, da je mnoga leta neutrudno služil, in je končno lahko rekel: »Bojeval sem dobri boj, dokončal tek, ohranil vero.« (2 Timoteju 4:7)
Učinkovitost prinaša uspeh
16. Pred kakšnim izzivom se je verjetno znašel mož s pisarsko pripravo v Ezekijelovi viziji?
16 Kakor Pavel, se je nedvomno tudi mož s pisarsko pripravo v Ezekijelovi viziji, poln gorečnosti lotil svoje naloge. Vrnil se je z dobrim poročilom: Naloga je izpolnjena! Poročilo nam ne pove, kako je našel vse tiste, ki so »zdihovali in žalovali nad vsemi gnusobami, ki so se (v mestu) godile«. (Ezekijel 9:4) Čeprav ni bilo nič rečenega o tem, kako je to označevanje potekalo, ta naloga očitno ni bila enostavna.
17. a) S kakšnimi izzivi se srečuješ v delu pridobivanja učencev, in kako opraviš z njimi? b) Se potrebni napori izplačajo?
17 Podobno tudi naša naloga ni lahka. Zato se postavlja vprašanje: Kako učinkoviti smo v tej nalogi, ki rešuje življenje? Da bi pridobili čimveč učencev, moramo delati redno in sistematično, in ne smemo izpustiti nobene priložnosti, da drugim posredujemo dobro vest. Ljudje v našem kraju so morda ravno tako zaposleni kakor mi; morda so redko doma, in če so že doma, pogosto nimajo časa. Kaj torej lahko naredimo? Voditi moramo točne zapiske in vedno znova ob različnih urah prihajati na vrata, v upanju, da bomo srečali nekoga, s katerim se bomo lahko pogovarjali. Se takšni napori izplačajo? Naslednji kratki pismi dveh stanovalcev nam odgovarjajo na to:
»Jehovinim pričam bi rad izrekel svoje cenjenje za mnoge obiske pri meni doma. Vem, da vaša misija pri ljudeh sveta ne naleti na navdušenje, ki ga pravzaprav zasluži. Zato bi Vam rad sporočil mojo zahvalo.«
»Toliki izmed nas smo lačni resnice, toliki med nami verujemo, da vse poti vodijo k rešitvi. Vi, ki si upate iskati nekoga, ki bi mu lahko služili, nikar ne dvignite rok od nas! Nismo neznosni ljudje, čeprav vas žalimo, spravljamo v zadrego ali odklanjamo. Ne vdajte se, ker smo vam povedali veliko laži, veliko strašnih zgodb, bili smo tako vzgojeni, da vas sovražimo in da Jehovini vesti o Kraljestvu ne dovolimo, da pride do nas.«
18. a) Kako lahko drugim pomagaš dojeti smisel dobre vesti? b) Kako je neka sestra premagala navidezno ravnodušnost?
18 Doseči srce ljudi in jim pomagati, da bi doumeli smisel dobre vesti zahteva več kot samo površen stik, posredovanje pripravljene vesti ali oddajo biblijske literature. Potruditi se moramo in spoznati njihove potrebe in skrbi, čemu so naklonjeni in čemu niso, njihove bojazni in predsodke. Vse to zahteva veliko razmišljanja in napora — in našo gorečnost. Poglejmo naslednji doživljaj:
Oznanjevalka je govorila pri vratih z neko žensko, vendar ni opazila nobenega omembe vrednega odziva. Ko je opazila, da je v stanovanju več otrok, je vprašala ženo, koliko otrok ima. Rekla je, da to niso njeni otroci, temveč so otroci njenega svaka, ki se je pravkar priselil iz neke druge dežele. Zatem sta govorili o tem, da ni zadosti stanovanj. Oznanjevalka je rekla, da ve, kako težko je v velikih mestih najti poceni stanovanje, ker tudi sama pričakuje svoje sorodnike. Ponudila ji je pomoč. Žena se je zelo razveselila tega in je prosila svojega svaka, da pride k vratom. Pogovor se je nadaljeval in izmenjali so si telefonske številke. Ker oznanjevalka ni pozabila namena svojega obiska, je odprla knjigo Večno živeti na strani 157 in pojasnila, da v obljubljenem novem svetu ne bo več problemov s stanovanji in zaposlitvijo. Na moža je to naredilo močan vtis in rad je vzel knjigo. Pozneje je sestra zopet šla k njim z vestjo o najemniškem stanovanju; nadaljevala je tudi biblijski pogovor.
19. Kaj moramo storiti glede na čas? Kaj bomo obravnavali prihodnjič?
19 Čas za oznanjevanje dobre vesti se naglo bliža koncu. Ne vemo, kako dolgo bodo »štirje angeli« še »držali četvere vetrove zemlje.« (Razodetje 7:1) Na vsak način je »velika stiska« še vedno pred nami, in še naprej se zbirajo ljudje iskrenih src. Res, »polje« je »zrelo za žetev«. (Matej 24:21, 22; Janez 4:35) Sedaj je čas, da se močno naprezamo v delu, ki se ne bo nikoli več ponovilo. Kako lahko najbolje izkoristimo preostali čas? Kaj lahko naredimo, da bi imeli še večji delež v tem delu, ki rešuje življenja? Kaj nam lahko pomaga, da smo še naprej goreči v oznanjevanju dobre vesti? Ta vprašanja bodo pojasnjena v naslednjem članku.
Preglej zgled pavla po Rimljanom 1:13—16
◻ Zakaj je želel iti v Rim?
◻ Kaj ga je oviralo v tem, da bi šel v Rim? Toda kako je reagiral?
◻ Komu je bil »dolžnik« in zakaj?
◻ Kakšno stališče je imel do dobre vesti? Zakaj?
◻ Kaj lahko kakor Pavel naredimo, da bi bili učinkovitejši v oznanjevanju dobre vesti?
[Poudarjeno besedilo na strani 22]
»Če oznanjam dobro vest, nimam razloga za bahanje, ker mi je to nujno delo naloženo. Res, gorje mi, če dobre vesti ne objavim.« 1 Korinčanom 9:16, NS