Invalidne osebe, ki so sposobni oznanjevalci

EDEN mlad moški z opornicami je obojestransko hrom. Ženska s sijočimi očmi je gluhonema. Trije možje s prijaznim nasmehom imajo mišično distrofijo. Kaj imajo skupnega? Da so invalidni? Verjetno. Da razpolagajo z določenimi sposobnostmi? Nedvomno! Vsi so sposobni oznanjevalci, polnočasni služabniki — pionirji.

Vsakdo izmed njih pravi, da so za njihov uspeh v pionirski službi zaslužne tri stvari: (1) pozitivno vodstvo Boga Jehove po njegovi ljubeči organizaciji, (2) stalna pomoč njihovih domačih lin članov krščanske skupščine in (3) iz srca izhajajoča želja po povečanju službenih prednosti. Poglejmo, zakaj in kako so se ti invalidi izkazali za sposobne oznanjevalce.

Izpolnjeno življenje hromega človeka

Čeprav petintridesetletni Masashi Tokitsu ne more uporabljati svojih nog, je že pet let splošni pionir. V svoji mladosti je sanjal o tem, da bi postal telovadni učitelj. Toda njegove sanje so se boleče prekinile, ko je s petnajstimi leti padel z droga. Takrat je mislil, da je zanj življenje končano. Osvestil se je, ko je preučeval Biblijo. Tedaj je bil vsekakor napolnjen z lučjo resnice. (Primerjaj Janez 1:5) Po desetih mesecih se je Masashi krstil kot Jehovina priča. Prisluhnimo, zakaj in kako je postal pionir.

»Skoraj od samega začetka sem čutil, da moj študij Biblije služi namenu, da me usposobi za oznanjevanje drugim. Zato sem izkoristil vsako priložnost in govoril sem z vsemi, ki so prišli k meni na dom. V mojih očeh so bili pionirji najbolj zavidanja vredni ljudje. Kako zelo sem si želel, da bi kakor oni, vsak dan šel oznanjevat ljudem! Hromi ljudje so podvrženi otiščancem zaradi ležanja ali ranam. Boke sem imel hudo vnete, gnojne in krvave. Mnogo časa sem vsak dan porabil, da sem si večkrat zamenjal obveze! Ker sem mislil, da v tem sestavu stvari nikoli ne bom mogel postati pionir, se mi je oko vsakokrat orosilo, ko sem v izdajah Skupnosti Stražnega stolpa bral prijazne, ganljive besede, namenjene tistim, ki ne morejo biti pionirji.

Zaradi teh ran sem imel vedno nekoliko povišano telesno temperaturo. Zanimivo je, da se je znižala, če sem obiskal krščanske sestanke. Po nasvetu nekega brata, ki je zdravnik, sem se pustil operirati na ranjenih mestih. Druga operacija je bila popoln uspeh, tako da sem po petmesečnem zdravljenju lahko postal pomožni pionir. Takrat sem seveda mislil, da je splošna pionirska služba preveč zame, če hočem povsem zadostiti svoji odgovornosti, ki sem jo kot skupščinski starešina imel. Pravkar je bila namreč osnovana skupščina, in jaz sem bil edini starešina.

Istočasno sem razmišljal tudi o poroki z neko sestro, toda občutki so bili le enostranski. Bil sem zelo prizadet in sem sklepal, da je to Jehovina volja, ker pač ni časa za občutke, dokler je v skupščini toliko dela. Po mojem mišljenju je bilo najboljše zdravilo, da se še bolj posvetim teokratičnim dejavnostim. Dva mesece pozneje sem bil imenovan za splošnega pionirja. Za hromega človeka, ki opravlja pionirsko službo, je osebnostno prilagajanje bistveno važnejše od telesnega. Zelo je odvisen od pomoči drugih, da bi dosegel to, kar se je namenil. Zato se mora neogibno naučiti, da druge prijazno navede k temu, da mu pomagajo. Ker se lahko v službo oznanjevanja peljem z avtomobilom, sem se ustavljal kar najbliže vhoda v hiše. Vedno sem sodeloval še z enim oznanjevalcem Kraljestva, ki se vozi v avtomobilu z menoj. Moj pomočnik nosi mojo torbo in si zapomni, kaj in v kakšnem vrstnem redu potrebujem iz nje.

V ozkih ulicah postavim avtomobil neposredno pred vrata in glasno kličem proti vhodu, da opozorim stanovalca na naju. Če so kje stopnice, moj pomočnik stopi do vrat in prebere stanovalcu biblijske stavke, medtem ko se jaz pogovarjam kar iz avta. Področje, kjer je skupaj nanizanih več lahko dostopnih hiš, pritlična stanovanja, bratje prijazno prepustijo meni. Ko delamo v službi s časopisi, olajšam mojemu pomočniku breme tako, da vzamem s seboj samo časopise in brošure.

Ker sem nadzornik službe oznanjevanja rad obiskujem biblijske študije na domu. Takšne študije vodimo v lahko dostopnih hišah oznanjevalcev ali pri meni doma. Kot vidite, sem zelo odvisen od pomoči mojih bratov. Pomembno je, da vedo, kako mi lahko pomagajo, toda tudi jaz moram vedeti, kako se jim lahko za njihovo pomoč zahvalim.

Na začetku pionirske službe sem večino časa pisal pisma. Ker lahko sedaj ves dan uporabljam opornice, ne da bi opazil kakšne negativne učinke, sem skoraj ves čas skupaj z drugimi pionirji in oznanjevalci v službi oznanjevanja. Neposredna korist, ki izhaja iz tega, da sem ves dan v službi oznanjevanja, je zdrav spanec. Ker vsak dan uporabljam Biblijo, se krepi moje lastno prepričanje v to, da imam resnico. In ker neposredno sodelujem v vsakodnevnem dogajanju in vidim, kako nujno ljudje potrebujejo resnico, se poglablja moja ljubezen do njih. S tem, da vedno sodelujem z drugimi, imam tudi čas in priložnost za pastirsko dejavnost in to prispeva k temu, da čredo še bolje spoznavam.

Seveda je moje upanje usmerjeno na novi sestav stvari, ko bom Jehovi lahko služil z zdravim telesom. Vendar ni treba čakati do takrat. Mladi in stari z omejitvami ali brez njih, lahko naredijo najbolje, če mu že sedaj služijo.«

Ona išče ušesa, ki slišijo

»Moje otroštvo je bilo polno gorja«, pravi Katsuko Yamamoto. Katsuko je v starosti dveh let izgubila sluh, ko je imela zaradi ošpic visoko vročino. Spominja se še trpljenja, ko je morala hoditi v šolo in prenašati neusmiljeno zasmehovanje otrok. Srečna je, ker je od 1981. leta v pionirski službi in želi nam povedati, kako jo opravlja.

»Ker se v službi oznanjevanja ne morem pogovarjati z ljudmi, napišem na list papirja, kar želim reči in ga pokažem stanovalcu. Pogosto prosim kakšno sestro, ki me spremlja, da bi se lahko prepričala, če so me razumeli. Včasih napravim prvi ponovni obisk sama in nato prosim kakšno sestro, da me spremlja na drugi ponovni obisk. Na ta način sem že lahko vpeljala biblijske študije. Zelo srečna sem, da lahko tako pokazujem svoje cenjenje do Jehovine dobrote.«

Katsuko je dni »polne gorja« sedaj pozabila. Danes se ta priljubljena kristjanka zares raduje svojega izpolnjenega življenja kot pionirka.

Trije bratje, ki sodelujejo

Bratje Tanizono so v štiridesetih letih in vsi trije imajo na medeničnem obroču mišično distrofijo. Preden so spoznali resnico, se je vse njihovo življenje vrtelo okrog posvetnega dela v upanju, da tako ne bodo mislili na stalno slabljenje in predčasno smrt zaradi te bolezni. Neodvisno drug od drugega so preučevali Biblijo in spoznali resnico. Toda, kaj lahko naredijo, da bi povečali svojo službo, saj so hoteli Jehovi pokazati svoje cenjenje? Toshimi, najmlajši izmed njih, pripoveduje:

»Do 1979. leta sem stanoval pri mojem najstarejšem bratu Akimi in njegovi ženi. Ker pa nisem več mogel skrbeti sam zase, sem se pridružil svojemu bratu Yoshitu v domu za nego. Tam sem pričel s pomožno pionirsko službo, in v naslednjih petih letih sem v tem domu preučeval Biblijo z več kot 12 otroki. Neki deček je moral prekiniti s študijem zaradi nasprotovanja njegovih staršev. Toda popustili so, ko jih je prosil, če sme dalje preučevati. Ko je s 16. leti umrl, je imel trdno upanje na vstajenje. Približno leto dni kasneje so me poklicali njegovi nekdaj nasprotni starši. Imeli so nekaj problemov z mlajšo hčerko in so bili mnenja, da bi ji študij Biblije pomagal.

Moj brat Yoshito in jaz bi bila rada splošna pionirja. Toda, ali bova mogla doseči zahtevanih 1000 ur letno? Na mesec bi sicer morala delati samo 30 ur več kot doslej, toda ali bova telesno to zdržala? Potem sva spet mislila: ‘Če sedaj tega ne bova storila, bo prišel trenutek, ko tega ne bova mogla več narediti’. Vedno znova sva govorila o besedah apostola Pavla iz Prvih Korinčanom 9:16: ‘Gorje mi, če dobre vesti ne oznanjam!’ Končno smo dolžni, oznanjevati dobro vest, če imamo dobro zdravje ali pa ne. Zato sva oddala najini prošnji in s 1. septembrom 1984. leta pričela splošno pionirsko službo.«

Yoshito dodaja: »Ko sem januarja 1976 poskusil biti ‘občasni’ pionir, sem zbolel in sem bil dva meseca priklenjen na posteljo. Najbolj sem se bal, da bom zaradi napora v pionirski službi zbolel in zato ne bom mogel na sestanke. K sreči sem lahko do avgusta 1985 dosegel svoj letni cilj v urah, in zaradi moje pionirske službe nisem izpustil niti enega sestanka!«

Toshimi pravi: »Naše glavno sredstvo za izvršitev službe je pisanje pisem. Namenjena so osebam, ki se jih ne more najti doma, prijateljem in sorodnikom, nevernim sorodnikom bratov v skupščini in prebivalcem nekega gorskega področja, ki je samo dvakrat letno obdelano v službi od hiše do hiše. Priložnostno pričevanje dajemo drugim bolnikom, kakor tudi zdravnikom, bolniškim sestram in študentom. Doslej je šest bolnikov spoznalo resnico. Trije od njih so pričeli s službo oznanjevanja in so bili tik pred krstom, ko so umrli. Telesno nam koristi, da smo zaposleni, in čutimo duhovno zadoščenje, ker vemo, da oznanjujemo, kakor tudi iz srca prihajajočo radost, ker lahko druge spodbujamo.«

Yoshito dodaja: »Kot skupščinski starešini lahko oba govoriva iz izkušenj, ko se pogovarjava s tistimi, ki težijo za pionirsko službo. Ko sva oddala prošnji za pionirsko službo, sta bili še dve starejši sestri spodbujeni, in sta prav tako stopili v pionirsko službo. Posebno srečen sem, ker sem v duhu Psalma 119:71 spremenil prejšnji negativni način mišljenja in vendarle mislim tako, kot Jehova. Da, ‘dobro je bilo zame, da sem bil ponižan, da se naučim tvojih (Božjih) postav’.«

Sedaj naj spregovori tudi najstarejši brat. Akimi pravi: »Zahvaljujoč dobroti bratov in moje ljubeče žene, ki mi je v podporo, lahko v teokratičnem pogledu nekaj naredim. Sam ne morem narediti niti enega samega koraka. Že štirinajst let mi bratje pomagajo, da grem na vsak sestanek in na vsak kongres. Ko sem pričel preučevati, so mladi ljudje, ko smo se v družbi srečali, govorili o izkušnjah pionirjev. Kot je priporočila Naša služba za Božje Kraljestvo, sem hotel poskusiti vsaj eno leto opravljati pionirsko službo. Sicer sem malo dvomil glede mojega telesnega stanja, toda Jehovi sem v molitvi obljubil, in doslej sem to že petkrat obnovil. V službi oznanjevanja uporabljam invalidski voziček. Z njim lahko pridem zelo blizu vhoda mnogih hiš. Pogosto sedim na krajih, kjer je veliko pešcev. Če jih je malo, molim, da bi prišel mimo nekdo, ki bi imel uho, ki sliši, kar se zatem tudi kmalu zgodi. Tisti, s katerimi preučujem Biblijo, pridejo na študij k meni domov. Doslej sem lahko osmim osebam pomagal toliko napredovati, da so se krstili.

Ker sem predsedujoči nadzornik in nadzornik Teokratične službe usposabljanja, sem že zgodaj na sestankih, da lahko pozdravim brate. Čas pred in po sestanku moram učinkovito izkoristiti, ker sam ne morem bratov obiskati na domu. Pastirsko dejavnost opravljam pogosto po telefonu.

V zadnjih štirih ali petih letih so moje telesne moči vidno popustile. Ponoči dobesedno ne morem premakniti niti ene mišice, in ko ležim v postelji, nastane v meni tolikšna napetost, da imam občutek, kot da nekaj pritiska name. Moja žena mi nežno prestavlja moje ude, da mi stanje vsaj malo olajša. Tudi prisrčne in ljubeče besede bratov mi pomagajo, da ohranim prijazen obraz, ki, upam tako, kaže stanje mojega srca in ne mojega telesa.«

Doslej ni bilo mogoče ustaviti napredovanje bolezni, ki jo imajo bratje Tanizono. Toda ti bratje imajo vtis, da so napredovanje bolezni zelo omejili s tem, ko so zaposleni v službi oznanjevanja, ko skrbijo za stanovalce in njihove potrebe, in so tesno povezani s sokristjani ter imajo kot pionirji občutek izpolnjenosti v službi Bogu. Kako hvaležni so za to Jehovi!

Odločni kljub invalidnosti

Ti sposobni oznanjevalci niso dovolili, da bi njihovo telesno stanje zmanjševalo njihovo gorečnost in ljubezen do polnočasne službe. Podobni so apostolu Pavlu v naslednji odločnosti: »Zato ne omagujemo, ampak, dasi se naš zunanji človek uničuje, se naš notranji od dne do dne obnavlja.« (2. Korinčanom 4:16, EI)

Seveda ne more vsak invalid biti polnočasni oznanjevalec Kraljestva. Okoliščine so pri vsakem drugačne. Toda to, kar lahko posameznik naredi, da slavi Najvišjega in pomaga drugim v duhovnem pogledu, mu bo povzročilo veliko radost, notranje zadovoljstvo in prineslo blagoslove našega ljubečega Boga, Jehove.

[Slike na strani 20]

Masashi Tokitsu

Katsuko Yamamoto

Yoshito Tanizono

Toshimi Tanizono

Akimi Tanizono