Kakšno kariero si boš izbral?

ALI si mlad in še hodiš v šolo? Če da, tedaj verjetno uživaš mnoge prednosti mladosti — dobro zdravje, moč in polet. Pred teboj se razteza življenje kot neprehojena pot. Kaj boš naredil v letih, ki so pred teboj?

Če razmišljaš o svoji prihodnosti, je tvoja glava gotovo polna raznih vprašanj. Ali naj študiram ali se peham za kariero zdravnika, odvetnika ali znanstvenika? Ali želim napredovati v kakšnem podjetju, želim finančno uspeti in biti priznan? Ali si želim pridobiti ime kot umetnik, morda kot igralec ali slikar? Ali pa naj, ker sem se predal Bogu Jehovi, izberem polnočasno službo in se tako ‚spominjam svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti‘? (Propovednik 12:1)

Življenje znanih oseb je v časopisih in revijah pogosto opisano kot razburljivo in razgibano. Kaj veš o tem, kako izgleda življenje polnočasnega oznanjevalca? Je dolgočasno, ali ni v njem nikakršnega dogajanja? Ali pa je skrajno zanimivo in razburljivo? Naslednje izkušnje polnočasnih oznanjevalcev naj ti pomagajo odločiti.

Zakaj so izbrali polnočasno službo

V Wietnamu je bila vojna, ko je Harry študiral na univerzi na Havajih, hotel je postati profesor zgodovine. Istočasno je z Jehovinimi pričami preučeval Biblijo. Kot mnogi njegovi sošolci, je tudi on sodeloval v radikalnih študentskih gibanjih, poskusil je jemati mamilo, LSD je naredil nanj poseben vtis. Ko se je nekega jutra zbudil, je vladal v njegovem stanovanju popoln nered. Moški in ženske so ležali na tleh, tam so bile tudi razbite steklenice žganih pijač in polno je bilo cigaretnih ogorkov. Harry se je le medlo spominjal, da se je zaradi naloga za hišno preiskavo sprl s policijo, in da mu je nato gospodar zagrozil z odpovedjo stanovanja. Tisti trenutek je sklenil, da bo prenehal preučevati Biblijo, ali pa bo svoje življenje temeljito spremenil. K sreči se je odločil za to drugo.

Ko si je pridobil večje spoznanje Biblije, sta univerzitetna izobrazba in učiteljski poklic izgubila svojo privlačnost. Zapustil je univerzo, si poiskal poldnevno zaposlitev in se krstil. Kmalu je spolnjeval pogoje za pionirsko službo polnočasnega oznanjevalca. Harry si je izbral novo življenjsko pot, polno izzivov in lepih, zanimivih doživetij.

Pozneje sta bila Harry in njegova žena izbrana izmed vrst posebnih pionirjev in poslana kot misijonarja ob zahodni Pacifik, in sicer na lepe »skalne otoke« Belaua, kjer še vedno služita. Kakšno je misijonarsko življenje na teh otokih?

‚Hoditi‘ oznanjevati s čolnom

Na otokih Mikronezije se velik del službe opravlja s čolnom ali pa peš. Harry in njegova žena Rene se še dobro spominjata, kako je bilo, ko sta se prvič peljala s čolnom oznanjevat na bolj oddaljen otok. »Prenočila sva v neki hiši globoko v notranjosti ob reki. Pragozd, skozi katerega se je vila reka, je bil zaradi mangrovcev tako gost, da je nad nama tvoril zeleno streho«, se spominja on. »Od najinega prenočišča sva se peljala po reki, se ustavljala pri ljudeh, ki so tam stanovali, in jim oznanjevala. Zvečer, malo pred nočjo, sva se vračala iz službe oznanjevanja po reki navzgor, do najinega prenočišča. Nenadoma je Rene zakričala. Obrnil sem se in ravno še videl, kako je voda brizgnila, dolg retilov rep pa izginil v vodo. Bil je krokodil, ki živi v slani vodi, največje vrste na svetu. Vesela sva bila, da sva se varno in nepoškodovana pripeljala domov. Pravzaprav sva se nameravala še okopati, toda glede na velikanske krokodile se nama je zdelo varneje z vedrom napolniti čoln in se v njem umiti.«

Veliko je vasi in hiš, h katerim se ne da priti z nobenim vozilom, niti s čolnom, zato morata misijonarja pogosto tudi veliko pešačiti. Hodita po džungelskih poteh, ki jih obrobljajo kokosove palme, da bi prišla do prijaznih in ponižnih ljudi. Harry pripoveduje: »Vedno najdeva nekoga, ki ima uho za resnico. Ti osamljeni ljudje so večinoma zelo gostoljubni. Splezajo na kokosovo palmo, prinesejo svež oreh, mu z močnim nožem odrežejo vrh in ti ponudijo pijačo v ‚prvotni embalaži‘. Je zelo osvežilna, prijetnega okusa in hranljiva.«

Kako je bila nagrajena misijonarska dejavnost na Belau? Tam je sedaj skupščina, ki šteje 42 pravih kristjanov. Vsak mesec v 1985. letu je bilo povprečno po deset oznanjevalcev v polnočasni službi, tega istega leta pa je bilo na Spominski svečanosti prisotnih 193 oseb.

Kaj danes, po sedemnajstih letih polnočasne službe, misli Harry o svoji odločitvi, da bo svoje življenje povsem posvetil Jehovini službi? »Če pred sedemnajstimi leti ne bi bil spoznal resnice, bi si bil življenje zapravil s pehanjem za posvetnimi težnjami«, pravi. »Nikoli ne bi imel srčnega miru in varnosti, ki sem ga čutil v teh letih pionirske in misijonarske službe. To velja za leta, ko sem bil še samski in za vseh osem let najine skupne misijonarske službe z ženo Rene.«

Priporočanje polnočasne službe

Milton je na Havajih obiskoval visoko šolo. Drugi so ga sicer spodbujali, naj si izbere obetavno življenjsko pot, ki bi mu nudila varnost, toda, raje je naredil tako kot njegova sestra in dva starejša brata, postal je pionir. To njegovo odločitev je še okrepilo predavanje, v katerem je bilo opozorjeno na blagoslove pionirske službe, kakor tudi na to, da Jehova skrbi za naše potrebe, če mu popolnoma zaupamo in damo njegovo službo na prvo mesto v življenju. Milton pripoveduje: »Odločil sem se, da si za svojo življenjsko pot izberem pionirsko službo. Še pred zaključkom šole sem se krstil in stopil v polnočasno službo.«

Ko je Milton postal pionir, je bilo v skupščini manj kot deset pionirjev. Kaj je storil? »Povabil sem mlajše brate naj gredo z menoj v službo oznanjevanja«, je dejal. »Mnogi med njimi so pozneje pravtako postali pionirji — polnočasni služabniki.«

»Moj svak je bil starešina in pionir«, nadaljuje Milton. »Pripadala sva isti skupščini in skupaj sva spodbujala druge k pionirski službi. Odločil sem se, da pomagam mladostnikom, on pa naj bi spodbujal gospodinje. Po nekaj mesecih je bilo v skupščini 25 polnočasnih oznanjevalcev. Ko nas je obiskal pokrajinski nadzornik, jih je spodbujal k posebni pionirski službi in deset se jih je odločilo za njo, bili so se tudi pripravljeni preseliti v bližnje skupščine. Nato smo si zadali cilj, da bomo pomagali desetim nadaljnjim oznanjevalcem, da bodo sprejeli pionirsko službo. Tako bi nadomestili tiste, ki so odšli drugam. Do naslednjega obiska pokrajinskega nadzornika je stopilo v pionirsko službo 15 oznanjevalcev. Tako nas je bilo 30 pionirjev. Pokrajinski nadzornik je znova prosil, naj bi deset izmed njih podprlo druge skupščine. In znova smo se namenili, da moramo teh deset nadomestiti z novimi. Še pred naslednjim obiskom pokrajinskega nadzornika je 20 bratov in sester dalo prošnjo za pionirsko službo.«

Mlade ljudi je prevzel nalezljiv pionirski duh. Praktično so si vsi v starosti 15 let, ko so prišli na srednjo šolo, postavili za cilj polnočasno službo. Tudi neka trinajstletna sestra je sklenila, da bo postala pionir. Takole pravi: »Zame je bilo to samo po sebi umevno.« Ona in drugi mladoletni v skupščini niso nikoli o čem drugem razmišljali. Imeli so priprave na skupinsko oznanjevanje po pouku in končno je 60 šolarjev iz treh šol skupaj s pionirji sodelovalo v tej dejavnosti. Bilo je zelo spodbudno videti, kako se v poletnih mesecih zbere na pripravo za skupinsko oznanjevanje kakšnih 130 oznanjevalcev!

Pionirska služba prinaša večje prednosti

»Leta 1974,« pripoveduje Milton, »sem bil povabljen v misijonarsko službo. Dodelili so mi področje 6400 km od mojega doma — otočje Belau v Mikroneziji.« Tam se je moral šele privaditi na dolgotrajno pešačenje skozi tropsko zelenje in na vožnje s čolnom.

Milton se spominja nekega vročega, soparnega dne, ko so dolge ure hodili po prašni poti. »Ko smo prišli do hiše zainteresirane žene, sva bila že čisto izčrpana. Mati je poslala sina k reki in ta se je vrnil z velikansko, v vodi ohlajeno lubenico. Pol sva je pojedla. In kako naju je osvežila!«

Po enem letu misijonarskega dela na tem področju se je Milton odločil, da bo dosegel tri cilje. Da bi domači bratje v skupščini prevzeli odgovornosti, da bi si mladi postavili za cilj polnočasno službo in da bi skupščina zgradila dvorano. Danes pravi: »Sedaj sem tukaj deset let, moje molitve glede treh ciljev pa so uresničene.« Ali Milton še vedno meni, da se je prav odločil, ko si je pred 14 leti za svojo življenjsko pot izbral polnočasno službo? »Nečesa sem se v vseh teh letih polnočasne službe naučil: Če smo voljni, nas bo Jehova uporabil ob pravem času«, je odgovoril. »Nikoli ne smemo odnehati, vedno moramo biti na razpolago za službo. Nihče ne bo obžaloval, če bo za svojo življenjsko pot izbral polnočasno službo.«

Kako boš uporabil svoje življenje?

Kaj nameravaš kot mlad človek doseči v prihodnosti? Želiš zadovoljiti svoje cilje, ali pa si želiš z vsem srcem služiti Jehovi in mu biti na razpolago? (Rimljanom 14:8) Sedaj, v mladih letih, pretehtaj v molitvi polnočasno službo kot svoj cilj. Posnemaj Jezusa in živi »po Božji volji«. (1 Petrov 4:2) To se bo izkazalo kot zaščita pred škodljivimi željami za posvetnim uspehom in pred slabo družbo. Razmisli o svojih razmerah in si postavi točen datum, kdaj boš pričel s polnočasno službo. Trudi se za to. Moli Jehovo za pomoč, da bi mogel doseči ta cilj. (Efežanom 6:18)

Odločitev za polnočasno službo kot življenjsko pot, ti lahko prinese nepričakovane prednosti. Tvoje življenje bo srečno, varno, občutil boš bratovsko ljubezen. Življenje bo razgibano, zanimivo in zadovoljujoče. Predvsem pa bo takšno življenje ugajalo Jehovi. (Pregovori 27:11)