Kako si lahko hvaležen za to, kar je naredil Jezus

DEJANJA govorijo glasneje od besed. To velja tudi glede hvaležnosti. Če torej ceniš to, kar je Jezus storil zate, boš želel verovati vanj kot v svojega Rešitelja. Samo tedaj lahko dejansko upaš, da ti bo Jezusova žrtev koristila. Se še spominjaš izraza »verovanje«, ki je uporabljen v Janezu 3:16? Vsebuje namreč več kot le to, da verjameš in v mislih pritrjuješ dejstvu, da je Jezus zate umrl. Vključuje tudi to, da tej veri odgovarjajoče ravnaš.

Upoštevaj, kakšna navodila je dal Peter svojim židovskim poslušalcem takoj po binkoštih 33. leta n. št.: »Spokorite se in spreobrnite se torej, da se vam izbrišejo grehi.« (Apostolska dela 3:19, EI) Tukaj se govori o dveh zahtevah. Najprej se moramo resno upreti grešnim nagnjenjem naših misli in našega telesa. Drugič, Boga moramo prositi, da nam odpusti naše grehe na osnovi Jezusove žrtve. (1. Janezov 2:1, 2)

Posnemaj Jezusov zgled

Colin, ki je 24 let krščen kristjan, je na vprašanje, zakaj je hvaležen za to, kar je storil Jezus, odgovoril: »Cenim njegovo odkupno žrtev, toda njegov zgled mi pravzaprav največ pomaga. Njegovo življenje mi služi kot zgled, ki ga poskušam posnemati.«

Mar ne bomo tudi mi, če smo mu res hvaležni, posnemali Jezusov zgled ponižnosti, podložnosti in nesebične ljubezni? Naša usta bodo morda odgovorila z da. Kakšen odgovor pa daje naše stališče in naše ravnanje? Na primer, kako bi večina reagirala, če bi morali opraviti kakšno nalogo, ki sicer pospešuje pravo čaščenje, vendar od njih zahteva ponižnost in žrtvovanje, na primer, počistiti tla v prostoru, kjer se zbiramo na krščanskih sestankih? Kako boš reagiral? Boš iz hvaležnosti do Jezusa in njegovega nebeškega Očeta rade volje prevzel nalogo, ki bi bila mnogim izpod časti in preveč neprijetna? Jezus se je ponižal s tem, da je drugim izkazal temu podobno uslugo. (Janez 13:2—17; Filipljanom 2:7, 8)

Poglejmo nadaljnji primer. Nesporazum med ljudmi pogosto vodi do ostrih besed in žalitev. Kaj bi storila večina ljudi, ki bi se nahajali v neki sobi polni ljudi, če bi jih neka tam prisotna oseba globoko užalila? Kako bi se obnašal ti? Ali bi bil tudi ti iz hvaležnosti do Jezusa in do Jehove pripravljen narediti prvi korak, da se miroljubno in v duhu krotkosti spraviš s tistim, ki te je užalil? Enako sta Jezus in njegov nebeški Oče ravnala z grešnim človeštvom. (Rimljanom 5:6—10; 1 Janezov 4:9—11)

Jezus se ni odrekel le svoji nebeški slavi, da bi postal človek in nato kot Odkupitelj človeštva dal svoje zemeljsko življenje, temveč je ljudem s svojim poučevanjem naredil neprecenljivo uslugo. Noben drug človek ni za človeštvo na tako močno dober način vplival kakor Jezus Kristus. Bil je Učitelj brez primerjave. Poučeval je ljudi o Božjem imenu, njegovi osebnosti in njegovih namenih in o tem, kaj njegov Oče pričakuje od človeških stvarjenj. (Janez 7:45, 46)

Med izredne zglede njegovega poučevanja spada njegova pridiga na gori. V njej je Jezus postavil pravilo, ki je znano kot zlato pravilo: »Vse torej, kar hočete, da ljudje vam store, tako storite tudi vi njim.« (Matej 7:12) Pojasnil je tudi, kateri sta bili dve največji zapovedi Zakona: ‚Ljubiti Boga Jehovo iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim umom in z vso svojo močjo in bližnjega kakor samega sebe.‘ (Marko 12:29—31) Ne bi smeli spregledati njegovih prerokb, katerih spolnitev jasno kaže, kje se nahajamo glede na Božji časovni razpored. (Matej, 24. in 25. poglavje.)

Jezus je svoje nauke podkrepil s svojimi dejanji in je tako dal odličen in popoln zgled, ki naj bi mu sledili. Svojo pot je pričel s predstavitvijo sebe kot takšnega, ki bo izključno delal voljo svojega Očeta, in zatem je to simboliziral s krstom v vodi. Bog ga je poslal na zemljo za to, da bi pričal za resnico. Malo pred svojo smrtjo je Jezus lahko rekel svojemu Očetu: »Jaz sem te oslavil na zemlji; delo sem dokončal, ki si mi ga dal, da ga storim.« In: »Razodel sem ime tvoje ljudem, katere si mi dal od sveta.« (Janez 17:4, 6)

Jezus je želel, da bi drugi posnemali njegov zgled. To je razvidno iz njegovih besed in izjav drugih. »Pojdita za menoj« in »pridi in hodi za menoj,« je rekel Jezus po Mateju 4:19 in 19:21. »Kristus (je) trpel za vas in vam zapustil zgled, da hodite po sledovih njegovih,« in: »posnemalci moji bodite, kakor sem tudi jaz Kristusov,« sta zapisala Peter in Pavel. (1 Petrov 2:21; 1 Korinčanom 11:1)

Svojo hvaležnost do tega, kar je Jezus kot veliki Učitelj in zgled storil zate, lahko pokažeš tako, da se še naprej seznanjaš z njegovimi nauki. To zahteva redno preučevanje Božje Besede, še posebej preučevanje Krščanskih Grških spisov, v katerih so Jezusovi nauki. Ker boš potreboval pomoč za razumevanje in pravilno razločevanje prebranega, bi bilo modro, da si priskrbiš natisnjena biblijska pomožna sredstva, ki so za to namenjena.a Pravtako se zavestno potrudi, da naučeno uporabljaš v vsakdanjem življenju. Da, zahteva se pravilno ravnanje. Jezus je pojasnil: »Ne pride vsak, kdor mi pravi: ‚Gospod, Gospod‘, v nebeško Kraljestvo, ampak kdor izpolnjuje voljo Očeta mojega, ki je v nebesih.« (Matej 7:21; 4:17; Luka 4:17—21)

Čaščenje Jehove postavi na prvo mesto

Danes več kot 1 056 000 000 ljudi trdi, da so kristjani. Toda kako malo hvaležnosti večina njih kaže do tega, kar je zanje storil Jezus! Očitno mnogi menijo, da je dovolj, če gredo v cerkev dvakrat na leto, ob največjih praznikih takoimenovanega krščanstva. Dragi pravijo: »Ljubim Boga in držim se Desetih zapovedi.« Toda ali se katoliki res držijo teh zapovedi? Popolni Zakon, ki je bil nekoč za izraelski narod obvezen, daje — še posebej v prvih štirih zapovedih — prednost pravilni obliki čaščenja Jehove. (2 Mojzesova 20:1—11)

Koliko takoimenovanih kristjanov res posnema Jezusov zgled in v vsakdanjem življenju uporablja načela Desetih zapovedi? Ali so »izključno predani« Bogu, kot se zahteva v drugi zapovedi? Ali kakor Jezus pravilno oznanjajo Božje ime, kar poudarja tretja zapoved? Pravi kristjani niso le pošteni ljudje, temveč dajejo čaščenje Jehove v svojem življenju na prvo mesto. (Matej 6:33)

Mnogi takšni kristjani se zavedajo, da so sestanki del pravega čaščenja. Ali ti meniš, da je redno obiskovanje krščanskih sestankov znamenje hvaležnosti? Apostol Pavel je menil tako. V 10. poglavju pisma Hebrejcem razglablja o tem. Odkriva tudi, kako nevarna je ravnodušnost do krščanskih sestankov. Takšno stališče bi lahko povzročilo, da kristjan postane malodušen in nedejaven v dobrih delih vere. Nekateri bi celo prenehali ceniti to Božjo pot rešitve preko Kristusa. Če se to zgodi in se pojenjanje vere ne zaustavi, lahko to vodi do namernega greha, celo do odpada. Konča se lahko tako, da se na Božje darilo gleda kot na neko stvar »običajne vrednosti« ali celo kot na nekaj samo po sebi umevnega. To pa bi bila žalitev Jehove in Jezusa. (Hebrejcem 10:23—31)

Upoštevaj Pavlovo opozorilo tistim, ki malo cenijo sestanke in razen tega zavračajo Božje darilo rešitve. »Če kdo Mojzesovo postavo zavrže, ga po pričevanju dveh ali treh prič brez usmiljenja doleti smrt. Kaj mislite, koliko večjo kazen bo zaslužil šele tisti, ki potepta Božjega Sina, tisti, ki ima za navadno tisto kri zaveze, s katero je bil posvečen, ki sramoti duha milosti?« (Hebrejcem 10:28, 29, JP)

Postavo je Bog daroval po Mojzesu. Pavel je zato hotel bralce svojega pisma spomniti na naslednje: če so bili že neskesani prestopniki tega Božjega Zakona kaznovani s smrtjo, koliko bolj zaslužijo kazen tisti, ki zaničevalno prezirajo Božje večje darilo po Jezusu Kristusu, Večjem Mojzesu! Kdor oskruni Božjega Sina kot svojega Rešitelja in prezira njegovo žrtev, ga čaka »druga smrt« — ostra kazen brez upanja na vstajenje. (Razodetje 21:8; 5 Mojzesova 13:6—10; 17:2—7)

Pavel je tudi pokazal, kako nehvaležen je namerni grešnik ali odpadnik. Takšen človek je kriv za trojno hudo sramotenje. Prvič, ‚teptal je Božjega Sina‘. Jezusa ima bodisi za sovražnika, saj je v starem času zmagovalec z nogo stopil na tilnik premaganega sovražnika; ali pa Jezusa prezira, ker ljudje to, kar prezirajo, poteptajo. (Primerjaj Matej 7:6.) Drugič, »ima za navadno tisto kri zaveze, s katero je bil posvečen«. Zavrača sredstvo, Kristusovo kri, s katerim je bil očiščen. Takšen krvi, po kateri je pričela veljati nova zaveza, ne pripisuje nič večje vrednosti kot krvi nepopolnega človeka; ne gleda nanjo kot na sveto. Tretjič, »sramoti duha milosti«. Kriv je, ker sramoti Božjo delujočo moč, namerno se upira Jehovinemu vplivu, s tem ko pravi, da je njegov duh brez vrednosti in zato zanj nekoristen. (Efežanom 4:30)

Takšnih nizkotnih dejanj zaničevanja se lahko izognemo, če vedno cenimo Božje darilo rešitve. Naše cenjenje lahko med drugim ohranjamo z obiskovanjem krščanskih sestankov. Ker sta Jehova in Jezus na teh sestankih nevidno prisotna, jih hvaležni kristjani nikoli ne bodo žalili, kot to delajo odpadniki, temveč bodo storili vse, da bi bili redno prisotni. (Primerjaj Malahija 3:16; Matej 18:20.)

Bodi torej hvaležen za to, kar je Jezus naredil zate. Naj bo tvoja vera v odkupno žrtev pristna. Posnemaj njegov zgled, ko imaš opravka z drugimi ljudmi. Čaščenje Jehove, njegovega Očeta, postavi v svojem življenju na prvo mesto. Na ta način lahko rečeš: »Hvala Bogu za njegov neizrekljivi dar« nezaslužene dobrote po Jezusu! (2 Korinčanom 9:15, JP)

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 5]

Takole — lahko pokažeš hvaležnost Jezusu