Zakaj želiš imeti biblijska predavanja?
JEZUS KRISTUS je često govoril množicam ljudi, in gotovo je bil uspešen govornik. Ko je Jezus končal svojo znamenito pridigo na gori, »so množice strmele nad njegovim naukom«. (Matej 7:28, EI) Nedvomno je imel Božji sin najboljše namene in je želel s svojimi javnimi govori slaviti svojega nebeškega Očeta. (Primerjaj Janez 12:46—50.)
Tudi Jezusovi učenci so v prvem stoletju širili dobro vest z javnimi govori. Apostol Pavel je v Korintu na primer »vsako soboto (govoril) v shodnici ter prepričeval Jude in Grke«. (Apostolska dela 18:1, 4, JP) Razen tega je svojemu sodelavcu Timoteju takole svetoval: »Dokler ne pridem, skrbi za branje Svetega pisma, za opominjanje in poučevanje«. (1. Timoteju 4:13, JP) Zato so Jehovini zvesti služabniki prvega stoletja javno brali in javno govorili iz plemenitih motivov.
Vendar je glede tega treba biti tudi previden. Ko je Herod, oblečen v kraljevska oblačila, začel govoriti javnosti, je zbrano ljudstvo vpilo: »Božji glas je to, a ne človeški!« V trenutku je Heroda udaril Jehovin angel. Zakaj? »Ker ni dal slave Bogu.« (Apostolska dela 12:21—23)
Potrebno pravilno stališče
Imeti biblijsko predavanje je gotovo željena prednost zrelih krščanskih moških. Vseeno pa bi bilo dobro, če bi vsak preiskal svoje srce glede nagibov v zvezi s tem. (1. Mojzesova 8:21; Jeremija 17:9) Ali želi s svojim predavanjem slaviti Boga in koristiti sokristjanom in drugim? Ali pa želi imeti biblijska predavanja zaradi ugleda, ki je povezan z javnim govorjenjem, in ker on sam želi blesteti?
Pravi nagib se bo pokazal na razne načine. V prvi vrsti moramo vedeti, da imamo samo s pomočjo Jehovinega duha pravico govoriti javno o Božjih resnicah. Govornik mora zato imeti enako stališče kakor apostol Peter, ki je rekel: »Če kdo govori, naj govori kakor izreke Božje; če kdo služi, naj služi kakor iz moči, ki jo deli Bog; da se v vsem oslavlja Bog po Jezusu Kristusu.« (1. Petrov 4:11)
Ljubezen mora biti glavni razlog za biblijski govor. Predvsem moramo ljubiti Boga Jehovo in naša želja naj bi bila, da posvečujemo njegovo vzvišeno ime. Nadaljnji motiv govornika pa je ljubezen do poslušalcev in iskrena želja, da se jih poučuje in spodbuja k ‚svetemu življenju in predanosti Bogu‘. (2. Petrov 3:11)
Iskrena želja govornika, da okrepi vero sokristjanov in drugih — je nadaljnji pravilni motiv. To ga bo zadržalo, da ne bo svojim poslušalcem govoril samo tega, kar radi slišijo, oziroma kar ‚ustreza njihovim ušesom‘. (2. Timoteju 4:3) Želja, okrepiti vero drugih, nas bo pravtako obvarovala, da ne bomo pripovedovali šal ali jim govorili stvari, ki bi poslušalce zabavale ali jih spravljale v smeh. Pravtako ne bomo pripravili govora polnega cvetk ali posvetne modrosti, da bi naredili vtis na publiko. Ne, če imamo pravilen nagib za javni govor, bomo posnemali Pavla, čigar govor je bil ‚v dokazovanju duha in moči, da bi vera poslušalcev ne slonela na človeški modrosti, temveč na Božji moči‘. (1. Korinčanom 2:3—5)
Trije osnovni dejavniki
Javni biblijski govor je zadeva razuma in srca. Zato ni dovolj, da ima govornik pravilno stališče, temveč mora tudi nekaj koristnega povedati. To pa zahteva upoštevanje treh osnovnih dejavnikov. To so biblijski stavki, dejstva in razsojanje.
Najprej mora govornik misliti na to, da mora osnovna misel biblijskega govora biti podprta z biblijskimi stavki. Zato mora biti s temo dobro seznanjen in mora biti sposoben citirati biblijske stavke, jih dobro brati in jih tudi pravilno uporabiti. Ob binkoštih leta 33. n. št. je Peter spet in spet citiral iz Svetih spisov, da bi podprl svoje izjave. (Apostolska dela 2:14—41) Berejci so ugotovili, da so Pavlove pripombe dejansko temeljile na svetih spisih. (Apostolska dela 17:10, 11) In Apolo je »iz pisem« dokazoval, »da Jezus je Kristus«. (Apostolska dela 18:28)
Biblijsko osnovo za javno predavanje seveda sestavlja Skupnost Stražnega stolpa, ki pripravi govorni načrt. Vendar lahko govornik uporabi dodatne biblijske stavke ali paralelna mesta, pod pogojem, da ustrezajo in da jih ni preveč. V tem pogledu mora krščanski predavatelj skrbno paziti na to, da je v koraku z naraščajočo duhovno svetlobo. Prvi Korinčanom 2:9 bi na primer lahko napačno uporabil na bodoči zemeljski raj, medtem ko spremno besedilo (7. in 10. vrsta) pokaže, da se ta biblijski stavek nanaša na globlje Božje modrosti.
Druga stvar pa so dejstva, ki jih govornik navaja, da bi izneseno podprl. Paziti bi moral na to, da se v točke, ki jih navaja, ne more upravičeno dvomiti ali jih izpodbijati. Če nekaj izgleda senzacionalno, je potrebno biti še posebej oprezen. Modro — in potrebno — se je prepričati, ali to, kar je iznešeno, ustreza dejstvom. Iz tega razloga je vedno dobro, da lahko navede zanesljive vire, če bi kdo v kaj podvomil. Ob binkoštih je apostol Peter opozoril na dobro znana dejstva. Enako je ravnal apostol Pavel na Areopagu ali Marsovem griču v Atenah. (Apostolska dela 2:22; 17:22, 23, 28)
Tretja stvar pa je, da mora predavanje biti logično. Krščanski govornik mora ‚razpravljati‘ oziroma se ‚pogovarjati‘ s svojimi poslušalci. Tako beremo, da se je Pavel ‚v shodnici pogovarjal z Judi in spreobrnjenci, vse dni pa na trgu s tistimi, ki so bili slučajno tam‘. (Apostolska dela 17:17) V javnem predavanju bi moralo biti razmišljanje in utemeljevanje logično, enostavno in jasno, tako da mu lahko poslušalci zlahka sledijo. Pri tem veliko pomaga vezno gradivo, ki nudi povezavo med tistim, kar je že bilo povedano, s tistim, kar še bo.
Če imaš prednost biti javni govornik, tedaj se prepričaj, ali imaš pravilno stališče do iznašanja biblijskih govorov. Ljubi Stvarnika in bližnje. Pripravi si biblijske stavke in dejstva in jih logično poveži in pojasni. Tedaj bo tudi zate veljalo: »Modrih jezik je kakor zdravilo.« (Pregovori 12:18) Imeti predavanja tako, da je v čast Bogu, je tudi ena od možnosti ‚reševanja samega sebe in njih ki te poslušajo‘. (1. Timoteju 4:16)