Vprašanja bralcev

◼ Kaj bi moral storiti kristjan, ki ne more prisostvovati svečanosti Gospodove večerje?

PRISOTNOST kristjana na vsakoletni svečanosti Gospodove večerje je tehtna stvar, ker je rekel Jezus, ko jo je vzpostavil: »To delajte v moj spomin.« (Lukež 22:19) Prvi kristjani so delali tako. Apostol Pavel je zato lahko pisal o bratih v Korintu, ki so se sestajali vsako leto kot skupščina, oziroma so se ‚zbrali‘ na Spominsko svečanost Jezusove žrtvene smrti. (1. Korinčanom 11:20) Kako pa so ravnali na dan Spominske svečanosti v težkih okoliščinah? Kaj je na primer, storil Pavel, ko je bil v zaporu (pod stražo in morda celo v okovih), v Cezareji? (Dejanja apostolov 23:35; 24:26, 27)

Glede Jezusove jasne zapovedi, je Pavel gotovo, celo ko je bil ločen od ostalih v času Gospodove večerje, obnovil biblijske vidike tega dogodka. Ker je bil maziljen kristjan, se je prav gotovo potrudil, da si je priskrbel najprimernejše stvari, ki jih je lahko uporabil za simbole. Vino je bilo takrat običajna pijača in čeprav je bil v zaporu, je Pavel verjetno imel nekaj vina in takšen kruh, ki ga je v ta namen lahko uporabil. Tako je bilo tudi, ko je bil pozneje Pavel v zaporu v Rimu, kjer je lahko sprejemal obiskovalce. Verjetno so se nekateri bratje iz Rima poskušali sestati z njim v mali skupini in slaviti Gospodovo večerjo. (Dejanja apostolov 28:30)

Skupščine Jehovinih prič se danes po vsej zemlji sestajajo na dan, ki ustreza 14. nisanu, da praznujejo Spominsko svečanost na Kristusovo smrt. Včasih se seveda pojavijo nenavadne ovire. Včasih so silne nevihte ali poplave preprečile nekaterim skupščinam ali posameznim članom, da se sestanejo, kot so načrtovali. V redkih primerih je bilo razglašeno izredno stanje in oboroženi vojaki so po sončnem zahodu preprečevali meščanom zapustiti hiše. Drugi kristjani niso mogli biti navzoči na Spominski svečanosti v skupščini, ker so bili na primer v bolnišnici ali so težko bolni ležali doma. Kaj se lahko stori v takih primerih?

Čeprav je primerno, da se cela skupščina sestane ob tem pomembnem dogodku, lahko to takšne okoliščine onemogočijo. Če strahovit vihar, naravna katastrofa ali kaj podobnega povsem prepreči družini ali delu skupščine, da bi se sestali s skupščino, tedaj se lahko te odrezane osebe sestanejo in pregledajo biblijska poročila, kot na primer iz Lukeža 22:7—23, 28—30 in 1. Korinčanom 11:20—31 in se pogovore o pomenu tega dogodka. Podobno se bodo, če se skupščina ne more zbrati na ustrezen večer zaradi policijske ure, bratje sestali po skupščinskih skupinicah za študij knjige ali pa se zbrali v skupinicah iz najbližjega sosedstva. Skupno število navzočih iz vseh skupinic služi kot poročilo števila navzočih v skupščini. Če je v taki skupini sposoben, predan brat, ima lahko celo kratek govor. V tej izredni situaciji ni potrebno skrbeti za to, da so na razpolago ustrezni simboli, v kolikor v tej skupini nihče prej ni jemal kruha in vina kot maziljen kristjan.

V Zakonu, ki ga je Bog dal Izraelu, je bila posebna odredba za osebo, ki ni mogla prisostvovati redni pasha večerji; taka oseba je to lahko storila mesec dni (30 dni) kasneje. (4. Mojzesova 9:10, 11; 2. Letopisi 30:1—3, 15) Podobno lahko stori tudi duhovni Izraelec, ki nikakor ni mogel obiskati Spominske svečanosti 14. nisana ali dobiti simbole — on ali ona lahko užije simbole 30 dni pozneje. To velja samo za maziljenega kristjana, ki je pod zapovedjo, da je kruh in pije vino. (Galatom 6:16)

4. aprila 1985, po zahodu sonca, se bodo sestale skupščine pravih kristjanov po vsem svetu v poslušnosti do Jezusove zapovedi: »To delajte ... v moj spomin.« Vabimo vas, da se tudi vi sestanete z njimi. (1. Korinčanom 11:25)