To delajte v moj spomin

ENKRAT letno, dne 14. nisana po biblijskem koledarju, na večer pred Pasho, se posvečeni Jehovin narod zbere v vseh delih sveta v skladu z Jezusovo zapovedjo: »To delajte v moj spomin!« (Luk. 22:19; 2. Mojz. 12:2—6) Zbere se, da bi se v svojih skupščinah vsako leto na ta pravi večer pred Pasho, takoj po sončnem zahodu, spomnil Gospodove večerje.

Kdo je povabljen, naj prisostvuje? Tistih malo ljudi, kar jih je še ostalo od Jehovinih duhovnih maziljencev, bo vsekakor prisotnih. Srčno pa so vabljeni tudi vsi iz vedno večje »velike množice« z zemeljskim upanjem, prav tako pa vsi, ki se z Jehovinimi zakoni šele seznanjajo. (Raz. 12:17; 7:4, 9) Je to morda priložnost za obredni formalizem ali za misticizem? Nikakor ne. To vsakoletno slavje s simboli (kruhom in vinom) prikliče v misli in srca prisotnih, kaj je pred devetnajstimi stoletji storil zanje Jezus Kristus in kaj to danes pomeni zanje in za njihovo brezkončno prihodnost. (1. Kor. 11:23—26)

Kako je ta pomembni datum določen? V prvem stoletju so Jezus in prvi kristjani sprejeli datum 14. nisan (ki se je začel ob sončnem zahodu), kakor ga je določilo duhovništvo Židovskega templja v Jeruzalemu. Omembe vredno je, da je Jezus praznoval velikonočno večerjo 14. nisana, kakor je določal Mojzesov zakon. (2. Mojz. 12:6—8; 3. Mojz. 23:5; Mat. 26:18—20) Večerje ni jedel 15. nisana, kakor to dela večina Židov danes. Po razrušenju templja leta 70. našega štetja, so kristjani sami določili 14. nisan za dan Pashe.

V času, ko je rimski cesar Konstantin napravil odpadniško krščanstvo za državno vero (leta 325 n. št.), je nicejski koncil določil, naj se Velika noč vedno praznuje na nedeljo, ki pride takoj za polno luno na dan spomladanskega enakonočja oziroma po njem. Običajno je enakonočje 21. marca. Če bi prišel štirinajsti dan po mlaju, ki so ga imeli za dan polne lune, na nedeljo, bi se praznovanje Velike noči preložilo na naslednjo nedeljo. Vse to pa zato, da bi se izognili soglasju z Židi in z manjšino kristjanov, imenovanih quartodecimani, ki so še praznovali na 14. nisan. Tako ima krščanstvo svoj »veliki četrtek«, ko se spominjajo Jezusove zadnje Večerje, vedno na četrtek in svoj »veliki petek«, ko se spominjajo njegove smrti, vedno na petek.

Vsaj od leta 1880 so maziljeni Jehovini oboževalci opustili navado krščanstva, da slavi Gospodovo Večerjo ob različnih letnih datumih, in so jo začeli praznovati samo 14. nisana po sončnem zahodu. Do leta 1919 so maziljeni kristjani za določitev 14. nisana uporabljali židovski koledar. Tedaj pa so spoznali, da židovski koledar postavlja Pasho na 15. nisan po sončnem zahodu. Vendar so se ti maziljeni kristjani dogovorili, da bodo praznovali Gospodovo Večerjo na večer 14. nisana, kakor je to storil Jezus. Še vedno pa rabijo židovski koledar, da lahko za vsako leto določijo, kdaj je mesec nisan.

Moderni židovski koledar določa začetek meseca nisana po astronomskem mlaju. V Jeruzalemu pa postane viden prvi krajec mlade lune osemnajst ur ali nekaj več po tem mlaju. V zadnjem času vodeče telo Jehovinih prič vsako leto določa, kdaj postane mlada luna vidna v Jeruzalemu. Na tak način so 1. nisan določali tudi v biblijskih časih. Zato je med spominskim datumom Jehovinih prič in med 14. nisanom po modernem židovskem koledarjua pogosto razlika za dan ali dva.

Glede na našo današnjo metodo izračunavanja se spominski datum približa prvi polni luni po spomladanskem enakonočju. Leta 1975 je bil na primer spominski datum izračunan kot štirinajsti dan po mladi luni (najbližji spomladanskemu enakonočju), vidni v Jeruzalemu; to je bil četrtek, 27. marca po sončnem zahodu. Kot rečeno, je bila na četrtek, 27. marca 1975, tudi polna luna. Računano po naši sedanji metodi bo leta 1976 spominski datum prišel na sredo, 14. aprila po sončnem zahodu. Tudi polna luna pride na isti datum. Če bi v prihodnosti kdorkoli od Jehovinega naroda izgubil stik z vodilnim telesom, bi lahko s precejšnjo točnostjo določil spominski datum po lokalnih koledarjih, ki kažejo prvo polno luno po spomladanskem enakonočju. Praznovanje naj bi bilo tedaj po sončnem zahodu na tisti dan, ko se pojavi polna luna.b

Kaj storiti, če pride na večer gospodove večerje do težavnega položaja? Kaj če nastopi silovita nevihta ali kaka druga nezgoda, ki bi preprečila skupščini, da bi se zbrala ob določenem času? V takih primerih bi bilo morda dobro, da se bratje zberejo v majhnih skupinah v soseščinah ali pa v družinskih skupinah, če je tako potrebno. Tako se zberejo, da bi se spomnili pomena spominskih simbolov nekvašenega kruha in vina. V takšnih nujnih slučajih naj eden od posvečenih bratov (ali posvečenih sester, če bratje niso prisotni) na kratko pregleda biblijska poročila iz Matevža 26:17—30; Lukeža 22:7—23, 28—30 in Prvega pisma Korinčanom 11:20—31. Če se mora skupščina sestati v manjših skupinah, se lahko vsota vseh prisotnih pošlje kot poročilo prisotnosti celotne skupščine.

Kar se tiče simbolov, bi bilo vsekakor treba storiti vse, da bi bratje iz maziljenega preostanka dobili kruh in vino, četudi kdo od njih leži bolan doma ali v bolnišnici. Le v izredno izjemnih situacijah si lahko kdo od maziljenega preostanka, ki ne more vzeti simbolov 14. nisana, zaželi, da bi praznoval spominski dan na štirinajsti dan naslednjega luninega meseca (na dan naslednje polne lune), v skladu za načelom iz 4. Mojzesove 9:10, 11 in 2. Letopisov 30:1—3, 15 glede zamujenega praznovanja Pashe. V takšnem slučaju zakasnelega praznovanja je treba to takoj nato sporočiti.

Kaj pa, če isto kraljevsko dvorano rabi več skupščin? Dobro bi bilo napraviti razpored programa, ki bi dopuščal dovolj časa, da bi lahko ena skupščina zapustila dvorano, druga pa začela s programom. Misleč na to, včasih za spominsko slavje najamejo dodatne dvorane. V takem primeru je pametno, da se na istem sestanku zbere več skupščin. Potem pošljejo skupno poročilo, ki vsebuje imena skupščin, ki so bile prisotne.

Kakšen je bil vrstni red dogajanj v Jezusovih časih? Na prvem praznovanju Gospodove Večerje je bil Matevž osebno prisoten. Predstavlja nam dejanski potek stvari, ki so se godile. Jezus in njegovih dvanajst učencev so pri praznovanju Pashe jedli pečeno jagnje in nekvašeni kruh, kar je spomnilo udeležence, kaj se je zgodilo, ko so bili leta 1513 pr. n. št. Izraelci osvobojeni iz Egipta. (Mat. 26:17—19; Ps. 119:2, 14) Po velikonočni večerji je Jezus razkrinkal svojega izdajalca Judo in ga potem poslal proč. (Mat. 26:20—25; Jan. 13:29, 30) Tako je ostal Jezus sam z enajstimi zvestimi apostoli, s katerimi je ustanovil novo večerjo, ki je vključevala zaužitje nekvašenega kruha in čaše pravega rdečega vina. Za oboje je izrekel Jezus zahvalno molitev; najprej za kruh in potem za vino. (1. Kor. 11:24, 25) Potem ko je Jezus povedal še nekaj misli in pomolil, so končali s hvalospevi, potem pa odšli proti Oljski gori. S tem je bil vpeljan splošni potek dogajanj, ki velja do naših dni. — Matevž 26:26—30; Janez 13:31; 18:1.

Česa nas spominjajo simboli kruha in vina? Nekvašen kruh nas spominja Jezusovega mesenega telesa, kako je »trpel v mesu«. (1. Pet. 4:1); kako je dal svoje telo »za življenje sveta«. (Jan. 6:51); da je on »Jagnje, ki je bilo zaklano«. (Raz. 5:12); in kako je odpravil zavezo zakona, »pribivši (jo) z žeblji na križ«. (Kol. 2:14) Simbol rdečega vina nas spominja, kako je Jezus služil kot naš odkupitelj in da smo bili osvobojeni z Jezusovo »drago krvjo«. (1. Pet. 1:19); kako je njegova življenje dajajoča kri potrdila novo zavezo, v katero so vpeljani njegovi sodediči. (1. Kor. 11:25) Čeprav tisti iz »velike množice« ne jemljejo simbolov, se spominjajo koristnosti Jezusovega dela in nove zaveze, iz katere zanje izvirajo veliki blagoslovi. (Raz. 7:9, 10, 14) Resnično, Jehova s spravno močjo Kristusove žrtve ni poskrbel le za osvoboditev maziljencev, ampak tudi za vse tiste, ki dobijo večno življenje tukaj na Zemlji.

Kako naj se sestanek vodi? Na spominskem zboru naj brat, ki služi kot predsedujoči, izreče kratko dobrodošlico in začne sestanek s pesmijo in molitvijo. Temu sledi spominski govor, ki ga ima kak sposoben govornik (kjer je mogoče, eden od maziljencev), izbran od imenovanih nadzornikov. Ne bi bilo dobro, da bi imelo spominski govor več bratov — vsak en del, kakor na kakšnem simpoziju. Priporočljivo je, da bi govornik pred jemanjem simbolov izrekel dve kratki molitvi. (Mat. 26:26, 27) Po jemanju simbolov in dodatni govornikovi razlagi lahko predsedujoči nadzornik da zaključni komentar, razen če ni prav on vodil programa spominskega slavja.

Simbole, ki krožijo pred poslušalstvom, vzamejo samo tisti, ki pripadajo maziljenemu preostanku. Po kratki molitvi se najprej ponudi kruh, po drugi molitvi pa še vino. Kruh in vino torej nista ponudena skupaj. Tisti, ki jemlje »vredno«, naj použije oba simbola. (1. Kor. 11:27, 28)

Biblija pravi, da je Jezus kruh prelomil; očitno zato, da bi ga ponudil apostolom na obeh straneh mize. (Mat. 26:26) V današnjih okoliščinah to ni potrebno, ker Jezus tedaj ni osnoval kakšne obredne navade. V tem, da je prelomil nekvašeni kruh, ni nikakršnega simboličnega pomena. Spomnimo se, da ob smrti ni bila zlomljena niti ena kost Jezusovega brezgrešnega telesa. (2. Mojz. 12:46; Ps. 34:20; Jan. 19:33, 36) Število kozarcev in krožnikov je odvisno od števila tistih, ki jih bodo rabili. Del nekvašenega kruha se lahko položi na vsak krožnik, vino pa se lahko nalije v kozarce pred začetkom sestanka.

Kakšna naj bosta kruh in vino? Ker je Jezus vzel nekvašeni kruh, kot je bilo v navadi za Pasho, tudi mi danes uporabljamo nekvašeni kruh. Nekateri Židje pečejo kruh samo iz pšenične moke in vode. Tak kruh lahko uporabljamo tudi kristjani na spominskem slavju. Nikar pa ne dodajajmo testu soli, sladkorja, sladi, jajc, čebule in podobnega.

Kdo od bratov bi morda želel pripraviti majhno količino nekvašenega kruha iz moke (pšenične, riževe ali iz drugega žita) in vode. To se naredi takole: zmešaj skodelico in pol moke z eno skodelico vode in napravi vlažno testo. Na ravni površini, dobro posuti z moko, razvaljaj testo do debeline oblati ali tudi tanjše, če je mogoče. Položi ga v ponev za pečenje ali na ploščo za pecivo. Narahlo delaj v testo majhne vdolbine in ga oblikuj v plosek hlebec. Peci v vroči pečici, dokler ni suh in dobro zapečen. Vino, pripravljeno za spominsko slavje, naj bo pravo rdeče vino, kakor so ga uporabljali Židje pri praznovanju Pashe. Opazimo lahko, da Jezus v Matevžu 26:29 omenja »trtni sad«, kar je bilo lahko v tistem letnem času le fermentirano vino. Le čisto rdeče grozdno vino dovolj dobro spominja na Jezusovo prelito kri. Kristusova kri je zadostovala brez vsakih dodatkov, zato naj bo uporabljeno vino nesladkano rdeče vino in brez dodatkov alkohola. Če je pri preskrbi s simboli pričakovati težave, jih je bolje nabaviti že vnaprej. Ker simboli sami po sebi niso sveti, lahko kruh in vino, ko je praznovanje mimo in sestanek končan, kdo vzame domov in jih kot povsem običajni stvari normalno porabi ob nekem drugem času. — 1. Samuelova 21:4.

Kdo lahko jemlje simbole? Samo člani »male črede« so vzeti v novo zavezo in se zato od njih zahteva, da jemljejo simbole. (Luk. 12:32) Enajst zvestih apostolov je kot majhna skupina bodočih maziljencev tvorila jedro tistih, ki so bili kasneje, na binkošti leta 33 n. št., vzeti v novo zavezo. »Velika množica« ljudi, ki niso »nova stvarjenja« v novi zavezi, na teh vsakoletnih svečanostih ni deležna kruha in vina. (2. Kor. 5:17)

Vsak od maziljencev, ki prisostvuje spominskemu slavju, naj se ponovno preišče, če je vreden jemati simbole in če ima resnično pričevanje duha. (Rim. 8:16, 24; 1. Kor. 11:27—29) Tu in tam je nekaj takih, ki so prej jemali simbole, nato pa so spoznali, da njihov odnos do Boga ni odnos maziljenega sina. Takšni naj bi popolnoma prenehali z jemanjem simbolov, kar pa ne pomeni, da so postali nezvesti. Pomeni le, da je njihov osebni odnos do Jehove sedaj razčiščen in razodeva, da so ljudje z zemeljskim upanjem.

Tisti, ki so šteti k udeležencem simbolov, so poznani kot zvesti krščeni Božji služabniki. Na slavje pa ne vabimo ljudi, ki so sovražno razpoloženi. Toda če je kakšen tak prisoten, ni nobenega razloga za razburjenje, če sede v vrsto z drugimi in hoče vzeti simbole. Takšen človek nikakor ni prištet k tistim, ki so deležni simbolov.

Vedno nas veseli, če vidimo veliko novih, ki prisostvujejo spominskemu slavju. Po programu je priložnost za sklepanje srečnih prijateljstev — z novimi in drug z drugim. Tako veselo prijateljstvo zares vsakogar izgrajuje in opogumi. Program takšnega večera nam vedno daje, če razmišljamo o njem, mnogo duhovne hrane. S hvaležnim cenjenjem mislimo na Jehovo in se spominjamo vsega, kar je po našem odkupitelju, Gospodu Jezusu Kristusu, storil iz ljubezni do nas. (Mat. 20:28; 1. Pet. 3:15) Ko pride družina Jehovinih prič domov, lahko porabi čas za pogovor o pomenu tega važnega dogodka. Vse to pomaga družino zbliževati in jo duhovno obogati.

Starešine naredijo za primerno praznovanje Gospodove Večerje v krajevni skupščini skrben načrt. Na ta večer srca in misli posvečenega Jehovinega naroda, maziljencev in tistih iz »velike množice«, zbranega v vseh delih sveta, hvalijo našega suverena Boga, Jehovo. Spet se zahvaljujejo Jezusu Kristusu, našemu odkupitelju, ki nam je izkazal veliko ljubezen, s tem da je žrtvoval svoje človeško življenje, da bi nas ozdravil. Vsako leto se ga maziljeni preostanek in »velika množica« z veseljem spominjata kot mesijanskega zmagovalca nad svetom. (Jan. 16:33)

[Podčrtni opombi]