Začetki kraljestva v Izraelu — Prva in druga Samuelova knjiga

»ALI še niste brali tega, kar je storil David, ko je bil lačen sam in oni, ki so bili z njim: kako je stopil v Božjo hišo in vzel posvečene hlebe, ki jih ni dovoljeno jesti drugim kakor samo duhovnikom, in jih je jedel ter dal tistim, ki so bili z njim?« (Lukež 6:3, 4, EI) S temi besedami je Jezus utišal farizeje, ki so obtožili njegovo učence, da so prekršili zakon o sabatu, ker so na ta dan trgali klasje in ga jedli.

S tem pa je pokazal še na nekaj. Zgodovinsko poročilo o »posvečenih hlebih« je zapisano v Prvi Samuelovi knjigi. (1. Samuelova 21:1—6) Jezusovo sklicevanje na ta dogodek, da bi zavrnil ugovor, je pokazalo, da je bil dobro seznanjen s to knjigo in to nas spodbuja, da jo tudi mi dobro spoznamo. V teh dveh knjigah, Prvi in Drugi Samuelovi, so podatki, ki so bili dragoceni za Jezusa in so takšni tudi za nas danes. (Rimljanom 15:4)

Kakšni sta ti knjigi, Prva in Druga Samuelova? To sta zgodovinski knjigi Hebrejskih spisov, v katerih se opisuje preokretnica v zgodovini Božjega ljudstva. Prej so Izraelcem vladali sodniki. Ti dve knjigi opisujeta konec tega obdobja in začetek vladavine izraelskega kraljestva. Opisujeta veliko razburljivih dogodkov in privlačnih ljudi. Srečamo se s Samuelom, zadnjim sodnikom in s prvima dvema kraljema, Savlom in Davidom. Srečamo pa tudi niz drugih nepozabnih osebnosti: žalostni lik Elija; modro in obzirno Abigajlo; drznega, vendar prijaznega Jonatana; kakor tudi brata Abisaja in Joaba, ki sta se goreče borila za Jehovo, toda bila sta surova v osebnih maščevanjih. (Hebrejcem 11:32) Ti dve knjigi učita načela, ki so še vedno pomembna načela in opisujeta dogodke, ki so imeli daljnosežen vpliv na Božje ljudstvo, pravzaprav na vse človeštvo.

Kralj, ki je razočaral

Prvi, ki ga je Jehova mazilil za kralja nad Izraelom je bil Savel. Začel je dobro, toda kasneje, ko je grozil napad Filistejcev, ni pokazal pravega zaupanja v Jehovo. Zato mu je Samuel rekel, da njegovi sinovi ne bodo nasledili kraljestva. Rekel mu je še: »Poiskal si je Jehova moža po srcu svojem, in njemu je Jehova zapovedal, naj bo vojvoda ljudstvu njegovemu.« (1. Samuelova 13:13, 14) Vendar je Savel ostal kralj vse do konca svojega življenja.

Pozneje je bilo temu prvemu kralju zapovedano naj vodi kazensko vojno proti Amalekovcem. Savel Jehovine zapovedi ni povsem izvršil, in si je s tem nakopal še dodatno Jehovino nezadovoljstvo. Samuel je bil spodbujen, da je rekel: »Ali so Jehovi toliko v veselje žgalne in klalne daritve, kakor da se posluša glas Jehovin? Glej, pokorščina je boljša nego daritev in poslušati je bolje nego prinašati tolstino ovnov.« (1. Samuelova 15:22) To je načelo, ki je še vedno življenjske važnosti za tiste, ki služijo Jehovi na nekem prednostnem položaju. Ker Savel ni poslušal, je Samuel še dejal: »Ker si pa zavrgel besedo Jehovino, je tudi tebe Jehova zavrgel, da ne boš kralj.« (1. Samuelova 15:23) Kasneje je Savel pokazal, kako daleč je zašel od čistega čaščenja, ko se je posvetoval s spiritistko. (1. Samuelova 28:8—25)

Uspeh naslednjega kralja

Kralja Savla je nasledil David, Jesejev sin. David je bil drugačen od Savla. Že v svoji mladosti, ko je ubil filistejskega velikana Golijata, je pokazal, da se opira na Jehovo. Zatem, ko je moral bežati pred ljubosumnim Savlom, da bi si rešil življenje, je še naprej ostal v vsem poslušen Jehovi. David je imel večkrat priložnost, da bi ubil Savla, toda tega ni storil, ker je čakal na čas, ki ga je Jehova odredil. Prav v tistih težkih časih pa mu je duhovnik Elimelek dal jesti posvečen kruh. To je bil dogodek, ki ga je Jezus omenil farizejem.

Ko je Savel umrl, je David zavladal. Toda na začetku ga je sprejel, oziroma priznal samo njegov rod, Judin rod. Ostali rodovi so še naprej sledili Isbosetu, Savlovemu sinu. David ni bil maščevalen do svojega tekmeca. Ko so Isboseta zahrbtno umorili, je dal David morilce usmrtiti. Ko pa so usmrtili velikega Isbosetovega poveljnika, Abnerja, je David odredil javno žalovanje. (2. Samuelova 3:31—34; 4:9—12) Jehovini služabniki bi morali biti vedno tako ponižni, potrpežljivi, prizanesljivi in tako zaupati Jehovi.

»Davidov sin«

Ko je David končno zakraljeval ponovno združenim rodovom, je bila ena njegovih prvih zamisli, da bi zgradil trajno hišo za skrinjo zaveze — simbol Jehovine navzočnosti v Izraelu. Jehova na to ni pristal, toda v priznanje Davidove izredne zvestobe je sklenil z njim pomembno zavezo: »Hiša tvoja in kraljestvo tvoje bode stanovitno pred teboj vekomaj, prestol tvoj bodi utrjen na veke.« (2. Samuelova 7:16)

Tako je David postal člen v dolgi, neprekinjeni verigi potomcev, ki je vodila od Adama preko Abrahama, Izaka, Jakoba in Jude, vse do obljubljenega Mesije. (1. Mojzesova 3:15; 22:18; 26:4; 49:10) Ko bi končno prišel Mesija, bi bil Davidov potomec. To je bil Jezus — tako po poreklu svojega očima kakor po prednikih matere. (Matevž 1:1—16; Lukež 3:23—38) Pisci Evangelijev ga pogosto imenujejo »Davidov Sin«. (Marko 10:47, 48)

Kot zakonit »Davidov sin« je bil Jezus Davidov naslednik. Kaj je podedoval? Angel Gabrijel je rekel Mariji: »Ta (Jezus) bo velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Jehova Bog mu bo dal prestol Davida, očeta njegovega, in kraljeval bo v hiši Jakobovi vekomaj in kraljestvu njegovemu ne bo konca.« (Lukež 1:32, 33) David je znova združil ves Božji narod v eno kraljestvo, o tem beremo v drugi Samuelovi knjigi. Jezus je torej podedoval vladavino nad vsem Izraelom.

Upoštevaj o Davidu še naslednje, zapisano pa je v Prvi Samuelovi knjigi: »David pa je bil sin tistega Efratejca iz Betlehema na Judovem, ki mu je bilo ime Jesej.« (1. Samuelova 17:12) Ta zapis ni le zanimiva zgodovinska opomba. Mesija kot »Davidov sin«, se je moral pravtako roditi v Betlehemu. »In ti, Betlehem Efrata, premajhen, da bi bil med tisočimi Judovimi: iz tebe mi pride tisti, ki ima biti vladar v Izraelu; njega izviri so od starodavnosti, od dni večnosti.« (Miha 5:1) Seveda je Jezus Kristus izpolnil ta pogoj za mesijanstvo. (Matevž 2:1, 5, 6)

Dejanja, ki so spremenila zgodovino

Mnogi Davidovi podvigi so imeli trajne posledice. Na primer: David je odraščal le nekaj kilometrov od Jeruzalema. Ko je bil še deček, je bilo mesto v rokah Jebusejcev in verjetno se je često čudil skoraj naosvojljivemu položaju mesta na strmi skali, znani kot gora Sion. Nato pa je kot kralj imel priložnost storiti kaj več za Jeruzalem kot pa ga samo občudovati. Druga Samuelova knjiga pove zelo nazorno kako je David kljub posmehu jebusejskih prebivalcev »dobil grad Sion«. (2. Samuelova 5:7) Tako je ‚stopil‘ Jeruzalem na prizorišče svetovne zgodovine, s katerega je skozi zgodovino večkrat odšel in se znova vrnil.

Mesto je postalo Davidovo kraljevsko mesto in je bilo stoletja prestolnica Božjih zemeljskih kraljev. Jezus Kristus, »Davidov Sin«, je tam oznanjeval v prvem stoletju. Jezus je prijezdil v Jeruzalem na oslu, da se je Hebrejcem predstavil kot kralj, (Matevž 21:1—11, 42 do 22:13; Janez 7:14) Zunaj jeruzalemskih vrat pa je Jezus žrtvoval svoje življenje za človeštvo, zatem je bil obujen in se je vrnil v nebesa, kjer je potrpežljivo čakal, kakor nekoč David — da bo na Jehovin znak zavladal kot kralj. (Psalm 110:1; Dejanja apostolov 2:23, 24, 32, 33; Hebrejcem 13:12)

Davidova vladavina nas pravtako spomni, da vlada tudi njegov potomec, Jezus, sedaj v Jeruzalemu, »nebeškemu Jeruzalemu«. (Hebrejcem 12:22) Tudi mesto, kjer je v nebesih Jeruzalem, se imenuje »gora Sion«, kar nas spomni na skalo, na kateri je bilo prvotno mesto. (Razodetje 14:1)

Proti koncu svoje vladavine je David protizakonito preštel prebivalstvo. Jehova je zato kaznoval ljudstvo s pomorom in angel, ki je moril, je prenehal ubijati pri gumnu jebusejskega zemljeposestnika, Aravna. David je kupil ta kos zemljišča od Aravne in tam zgradil oltar Jehovi. (2. Samuelova 24:17—25) To je imelo trajen posledek. Na tem zemljišču je bil pozneje zgrajen Salamonov tempelj in pozneje tudi obnovljen tempelj. Tako je bil stoletja svetovno središče pravega oboževanja. Sam Jezus je oznanjeval v Herodovem templju, ki je bil pravtako zgrajen približno na istem mestu, kjer je nekoč bilo gumno Jebusejca, Aravna. (Janez 7:14)

Da, obe Samuelovi knjigi nas seznanjata s stvarnimi ljudmi in nam pojasnjujeta pomembnost načel. Pokažeta nam, zakaj je prvi izraelski kralj zatajil, in zakaj je bil drugi kralj kljub nekolikim tragičnim napakam izredno uspešen. Vodita nas skozi pomemben zgodovinski trenutek, skozi začetke človeške vlade med Božjim ljudstvom. Pokazujeta nam, kako je postal Jeruzalem glavno mesto tega kraljestva in opozorita na nakup zemljišča, na katerem je pozneje bilo stoletja dolgo središče pravega čaščenja. Ti dve knjigi nam povesta, oziroma dajeta pomemben ključ za identifikacijo prihajajočega Mesije. Biti je moral »Davidov Sin«.

To sta zares presenetljivi knjigi. In vsak kristjan bi ju moral prebrati.

[Okvir na strani 25]

»Obnašal se je kot prerok«

Kaj pomeni to, ko v Bibliji piše: »In Božji duh pride nad njega (Savla) in medtem ko je hodil se je obnašal kot prerok«? (1. Samuelova 19:23, NS)

Kadar so Jehovini preroki sporočali Božje vesti, so govorili pod vplivom svetega duha, ki ‚jih je napolnil z močjo‘ in jih opogumil, da so govorili razgibano in na poseben način. (Miha 3:8; Jeremija 20:9) Verjetno se je drugim zdelo njihovo obnašanje nenavadno, morda celo nespametno. Toda, ko so ugotovili, da je tisto, kar govorijo, od Jehove, so bogaboječi ljudje njihove vesti vzeli resno. (Primerjaj 2. Kraljev 9:1—3.)

Savel se je torej ob tej priložnosti začel nenavadno vesti, kar je opazovalce spomnilo na preroško vznemirjenost, kadar je imel nekdo sporočiti vest od Jehove. Ko je bil Savel v takem stanju, je slekel s sebe vsa oblačila in celo noč ležal gol. (1. Samuelova 19:23, 24) S tem se je morda hotelo pokazati, da je bil samo človek — brez kraljevske moči ali kraljevske oblasti, ko je stal proti Jehovinim namenom. Savel se je »obnašal kot prerok« že enkrat prej, tedaj je hotel s sulico prebosti Davida. (1. Samuelova 18:10, 11)

[Okvir na strani 26]

»Hudobni duh od Jehove«

»Duh Jehovin pa je šel od Savla, in hud duh od Jehove ga je vznemirjal.« (1. Samuelova 16:14) Ali veš, kaj to pomeni?

Seveda ne bomo mislili, da je Jehova dobesedno poslal hudobnega duha, ki bi vznemirjal Davida. Prej bi bilo, da je Savla obvladal hudoben duh ali njegov notranji nagon za slabimi deli, ko mu je Jehova odvzel svojega svetega duha. (Primerjaj Matevž 12:43—45.) Zakaj tedaj piše, da je Jehova izvor tega hudobnega duha? Zato, ker je s tem, to je Savlu odvzel svojega svetega duha, omogočil, da so v Savlu prevladali nepravilni nagoni ali pobude. Ta »hudobni duh« je Savlu vzel duševni mir in ga včasih navedel, da se je nerazumno vedel.