Ali širiš govorice?

V SREDNJEM veku so se med tako imenovanimi kristjani razširile neverjetne govorice. Govorili so, da Židje vsako leto za Pasho ubijejo kristjana in uporabijo njegovo kri pri svojih obredih. Včasih so govorili, da so ugrabljali krščanske otroke in jih strašno mučili, preden so jih ubili in uporabili njihovo kri. Prav v našem stoletju, v času nacistične Nemčije, so takšne govorice bile izgovor za preganjanje Židov.

Te izmišljotine so večkrat preiskali in dokazali, da so netočne, pa vendar so se obdržale skoraj tisoče let. Če bi jih tebi kdo povedal — bi jih širil naprej? Upajmo, da bi imel vsakdo med nami dovolj zdrave pameti ali sočutja, da tega ne bi storil. Kljub temu se govorice trdovratno ohranjajo in so težavna stvar. Ko se začne o nečem govoriti, to težko preprečiš. Celo danes se pojavljajo nesmiselne govorice in se širijo kot požar.

Na primer: Procter & Gamble, veliko podjetje za preskrbo gospodinjstev v Združenih državah Amerike, je postalo žrtev govoric, da pospešuje satanizem in da je njihov zaščitni znak pravzaprav demonski simbol. Po drugih, zelo razširjenih govoricah so zatrjevali, da zelo znana trgovska mreža za prodajo gotove hrane daje v sesekljane zrezke črve! Pred nekaj leti so verjeli, da je eden od članov glasbene skupine Beatle umrl v prometni nesreči in da so ga zamenjali z dvojnikom. Celo izdaje Skupnosti Stražnega stolpa so postale predmet govoric — na primer, da je eden od umetnikov tajno risal v slike demonske risbe, kar so kasneje odkrili in ga izključili!

Ali si tudi ti razširjal kakšno tako izmišljotino? Če da, tedaj si morda nenamerno — širil neresnico, ker je pač bilo vse skupaj le laž. Seveda so govorice glede izdaj Skupnosti škodljive, pravtako kot obrekovanje gorečih kristjanov, ki porabijo cele ure za to, da časopise, brošure in knjige privlačno opremijo. To je bilo smešno, tako, kot če bi rekli, da je Bog, ko je ustvarjal nebesna telesa, namerno oblikoval obraz ‚človeka v Mesecu‘.

Pred mnogimi leti je rekel Jehova Izraelcem: »Ne raznašaj lažnive govorice.« (2. Mojzesova 23:1, EI) Iz upravičenega razloga so dobili takšno zapoved. Takšne govorice povzroče slabe posledice. Tisti, ki jih širijo, so lažniki, Jehova pa takšne sovraži. (Pregovori 6:16—19) Škodijo ugledu tistega, ki je predmet govoric in zavajajo človeka, ki posluša te čenče, včasih ga celo lahko spodbude da naredi kaj nespametnega. (4. Mojzesova 13:32 do 14:4) Najbolj neprijazno je, če tako goljufamo naše prijatelje. To je proti Božji zapovedi: »Ne lažite in ne varajte drug drugega.« (3. Mojzesova 19:11, EI; Pregovori 14:25)

Zato moramo, preden drugim prenesemo kakšno ‚novico‘, le to temeljito preveriti. Kako? Ugotoviti moramo naravo govoric.

Kako se govorice začno?

Govorice so »govoričenja ali precej razširjeno mišljenje iz nedoločenega izvora« ali »izjava ali poročilo, ki kroži, ne da bi se vedelo, kdo odgovarja za njegovo resničnost«. (Webster’s New Collegiate Dictionary) Govorice se lahko prenašajo ustno ali pa se morda pojavijo v bolj »uradni« obliki — v tisku ali po radiu. Dejstvo, da je bilo nekaj povedano na televiziji ali zapisano v časopisih, še ne pomeni, da je to resnica.

Kako pa se govorice začno? Često je na to nemogoče odgovoriti. Lahkomiselna izjava nekega človeka se lahko ‚pobere‘, ponovi in napihne. Namig, da bi se nekaj lahko zgodilo, se pogosto spremeni v mnenje, da se to bo zgodilo, nazadnje pa se govori, kako se je to že zgodilo. Celo iz šale lahko nastanejo govorice, če jo nekdo resno vzame in ponavlja.

Kadar je prisoten strah, se rade pojavijo govorice. Ko je prerok Ezekijel napovedal, kakšno stanje bo v Jeruzalemu, ko se mu bo približeval konec, je rekel: »Poguba prihaja, in iskali bodo miru, a ga ne bode. Nesreča za nesrečo pride in žalostna novica za novico«, (ali »govorica za govorico nastane«, EI). (Ezekijel 7:25, 26) Ko je prebivalstvo zajel strah, je postal Jeruzalem žarišče govoric.

Govorice pa se lahko začnejo tudi namerno. Ko so vojaki, ki so stražili grob usmrčenega Jezusa, povedali o presetljivih stvareh, ki so jih videli ob Jezusovem vstajenju, so židovski starešine rekli, da naj razširijo lažne govorice. Dejali so jim: »Recite, da so prišli ponoči učenci njegovi in so ga ukradli, ko smo mi spali.« Vojaki so jih ubogali. »Oni pa vzemo denar in store, kakor so bili poučeni. In razglašena je ta beseda pri Judih do današnjega dne.« (Matevž 28:13—15)

Zakaj se širijo govorice?

Še bolj zanimivo je vprašanje: Zakaj se govorice, ko se enkrat začnejo, tako trdovratno širijo? Pogosto enostavno zato, ker jim ljudje želijo verjeti. Nekoliko novinarjev je presenetljivo uspelo prav s ponavljanjem govoric in opravljanj o znanih ljudeh. Seveda bi kaj hitro ostali brez dela, če ‚tržišče‘ ne bi bilo sprejemljivo za takšne zgodbice. Mnogi ljudje, kakor Grki v Pavlovih dneh — vedno želijo slišati »nekaj novega«. (Dejanja apostolov 17:21)

Govorice se širijo tudi zato, ker ustrezajo zelo razširjenim napačnim predstavam in predsodkom. Lažne govorice o tem, kako so Židje ubijali kristjane, so nedvomno naletele na sprejemljiva ušesa, ker nehebrejci niso razumeli Židov. Bali so se jih ali pa so bili celo ljubosumni na njih. Govorice pravtako odsevajo razširjeno zaskrbljenost. Govorice o črvih v sesekljanih zrezkih so se morda še naprej tako trdovratno širile, ker se pač ljudje bojijo dodatkov in neznanih primesi hrani. Govorice o Procter & Gamble pa so se morda zato tako zakoreninile, ker je danes veliko ljudi očarano, oziroma prevzeto z demonizmom in spiritizmom.

Govorice bodo cvetele tudi tam, kjer vlade ali oblasti ravnajo, oziroma delujejo bolj zaprto. Namišljene želje jih lahko le še napihnejo. Desetletja so krožile govorice, da so se leteči predmeti spustili na zemljo in z njimi prijazni prebivalci naprednih znanstvenih družb z drugih planetov. Morda je nekaterim ljudem v tem težavnem dvajsetem stoletju v tolažbo, če verujejo, da takšna bitja obstojajo.

Razen tega so lahko govorice spodbujene ali domnevno potrjene z napačno predstavo dejstev. V prvem stoletju so krožile govorice, da je Pavel spodbujal Žide naj odstopijo od Mojzesa. (Dejanja apostolov 21:21, 24) Govorice so bile lažne, bile pa so morda spodbujene z dejstvom, da je Pavel, ko je po odločitvi apostolov in starešin v Jeruzalemu, učil kristjane iz poganov, da se jim ni treba držati Mojzesovega zakona. (Dejanja apostolov 15:5, 28, 29)

Ločiti resnico od laži

Ali to pomeni, da ni res nič, kar se širi z govorjeno besedo? Nikakor. V Jozuetovih dneh je rekla Rahaba iz Jerihe izraelskima oglednikoma: »Zakaj slišali smo, kako je posušil Jehova vode Rdečega morja pred vami, ko ste šli iz Egipta; in kar ste storili dvema kraljema Amorejcev, ki sta bila onostran Jordana.« (Jozua 2:10, 11) To, kar je slišala Rahaba, je bilo res.

Podobno je bilo, ko je Jezus delal čudeže po vsej deželi. V Bibliji piše: »In glas o njem se razširi po vsej Siriji, in prineso mu vse bolnike z različnimi boleznimi in mukami, in obsedence in mesečne in mrtvoudne, in jih ozdravi.« (Matevž 4:23, 24) Poročila o Jezusu so bila torej resnična.

Kako lahko tedaj ugotovimo, če je kar se govori res, ali ne? Nekoliko stvari moraš obdržati v mislih, ko ti nekdo ponudi sodelovanje v ‚informiranju‘.

Kdo ti je povedal novico? Je to oseba, ki nikoli ne bo govorila o čem, v kar ni prepričana, da je res? Ali pa vedno poskuša brskati po tujih stvareh? Ali želi biti prva, s pikantnimi novicami? Izvor novice ali zgodbe je tisti, ki bo povedal ali je točna, ali ne. To nas navaja na pomembno stvar: Tisti, ki uživajo glas, da so zanesljivi ali odgovorni kot starešine ali zrele kristjanke, bi se morali vedno dobro prepričati, če je vse točno, preden kaj povedo naprej, če je sploh potrebno — povedati naprej. Ljudje raje verjamejo kar povedo taki ljudje in bodo seveda ponavljali naprej. (Dejanja apostolov 20:28; Titu 2:3)

Ali tisti, ki je novico povedal, pozna dejstva? Skoraj vedno se govorica prične takole: »Veš, slišal(a) sem od strica, ki pozna človeka, ki tam dela ...« Če slišiš takšen uvod, bodi oprezen! Včasih se otroci igrajo tako, da sedejo v krog in po vrsti drug drugemu šepetajo kratke stavke, takole — sosed sosedu in tako naprej. Ko stavek ‚prepotuje‘ cel krog, se otroci še kako zabavajo, ko slišijo, kako se je stavek medtem spremenil. Mnogi med nami smo se kdaj tako igrali, toda, ali smo se tudi kaj naučili? Ko se zgodbice prenašajo od človeka do človeka, se neizbežno spreminjajo in kmalu so kaj malo podobne prvotni. Če torej ne moreš določiti izvora zgodbe, je verjetno zate najbolje, če jo vzameš za popačeno ali povsem izmišljeno.

Je zgodbica — obrekovanje? Če se v zgodbi podcenjuje dobro ima neke osebe, neki poklic, kakšno raso ali organizacijo, bodi skrajno previden. Bodi previden celo, če nisi posebej prijateljsko naklonjen do te skupine ali ljudi. Obrekovanje je obrekovanje in laži so laži, ne glede na to kdo je žrtev. Jezus je bil odkrit, ko je obsodil pismarje in farizeje, toda ali si lahko zamišljaš, da bi bil širil o njih obrekovanja in razne izmišljene govorice? (1. Petrov 2:21, 22)

Je zgodba verjetna? Je dejansko mogoče, da naš planet obiščejo vesoljske ladje? Ali, da bi velika trgovska hiša sklenila dogovor s hudičem? Ali, da bi Bogu predani likovni umetniki res vrisali v publikacije prikrite like? Pri zgodbah, ki zvenijo tako neverjetno, je torej treba biti zelo previden.

Ne širi govoric, širi resnico!

Ne moremo reči, da se nikoli ne dogodi kaj nenavadnega. Včasih se res zgodi. Toda, ko o teh stvareh slišimo, bi morali biti modri, ne lahkoverni in ne bi smeli takoj verjeti vsaki zgodbi, ki kroži med ljudmi. Ko so se po Palestini širile govorice, da tesar iz Nazareta dela čudeže, so bile resnične, ker se je to zares dogajalo. (Matevž 4:24) Kljub temu je Janez Krstnik, ko je slišal o tem, poslal svoje učence, da poizvedo, kako je s stvarjo. (Matevž 11:2, 3) Bil je uravnotežen.

Ko je apostol Tomaž slišal, da je Jezus vstal od mrtvih, je najprej podvomil. (Janez 20:24, 25) Toda v tem primeru je bilo treba upoštevati, da ni šlo za neosnovane govorice. Vedel je, da je Jezus obujal mrtve in slišal je, kako je Jezus govoril o svoji smrti in vstajenju. (Matevž 16:21, Janez 11:43, 44) Razen tega so ljudje, ki so ga o tem obvestili bili takšni, ki jim je lahko verjel. Niso zgodbe ponavljali, niso je slišali od tretje osebe. Bili so očividci in bili so mu na razpolago, da jih je vprašal, ali se morda ne motijo.

Da, nekatere zgodbe, ki jih slišimo, so lahko točne. Toda zdrav razum nam bo povedal, da se v vsakem ljudstvu, vasi ali celo organizaciji širijo govorice, posebno še govorice, ki odsevajo osnovne želje ali strah prebivalcev. V takšnem primeru pa je še kako mogoče, da je govorica v najboljšem slučaju popačena resnica. Če torej slišiš zgodbo in ne moreš takoj ugotoviti njenega izvora, jo zadrži zase, preden jo poveš naprej pa se v vsakem primeru prepričaj o dejstvih. Zapomni si da, kjer je veliko besed, ni brez greha, kdor pa »brzda ustne svoje, je razumen«. (Pregovori 10:19) Ne bodi kanal za širjenje čenč, temveč »slepa ulica«. Tako boš izpolnil besede apostola Pavla: »Zatorej, opustite laž in govorite vsak s svojim bližnjim resnico, ker smo udje med seboj.« (Efežanom 4:25, EI)

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Govorice se trdovratno ohranjajo. ko se začne o nečem govoriti, je to težko preprečiti.

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

Če širiš govorice, morda širiš laž.

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

Ni vse lažna govorica, kar se ustno prenaša.

[Poudarjeno besedilo na strani 30]

Je človek, ki pripoveduje zgodbico v stanju izvedeti dejstva?