Sedaj je čas za gorečo službo

»Kdor vztraja do konca, ta bo rešen.« (Marko 13:13, NS)

1., 2. a) Katere razmere očitno dokazujejo, da živimo na koncu tega sestava stvari? b) Na katera dva načina bi lahko reagirali?

NEKATERI ljudje še vedno dvomijo, da živimo v koncu sedanjega sestava stvari, čeprav si je težko zamisliti, zakaj bi dvomili v to dejstvo. Morala se kvari. Gospodarsko stanje se slabša. Nasilje raste. Eksplozija prebivalstva se nadaljuje, onesnaževanje se širi, atomskih odpadkov je vse več, atomsko orožje se kopiči in neverniki se pogosto vprašujejo, če bo na zemlji sploh še mogoče živeti.

² Vseeno konec tega starega sestava še ni prišel. Nekateri predani kristjani so se morda utrudili v izvrševanju službe za Kraljestvo. Če je kdorkoli dejansko predal svoje življenje, ne Bogu — temveč nekemu datumu, je morda odpadel. Toda tisti, ki so predali svoje življenje Bogu Jehovi, da vedno izvršujejo njegovo voljo in sledijo njegovim potem, so močnejši kot kdajkoli prej in njihovo število stalno raste.

3. a) Zakaj je pravicoljubnim ljudem mnogo do tega, da vidijo konec tega starega sestava stvari? b) Kaj naj bi do takrat delali?

³ Pravicoljubni ljudje nestrpno čakajo na konec tega sestava stvari, ker bo nadomeščen z zemeljskim rajem, pravično novo ureditvijo, ki jo obljublja Biblija. (Izaija 9:6, 7; Matevž 6:9, 10; 2. Petrov 3:13; Razodetje 21:1—4) Seveda, Jehovini služabniki si želijo, da pride do te spremembe, kakor hitro Bog hoče. Ker so se iskreno predali Bogu, potrpežljivo čakajo na njegov čas, medtem pa goreče napredujejo v navdušujočem delu oznanjevanja Kraljestva, ki jim ga je dal Bog. (Matevž 24:14)

Navdihnjeni zgledi

4. Kakšen čudovit zgled so dali verni možje in žene starega časa?

⁴ Nihče nima razloga, da bi se umaknil, popustil ali prekrižal roke. Bog Jehova in Jezus Kristus sta delavca. (Janez 5:17) Poleg tega je Biblija polna poročil o marljivih, srečnih možeh in ženah vere, ki nam služijo kot navdihujoči in ohrabrujoči zgledi. Pa vendar so mnogi od teh zvestih mož in žena vedeli, da se obljube, ki so jih pričakovali, ne bodo izpolnile v času njihovega življenja. Generacije, v nekaterih primerih celo tisočletja, bodo morale miniti, preden bodo nastopile pričakovane stvari. Toda v svoji aktivnosti niso nikdar popustili. Mnogi so radostno služili do visoke starosti, trdni v veri, goreči v poslušnosti Bogu, potrpežljivo so čakali, kako bo Bog izpeljal svoje namene. Nadalje je Bog tekom stoletij postopoma dajal svoja razodetja. Zato so ti verni ljudje iz starih časov o tem, kako bo Bog izpolnil obljubljene stvari, vedeli mnogo manj, kakor veš danes ti.

5. Kakšen zgled je dal Abel?

⁵ Pomislimo, na primer, kako malo podatkov je imel Abel. Vedel je samo, da je Bog obljubil neko »Seme« in da bo nekoč v bodočnosti to »Seme« zdrobilo glavo kači. (1. Mojzesova 3:15) Pa vendar je Jezus imenoval Abela »pravičnega« in Pavel ga je omenil pri naštevanju izrednih mož vere. (Matevž 23:35; Hebrejcem 11:4) Bi tudi ti imel takšno vero s tako omejenimi podatki, kot so bili na razpolago v Abelovem času?

6., 7. Kakšen izreden zgled nam je dal Abraham, čeprav se določene Božje obljube niso izpolnile v njegovih dneh?

⁶ Noe, Abraham, Izak in Jakob so vsi živeli preden je Jehova pokazal svojo čudežno moč v času izhoda Izraelcev iz Egipta. Ničesar niso vedeli o spoštovanje vzbujajočih dogodkih, povezanih z izdajanjem Zakona ali Postave v Sinaju. V času njihovega življenja še ni bila napisana niti prva knjiga Biblije.

⁷ Abraham ni upal, da bo raj na Zemlji obnovljen v času njegovega življenja. Namesto tega mu je bilo rečeno, da bo njegovo potomstvo trpelo štiristo let. Božja obljuba, da ‚bodo po Abrahamovem semenu blagoslovljeni vsi narodi na zemlji‘, naj bi se izpolnila šele v daljnji bodočnosti. (1. Mojzesova 15:13; 22:18; Galatom 3:8) Abraham je pričakoval »mesto, stoječe na trdnih temeljih, katerega zidar in stvarnik je Bog.« (Hebrejcem 11:10) Dejstvo, da Abraham tega ne bo videl v svojih dneh, temveč v času vstajenja, ni zmanjšalo njegove vere, poslušnosti in gorečnosti v službi Bogu. Vprašamo se lahko: Ali imam jaz takšno vrsto vere, poslušnosti in gorečnosti, kakor jo je imel Abraham?

8. Kaj se naučimo od Mojzesa glede potrpežljivosti in vztrajnosti?

⁸ Mojzes je mislil, da ne more izvršiti naloge, ki mu jo je dal Bog. Rekel je, da ni dober govornik, in mislil je, da ga ne bo poslušal niti njegov narod niti faraon. (2. Mojzesova 4:1, 10; 6:12) Kljub temu je bil Mojzes poslušen. Storil je, kar mu je rekel Jehova, in tako je delal dolgo časa. V puščavi je Mojzes vedel, da bo minilo še 40 let, preden bo njegov narod vstopil v obljubljeno deželo in zaradi njegovega kasnejšega greha mu je bilo rečeno, da v to deželo ne bo nikoli stopil. Pa vendar je iz leta v leto vztrajal na Jehovinih poteh. (4. Mojzesova 14:33, 34; 20:9—12; 5. Mojzesova 3:23—28; 34:1—6) Bi tvoja ljubezen do Boga povzročila tolikšno potrpežljivost in marljivost v njegovi službi? Ali bi ti druge zvesto vodil k cilju, za katerega bi vedel, da ga osebno ne boš dosegel?

9., 10. Kako sta Izaija in Jeremija pokazala vztrajnost, čeprav nista upala, da bosta v času svojega življenja dobila željeno nagrado?

⁹ Ko je Jehova vprašal, kdo bi šel in govoril zanj, je rekel Izaija: »Glej, jaz, pošlji me!« (Izaija 6:8—11) Več kot štirideset let je služil kot Jehovin prerok. Med drugim je Izaija prenesel Božjo obljubo o ‚novih nebesih in novi zemlji‘, čeprav ni bilo upanja za vzpostavitev pravične nove ureditve v času njegovega življenja. (Izaija 65:17—25) Bi bil ti tako zvest enostavno zato, ker bi bilo ohraniti zvestobo pravilno in v skladu s tvojo globoko ljubeznijo do Boga?

¹⁰ Jeremija je bil uporabljen, da objavi nepriljubljena opozorila nevernemu narodu. Noben pravičen zemeljski raj se ni pričakoval na koncu njegovega oznanjevanja. Namesto tega naj bi njegov ljubljeni Jeruzalem postal ‚opustošeno mesto, predmet začudenja‘, uničen zaradi pomanjkanja vere njegovih prebivalcev. Jeremija je vedel, da bo prišlo do obnove, toda šele po 70 letih — tako dolgo, kot traja eno človeško življenje! (Jeremija 25:8—11; 29:10) Dejstvo, da je vedel, da ne bo doživel napovedane obnove Jeruzalema, Jeremije ni odvračalo od oznanjevanja. Celo ko je poskušal prekiniti oznanjevanje, je bila Jehovina Beseda kot ‚žareč ogenj‘ v njegovih kosteh. Moral je govoriti in Jehova je bil z njim kakor ‚silen junak‘. (Jeremija 20:7—11)

Pomoč za našo vztrajnost

11., 12. Kaj pokazuje Biblija, kako naj bi nas spodbudili zgledi vere iz preteklosti?

¹¹ Apostol Pavel je opozoril na vpliv, ki ga imajo na nas ti zgledi. Pisal je: »Zato torej, ker imamo tako velik oblak prič okrog nas, odvržimo tudi mi vsako breme in greh (pomanjkanje vere), ki nas lahko zaplete, in tecimo z vztrajnostjo v teku, ki je pred nami.« (Hebrejcem 12:1, NS)

¹² Pavel je tudi pisal: »Vse stvari, ki so se prej napisale, so bile pisane nam v pouk, da bi lahko po vztrajnosti in po tolažbi iz Pisem imeli upanje. Naj vam sedaj Bog vztrajnosti in tolažbe dovoli, da bi med seboj imeli enako miselno stališče, kot ga je imel Jezus Kristus, da enoglasno, z enimi usti slavite Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (Rimljanom 15:4—6, NS) Ti zgledi vere iz preteklosti naj bi nas torej spodbudili, da vztrajamo, se trdno držimo svoje naloge oznanjevanja in poučevanja in tako goreče slavimo Jehovo, Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.

13. Kaj vemo mi, kar niso mogli vedeti verni ljudje v preteklosti?

¹³ Pomisli samo na nam znane stvari, ki krepijo vero in za katere niso mogli vedeti ti zvesti preroki v preteklosti. Ko so živeli, še nihče ni vedel, kdo bo Mesija. Mi ne vemo samo tega, kdo je on, temveč vemo vse o rojstvu, poučevanju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Poleg tega vemo tudi za odkupnino, Kraljestvo in »Seme«, ki so ga zvesto pričakovali ti ljudje. Razen tega imamo Krščanske grške spise — od Matevža do Razodetja. Priložnost imamo razumeti to čudovito knjigo Razodetja z vsemi njenimi prerokbami, ki krepijo vero in ki se spolnjujejo v našem času in ki se še morajo spolniti v bodočnosti. Zares, mi živimo v vznemirljivem in usodnem času — v času, ki so ga nestrpno pričakovali ti ljudje iz preteklosti.

Zgledi za gorečo službo

14., 15. So bili kristjani v prvem stoletju malodušni zaradi dejstva, da je bilo Kraljestvo stvar bodočnosti? Pojasni.

¹⁴ Jezusovi prvi učenci so bili nestrpni v pričakovanju obljubljenega Kraljestva. Jezusa so vprašali: »Gospod, ali boš v tem času vnovič postavil kraljestvo Izraelu?« Ti učenci takrat niso doumeli, da gre tu za nebeško Kraljestvo. To bi spoznali pozneje pod vplivom Božjega duha. Vendar jim je Jezus povedal, da morajo opraviti veliko delo. Rekel jim je, da bodo ‚njegove priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in vse do najbolj oddaljenega kraja Zemlje.‘ (Dejanja apostolov 1:6—8) Ta naloga se jim ni zdela preobsežna, da bi se je lotili. Ob binkoštih leta 33. n. št. je pričelo okoli 120 učencev pod vodstvom svetega duha oznanjevati dobro vest. Tistega dne je kakšnih 3000 ljudi sprejelo Besedo! Kmalu zatem je lahko hebrejski veliki duhovnik rekel: »Glej, napolnili ste Jeruzalem z naukom svojim.« (Dejanja apostolov 2:41; 5:28)

¹⁵ V Jeruzalemu so bili takrat ljudje iz raznih delov Evrope, Azije in Afrike in verjetno je vsakdo nesel to vest v svojo deželo. (Dejanja apostolov 2:5—11) Kmalu je Pavel goreče oznanjeval in pomagal vzpostavljati krščanske skupščine po vsej rimski provinci v Aziji in Španiji. Prišel je do Rima in morda celo do Španije. Peter je potoval v drugo smer, vse do Babilona. Po manj kot 30-letni dejavnosti teh prvih kristjanov in množice tistih, ki so jih poučili, je Pavel lahko rekel, da se je ta dobra vest ‚oznanila vsemu stvarjenju pod nebom.‘ (Kološanom 1:23) Kakšno delo so opravili, ker so goreče poslušali Jezusovo zapoved, da poučujejo druge! (Matevž 28:19, 20; Titu 2:13, 14)

Konec sestava stvari

16. Kateri dogodek so pričakovali prvi kristjani?

¹⁶ Vseeno je bilo v prvem stoletju za takratne kristjane časovno razdobje posebej pomembno. Jezus je rekel: »Kadar boste pa videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da se je približalo razdejanje njegovo. Takrat naj, kateri so v Judeji, zbeže na gore in kateri so sredi mesta, naj se izselijo in kateri so na deželi naj ne hodijo v mesto. Zakaj ti dnevi bodo dnevi maščevanja, da se dopolni vse, kar je pisano.« (Lukež 21:20—22)

17., 18. a) Kdaj in kako so kristjani ubogali Jezusove besede, zapisane v Lukežu 21:20—22? b) S kakšno nadaljnjo preskušnjo so bili morda soočeni?

¹⁷ Minilo je več kot 30 let. Zatem, leta 66 n. št., so rimske vojske pričele oblegati Jeruzalem. Ko so že bili blizu zmage, so se umaknili. Vzhičeni nad mislijo, da so zmagali, so Hebrejci pričeli zasledovati Rimljane.a Toda kaj naj bi naredili kristjani? Evzebij, ki je živel v prvi polovici četrtega stoletja, poroča, da so se »tisti, ki so verovali v Kristusa, izselili iz Jeruzalema« v mesto v Pereji, imenovano Pela.b

¹⁸ Čas je tekel. Minilo je 66 leto n. št. in tudi 67. Prišlo in minilo je leto 68., tako je bilo tudi z letom 69. So bili takratni kristjani s tem, da je čas mineval, preizkušani? Se je za nekatere vse to zavleklo? Ali so bili v zmoti? Jezus ni rekel, kako dolgo naj čakajo. Toda če se je kdorkoli vrnil v Jeruzalem, je bilo to v njegovo škodo, ker so se Rimljani leta 70 vrnili, zavzeli mesto in pobili mnoge njegove prebivalce. Zgodovinar Jožef pravi, da je umrlo 1,1 milijona ljudi, ker je bil Jeruzalem »prepoln prebivalcev«, množice ljudi so prišle »iz cele dežele« v Jeruzalem slavit Pasho.c

19. a) Na katera zares pomembna vprašanja naj bi danes odgovorili predani kristjani? b) Kaj naj bi nas spodbudilo v zaposlitvi v sveti službi?

¹⁹ Ali si ob tem pomislil na današnjo situacijo? Vprašanje se ne glasi: Kdaj se bo končal ta stari sestav stvari? To se bo zgodilo v od Boga določenem času. Razmišljati bi morali o tem, kaj delamo mi. Vprašali naj bi se: Sem marljivo preučeval Božjo besedo in mu brezpogojno predal svoje življenje? Ali zares živim v skladu s to predanostjo? Naše sodelovanje v sveti službi naj ne bi bilo odvisno od tega, kje v toku časa smo. Kakor Abela, Abrahama, Mojzesa, Izaijo in druge, naj bi tudi nas k temu spodbujala ljubezen do Boga Jehove. Jehovi moramo radovoljno služiti neglede na to, kdaj pride konec. Sedaj smo še posebej spodbujeni, motivirani. Vstopili smo v zaključni del »poslednjih dni« tega sedanjega sestava stvari. (2. Timoteju 3:1) To dejstvo naj bi nas spodbudilo k izredni službi.

20. Kako se lahko dogodki, ki jih vidiš ti, primerjajo s tistimi, ki so jih videli kristjani v prvem stoletju?

²⁰ Kristjani so zapustili Jeruzalem, ker so videli, da so se spolnile mnoge značilnosti Jezusovega »znaka« in ker so videli spolnitev njegove izjave o vojskah, ki bodo obkolile mesto. Od pomembnega 1914. leta opazujemo spolnitev mnogih prerokb o času konca. (Matevž 24, 25 pogl.; Razodetje 6:1—8; 2. Timoteju 3:1—5) Ti napovedani dogodki so se pričeli odvijati pred približno 70 leti. Jezus je rekel, da se bo vse to zgodilo v času ene same generacije. (Matevž 24:32—34) Očitno je, da je ta generacija sedaj že precej stara!

Goreči v veri

21. Zakaj je goreča služba Bogu nujnost?

²¹ Delo reševanja življenj se mora pogosto opravljati v veliki naglici. Sedaj je čas za izredno aktivnost, povečano službo in povečano vero ter gorečnost. Zapomniti si moramo, da bo neki dan naš zadnji dan v tem sestavu stvari. Bodisi, da bomo preživeli konec tega sestava stvari ali pa se bo naše življenje prej končalo. Življenje je sedaj kratko, minljivo. Nihče ne ve, če bo jutri še živel. Imamo le omejen čas v katerem moramo dokazati svojo zvestobo in čistost do Boga. (Psalm 39:5; Propovednik 12:1; Lukež 12:18—21) Bilo bi torej primerno, da se vprašamo: Sem zadovoljen s tem, kar sem do danes naredil?

22. Kaj piše v Svetem pismu o nagradi?

²² Važno je, da ne pozabimo na nagrado. Jezus je rekel: »Kdor vztraja do konca, ta bo rešen.« Pavel je pisal, da bo ‚vsak prejel nagrado po svojem trudu‘. Rekel je tudi: »Stanovitnosti (vztrajnosti, NS) vam je namreč potreba, da dobite obljubo, storivši voljo Božjo.« (Marko 13:13, NS; 1. Korinčanom 3:8; Hebrejcem 10:36)

23., 24. Kaj si se odločil storiti v zvezi s svojo vero in službo Kraljestva glede na nasvete v zgoraj navedenih biblijskih stavkih?

²³ Sveto pismo nas opominja: »Ker ima torej vse to razpasti, koliki morate biti vi v svetem življenju in pobožnosti, ki čakate in pospešujete (imate trdno v mislih, NS) prihod dneva Božjega.« Dalje nam je rečeno: »O časih pa in urah, bratje, ni treba, da se vam piše: zakaj sami veste natanko, da pride dan Jehovin tako kakor tat ponoči. ... Zatorej ne spimo kakor drugi, marveč čujmo in trezni bodimo!« (2. Petrov 3:11, 12; 1. Tesaloničanom 5:1—6)

²⁴ Zato ohranimo trdno vero in ostanimo goreči v službi Kraljestva in nikar ne dvomimo. Če tako delamo, lahko rečemo skupaj z apostolom: »Mi pa nismo izmed onih, ki se umikajo in se pogube, temveč, ki verujejo in ohranijo dušo.« (Hebrejcem 10:39)

[Podčrtne opombe]

Razmisli o naslednjem:

◻ Kako nas danes ohrabrijo zgledi Abela, Abrahama, Mojzesa in Jeremije?

◻ Kako je na kristjane v prvem stoletju vplivalo dejstvo, da Kraljestvo še ni prišlo?

◻ S kakšno preizkušnjo so se lahko soočili prvi kristjani po begu iz Jeruzalema?

◻ Kaj naj bi nas sedaj v glavnem zanimalo?

[Slike na strani 12]

Oni niso prenehali!

Abel

David

Jeremija

Abraham

Pavel