Odreči se »življenja z mečem« - zaščita

»VRNI meč na njegovo mesto!« Tako je odločno zapovedal Jezus, ko je izgledalo, da je uporaba sile logična. Pred Jezusom je stala ‚velika množica ljudi z meči in koli‘, ki so ga hoteli aretirati in po krivem obsoditi. Eden Jezusovih učencev je izvlekel meč in ga hotel na silo zaščititi. Bi ga ti za to grajal?

Jezus seveda ni hotel sodelovati v takem nasilju. Petru je zapovedal, naj orožje odstrani in pojasnil: »Vsi, ki za meč primejo, bodo z mečem pokončani... Ali misliš, da bi ne mogel prositi Očeta in bi mi takoj poslal več ko dvanajst legij angelov?« (Matevž 26:47, 52, 53, EI)

Tudi danes kristjani ne posegajo po orožju, kot so pištole in noži — celo v teh nevarnih, »kritičnih časih, v katerih je težko živeti«. (2. Timoteju 3:1, NS) Resno jemljejo zapoved iz Biblije, naj ‚prekujejo meče v pluge‘ in gledajo, da ne bi škodovali svojim bližnjim. (Izaija 2:4) Ker ne nosijo orožja za samoobrambo in se ne zatekajo k nasilju, poskušajo razumno govoriti s tistimi, ki jim hočejo povzročiti zlo. »Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi,« (Rimljanom 12:18) Vseeno pa se ni vedno lahko odreči ‚življenju z mečem‘. Razvijajo se lahko okoliščine, ki bodo močno preskusile željo kristjana, ‚da bi bil miroljuben z vsemi ljudmi‘. (NS)

Tako se je pred nekaj leti zgodilo v neki afriški državi. Prišlo je do borbe za oblast v deželi. Izbruhnila je državljanska vojna, z zelo razširjenimi napadi gverilcev. Državljani so bili zato prisiljeni stopiti v obrambne vrste. Na drugi strani pa so rojaki izvajali ogromen pritisk, da bi se ljudje pridružili gverilcem. Državljani so se včasih znašli v ožini med gverilci in vladnimi vojaki, ki so surovo ravnali z vsakim, ki je pomagal gverilcem,

Deželo je zajelo nasilje. Zakonca, ki sta bila pionirja, se spominjata nevarnosti, ki je prežala na vsakem koraku, tako da sta med vožnjo z avtomobilom v službo oznanjevanja dala torbe z literaturo med vrata avtomobila in sebe v višini prsi, da bi se zaščitila pred kroglami. Medtem ko sama nista bila ranjena, pa starejši zakonski par, ki sta ga obiskovala, ni ostal nepoškodovan. Moža so ustrelili. Gverilci so neki drugi družini, ki sta jo obiskovala, sežgali hišo z vsem, kar je bilo v njej. (Ta družina je pozneje pisala in prosila Skupnost Stražnega stolpa za knjigo z zelo primernim naslovom: »Pravi mir in varnost — odkod pričakovati?«)

V takšnem čustveno težkem ozračju ni čudno, da mnogi postanejo nasilni, da bi se zaščitili. »Naj bi mirno stali in dovolili, da nas in našo družino pobijejo?« so razmišljali nekateri. Mnogi so si priskrbeli orožje. Tudi Jehovine priče so v tej vojskujoči se deželi razmišljali, kaj naj store.

Soočiti se z grožnjo zapora

Jehovine priče so prišle do enotnega zaključka: da bodo ostali povsem neopredeljeni v državljanski vojni in da ne bodo nosili nevarnega orožja. Toda mar ni bila taka odločitev nespametna in nevarna? Izkušnje so pokazale, kako prav so se odločili.

Mlad moški, Tony, je prej služil v vojski. Potem ko je postal kristjan, je spoznal, da ne more več ‚živeti z mečem‘ in povzročati škodo ljudem. Ko so ga pozvali, da služi drugi rok, je odklonil. Moral je položiti varščino. Kmalu zatem je bil ponovno vpoklican in tedaj je dobil šest mesecev zaporne kazni. Tudi tretjič je bil vpoklican in obsojen na deset mesecev. Na to obsodbo se je pritožil na višje sodišče. Naslednji dve leti je preživel tako, da je hodil na sodišče in vsakič sta bila z ženo pripravljena na deset mesečno ločitev. »Z ženo sva se v teh dveh letih trinajstkrat poslovila, toda vsakokrat se je zgodilo nekaj, kar je odložilo izvršitev kazni,« je rekel.

Medtem sta oba z ženo postala posebna pionirja in on je tako dobil priznan status oznanjevalca. Toda, zakon je od njega še dalje zahteval, da odsluži desetmesečno zaporno kazen. Nazadnje je dobil pismo, da se mu bo oprostila ta kazen, če prizna, da je kriv. Tony je pojasnil: »Rekel sem jim, da tega ne morem priznati, ker sem bil nedolžen.« Pripravljal se je za odhod v zapor. Presenečen je bil, ko je dobil še eno pismo, v katerem je pisalo, da so sodniki vrhovnega sodišča raziskali ta primer in ga zavrnili kot običajno formalnost! Tony se je čutil blagoslovljenega zato, ker ni hotel ‚živeti z mečem‘.

Toda mnogi kristjani so bili podvrženi na dozdevno neskončno dolg niz zapornih kazni. Čim so prišli iz zapora, so dobili poziv za služenje in zopet se je začel krog sojenj na sodišču in zapiranja. Pomisli, kako težko je bilo to za poročene moške z otroki! Vseeno pa tisti, ki so ostali nevtralni, niso bili le zaščiteni pred nasiljem surove državljanske vojne, temveč so tudi pred Jehovo ‚ohranili čisto vest‘. (1. Petrov 3:16)

Zaščititi družino — brez orožja!

Odklonitev sodelovanja v nasilju se je izkazalo kot blagoslov za družinskega očeta z imenom Will. On, njegova žena in pet otrok so imeli farmo (posestvo) 64 km daleč od mesta. Družina se je izpostavljala veliki nevarnosti, kadar je potovala v mesto na sestanke in po dragih opravilih. Izgledalo je vabljivo, da bi si priskrbeli strelno orožje zaradi zaščite. Will je že bil blagoslovljen, ker se je opiral na Jehovo. Pred leti je bil zelo uspešen pridelovalec tobaka. Ko pa je iz časopisa Stražni stolp spoznal, da ni za kristjana primerno, da se ukvarja s takim poslom, se je pogumno odločil, da bo pričel gojiti druge posevke. Ljudje v okolici so se zgražali zaradi njegove navidezno nespametne odločitve. Toda lepo vreme — celo v slabih letnih dobah — mu je pomagalo, da je uspel v novi dejavnosti. Sosedje so bili presenečeni! Will in njegova družina so dejansko doživeli spolnitev Božje obljube: ‚ne odtegnem se ti in ne zapustim te‘. (Hebrejcem 13:5)

Ko se je pričela vojna, je bil Will pred drugačno preskušnjo krščanske čistosti. Okrepljen vsled svojih prejšnjih izkušenj se je odločil, da ne bo nosil orožja. Namesto tega je zase in svojo družino v mestu najel hišo, tako da imajo sedaj šolo in dvorano za krščanske sestanke blizu in jim ni več treba potovati vsak dan 177 km po nevarnem področju.

Ko jih ni bilo tam, je neke noči skupina gverilcev vdrla v njihovo hišo na posestvu in pokradla nekaj njihove lastnine. Na veliko presenečenje pa niso sežgali hiše, niti niso veliko poškodovali premoženja. Zakaj ne? Gverilci so rekli Willovim delavcem na posestvu, da vedo, da je »šef Will« Jehovina priča in da je dober človek, ki pošteno ravna s svojimi delavci! Koliko močnejši je bil njegov dober glas kristjana od vsakršnega nevarnega orožja!

Pravi izvor zaščite

Takšni doživljaji poudarjajo dejstvo, da Jehova blagoslavlja tiste, ki se držijo krščanske nevtralnosti in nočejo ‚živeti z mečem‘. Jehova sicer res včasih dopušča, da kdo od njegovih služabnikov umre, v tej deželi je bil na primer ubit pokrajinski nadzornik. Vseeno pa se je bolje popolnoma opreti na Jehovo in umreti, kot pa dovoliti, da strah pred ljudmi vodi naše življenje. (Matevž 10:28) Ta čas nasilja naj nas ne bi navedel, da ‚živimo z mečem‘ ali da se zanašamo, da nas bo obvarovalo kakšno orožje. Biblija nam zagotavlja: »Strah pred ljudmi nastavlja zanko, kdor pa zaupa v Jehovo, bo obvarovan.« (Pregovori 29:25, EI)

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

Kristjani resno jemljejo zapoved Biblije, da ‚prekujejo svoje meče v pluge‘

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

»Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi.