‚Če je mogoče, imejte mir z vsemi ljudmi‘

MNOGE religiozne, politične, narodnostne in etnične skupine ne puščajo danes veliko prostora za mir na Zemlji. Toda kristjanom je zapovedano: »Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi.« (Rim. 12:18) Včasih je to silno težko, vendar kristjani vedo, da morajo poslušati to zapoved, če hočejo biti v miru z Bogom. To pomeni, da morajo biti nevtralni glede razdeljenih razvrstitev v svetu in slediti Jezusovim besedam, to je, da iščejo ‚prijatelje miru‘, govoreč vsem ljudem o miru, ki ga bo na Zemljo privedlo Božje Kraljestvo. (Luk. 10:5, 6)

V mnogih deželah, kjer so se vodile ogorčene borbe za oblast, so veliko Jehovinih prič kaznovali z zaporno kaznijo, ker se niso hoteli vmešavati v politične spore. Nekateri so bili po trikrat ali štirikrat zapored tako kaznovani. Druge, vključno žene, so pretepali, toda niti eden od kaznovanih in zapostavljenih ni gledal, kako bi se maščeval. V zaporih so našli nekaj ‚prijateljev miru‘, ki so poslušali dobro vest o Božjem Kraljestvu in so pričeli prilagojevati svoje poti Božji volji. V mnogih slučajih je miroljubno obnašanje teh kristjanov navedlo ostale zapornike, da so bili z njimi prijazni in spoštljivi. Jehova jih je ščitil tudi drugače. V nekaterih primerih ljudje z njimi niso bili prijazni, toda kljub temu so bili srečni kakor apostoli, ki so se »veselili, da so bili spoznani za vredne, trpeti sramoto za njegovo (Jezusovo) ime«. (Dej. ap. 5:41)

Neki mož, ki je služil v eni od skupščin Jehovinih prič kot nadzornik, je videl, da se bo v bližnji bodočnosti moral soočiti z zaporno kaznijo zaradi svojega nevtralnega stališča. Lahko bi se izselil iz dežele in se tako izognil temu spornemu vprašanju ter udobno živel z družino kje drugje. Toda on in družina so z molitvijo pretehtali stvari in se odločili, da bodo, čeprav bi bilo to bolj nevarno, ostali in izpolnjevali svoje krščanske odgovornosti in opravljali delo, ki ga je bilo treba izvršiti s tem, da pomagajo drugim spoznati Biblijo, kar bo mnogo bolj služilo interesom Kraljestva. V primeru, da bi moral v zapor, so poskrbeli, da bi žena in štirje otroci skupaj delali in skrbeli za materialne potrebe družine. Čeprav so stvari izgledale črne, so zaupali Jehovi, da bo zanje skrbel.

V neki deželi, razmajani od političnih borb, so Jehovine priče — kakor v vseh deželah — nevtralne, kar zadeva vojskujoče se stranke. Ko je šla neka Jehovina priča na biblijski študij, so jo vojaki zgrabili. Ob pregledu torbe so našli v njej Biblijo in biblijsko literaturo. Eden od vojakov je rekel: »Žal nam je. Jehovinih prič ne iščemo.« Tako je stekla diskusija o Bibliji. Pričo so izpustili z besedami: »Razumemo vaše stališče glede političnih zadev — vi ste priče Jehovi.«

V drugi deželi, kjer pride pogosto do obmejnih in gverilskih napadov, je eden od Jehovinih prič delal v oddelku policije. Bil je premeščen v službo na področje, kjer so delovali gverilci. Čeprav je delal na oddelku za prstne odtise, so od njega zahtevali, da nosi v času gverilskih napadov pištolo. Zavrnil je kršitev svoje nevtralnosti in zato so ga zaprli. Kmalu so gverilci ponovno napadli in policijsko postajo zravnali z zemljo. Bil je še vedno v zaporu, toda srečen, da je s tem, ker je ostal poslušen biblijskim načelom, bil zaščiten. Vesel je, da je še vedno živ in da lahko še dalje živi z vsemi ljudmi v miru.

Čeprav so kristjani miroljubni, morajo zelo paziti, da ljudje jasno razumejo njihovo stališče krščanske nevtralnosti, in se izogibati situacij, ki bi lahko zbudile dvom v njihovo stališče. Da je važno biti vedno buden v teh stvareh, poudarja nesrečni slučaj, ki se je zgodil v mali vasi. Neki skupščinski starešina je z družino živel v hiši svojega telesnega brata, ki ni bil Jehovina priča. Gverilci so napadli in zgrabili oba moška z nekaj vaščani. Priča je protestirala, da je nevtralna, ker je kristjan. Toda gverilci so mu odgovorili, da so ga našli v isti hiši s človekom (njegovim telesnim bratom), ki je osumljen protigverilske dejavnosti. Zato so zapovedali njegovi ženi in otrokom, naj se z drugimi vaščani rešijo z begom, starešino in še štiri moške pa so ustrelili. Priča ni storila nič nekrščanskega in njegova smrt je res obžalovanja vredna, toda ta žalostni dogodek poudarja, kako potrebno je, da priče poskrbijo, da okolica jasno razume in pozna njihovo krščansko nevtralnost in da so povsem budne ter se izogibajo situacij in okoliščin, ki bi mogle povzročiti dvom v njihovo nevtralnost. (Mat. 10:16)

Čeprav ne moremo pričakovati, da bodo vsi ljudje prijatelji Jehovinih prič, vendarle mnogi spoštujejo tistega, ki vestno in iskreno služi Bogu. Točno tako je, kakor je rekel navdihnjeni pisec biblijskih Pregovorov: »Ko so koga pota Jehovi po volji, pomiri mu tudi sovražnike njegove.« (Preg. 16:7)