Konec nečlovečnosti — na vidiku!

»LEPA stvar je radost za večno,« je — napisal angleški pesnik Keats. Mnoge lepe stvari — slike, kiparski izdelki in še posebej književne mojstrovine — razodevajo svoje stvaritelje. Takšna »lepa stvar« je tudi Zemlja s svojimi čudeži življenja, rastjo, barvami, vonji in s tisočimi drugimi radostmi, to delo razodeva Stvarnika, ki je nadvse moder, vsemogoč in poln ljubezni.

Največja književna mojstrovina vseh časov, Biblija, je tudi književno delo, ki že stoletja za milijone ljudi pomeni »radost«. Pove nam, da je »Bog ljubezen« in da je »usmiljen in milostljiv«, da je človek ustvarjen ‚po njegovi podobi‘. (1. Janezov 4:8; 2. Mojzesova 34:6; 1. Mojzesova 1:27) Mnogi ljudje jasno odražajo lastnosti svojega Stvarnika in so zares sočutni in prijazni. Sovražijo krutost in nečloveško obnašanje: Ampak —

Kako se je »nečlovečnost« začela?

Gotovo ni od Boga. Preden je Bog ustvaril prvi človeški par, jima je pripravil prelep dom. Del zemlje je olepšal z drevjem, cvetjem, sadjem, vodotoki in živalskim svetom — z eno besedo bil je pravi raj! Da bi večno uživala v tej lepoti, bi bila morala ubogati Boga oziroma delati po njegovi volji. Seveda pa nista bila ustvarjena kot robota, tudi ne programirana na poslušnost, imela sta prosto voljo in izbiro. Bog je želel, da bi mu človeška stvarjenja — kot veličastna krona njegovega vidnega stvarstva — služili zato, ker bi ga ljubili in ker bi radi delali po njegovi volji.

Bogu in njegovim nevidnim angelskim stvarjenjem so Edenski vrt in njegovi srečni, miroljubni prebivalci nudili prijeten prizor. Bog je želel, da se vsa Zemlja spremeni v takšen raj s srečnimi ljudmi, ki bi ga častili in poveličevali.

Prav tako so tudi angeli bili ustvarjeni s svobodno voljo. Eden izmed njih pa je dovolil, da sta ga premagala pohlep in častihlepje. Začel je gledati nase, kot da je on bog ljudem. (2. Korinčanom 4:4) Tako se je zarotil, da bo prva dva človeka pridobil na svojo stran. Evo je privabil tako, da ji je obljubil: »Bosta kakor Bog« in še: »Nikakor ne bosta umrla.« (NS) — in to je bila prva laž. (1. Mojzesova 3:4, 5) Eva je ‚padla‘ v past, pozneje pa se ji je tudi Adam pridružil, tako sta ustregla želji svojega upornega angelskega vodje (mentorja). Bivši angel je postal Božji nasprotnik ali po hebrejsko »satan«.

»Gotovo umreš.« S temi besedami je Bog opozoril Adama na posledice upora. (1. Mojzesova 2:17) Satanova obljuba, da ne bosta umrla, se je izkazala kot laž, medtem ko so se Božje besede spolnile — Adam in Eva sta umrla. To pa je naredilo satana za »ubijalca ljudi od začetka«. (Janez 8:44) Zaradi njegovega peklenskega vpliva se je porušil mir in končalo soglasje v človeški družini. Pozneje je Adamov najstarejši sin Kajn postal ljubosumen na svojega brata Abela, ker je Jehova sprejel Abelovo žrtev in ne njegovo. ‚Silno se je razsrdil‘ in brezobzirno ubil Abela. Tedaj se je pričela »nečlovečnost ali krutost ljudi do ljudi«. (1. Mojzesova 4:2—8)

Ta uboj je prav tako pritegnil pozornost na vprašanje pravega, čistega oboževanja proti lažnemu. Abel je bil prvi v nizu Jehovinih prič, ki so zaradi vere umrle mučeniške smrti.

Nekaj časa po Abelovem uboju je satan zapeljal druge angele, da so si nadeli snovna telesa in živeli s privlačnimi ženskami na Zemlji, tako so tudi oni prišli pod satanov vpliv. Iz teh nedovoljenih zvez so se rodili »Nefilimi« ali »mogočni« — okrutni velikani. V kratkem času je bila »zemlja polna nasilja« — nečlovečnost se je širila. (1. Mojzesova 6:1—11) Jehova pa ni mogel v nedogled dopuščati takšno neurejeno stanje, ker je pravičen in usmiljen. S potopom je ‚odplavil‘ takratno staro ureditev. (2. Petrov 2:5)

S tem pa satanov hudobni vpliv ni bil odstranjen. Potop je sicer prisilil neposlušne angele, da so ‚zapustili‘ svoja snovna telesa, ker pa so bili ločeni od Jehovine svete organizacije, je iz njih nastala nevidna organizacija demonov pod satanovo oblastjo. (Efežanom 6:12) Da bi vplivali in nadzorovali človeštvo, se poslužujejo spiritizma, rotenja duhov, astrologije in drugih okultnih sredstev. Čeprav si ne morejo več nadeti človeške oblike, imajo često v lasti (obsedejo) ljudi, živali ali nežive predmete, kot so maliki, fetiši. Pod vplivom demonskih sil in slepe gorečnosti lažnih religij, nacionalizma in rasizma, se ljudje nečloveško obnašajo in delajo stvari, ki jih drugače ne bi počeli.

Zato ni čudno, da se verska preganjanja vrste vse do danes. V uvodnem članku na 3. strani je omenjena skupina kristjanov, ki so bili skoraj do smrti pretepeni. Trpeli so zato, ker so Jehovine priče. Preživeli so pretepanje. Medtem ko so po voditelju skupine deževali hudi udarci, je molil k Jehovi, da bi »poskrbel za življenje teh svojih ‚ovc‘. Policisti so bili presenečeni, ker ni nihče umrl. Jehova lahko obvaruje svoje, če je takšna njegova volja. (2. Letopisi 16:9)

V Združenih Državah Amerike je rasno sovraštvo povzročilo okrutno obnašanje drhali, včasih koga celo linčajo. Dobro znano nam je tudi surovo in gospodovalno obnašanje afriških belcev do črncev. Pogosto je religija sodelovala z roko v roki s politiki in tako pisala v zgodovinske knjige dolgo in krvavo poročilo o nečlovečnosti. E. Bolaji Idowu, profesor religij na univerzi v Ibadanu (Nigerija), je pisal: »Vmešavanje cerkve v posvetne zadeve z vsemi njihovimi ... pošastnimi oblikami nečlovečnosti, izvrševanimi v imenu Boga, to stalno spravlja religijo v neprijeten položaj ... Kako bi lahko zgodovina pozabila križarske vojne, svete vojne muslimanov, inkvizicijo, sežiganja, pohabljanja in razdejanja?«

Na kakšen način se bo končala?

Nečlovečnost zagotovo ne bo odstranjena s pomočjo človeških naporov. Nekatere človekoljubne organizacije poskušajo izboljšati človekovo usodo, ampak svet se je pregloboko pogreznil v močvirje korupcije in nasilja, da bi človek mogel uspeti.

Jezus pa je rekel: »Kar je pri ljudeh nemogoče, mogoče je pri Bogu.« (Lukež 18:27) Svojim učencem je prav ako rekel: »Srčni bodite, jaz sem svet premagal.« (Janez 16:33) Satan, glavni Božji nasprotnik, je sovražil Jezusa in ga je s pomočjo političnih in verskih voditeljev napadal — vse od kralja Heroda, ki je poskušal usmrtiti Jezusa, ko je bil otrok, pa do duhovnikov, ki so ga z močjo Rima usmrtili na kolu. Razen tega je satan poskušal speljati Jezusa z veličastno ponudbo — z »vsemi kraljestvi sveta in njihovo slavo« — za to da bi se mu poklonil. (Matevž 4:8) Ampak Jezus ni podlegel satanovemu poskusu, da bi vladal nad njim; ostal je čist in zvest skozi vse trpljenje do smrti na mučilnem kolu. Značilno pa je, da je Jezus prav v tem mračnem trenutku domnevnega poraza opozoril na to, da je dejansko zmagal nad satanom. Eden od razbojnikov, ki je trpel skupaj z njim, je rekel: »Jezus, spomni se me, kadar prideš v kraljestvo svoje.« Celo ta zločinec je po Jezusu izvedel nekaj o Božjem Kraljestvu, edinem upanju za človeka. Jezus mu je zmagoslavno odgovoril: »Resnično ti pravim danes, boš z menoj v raju.« (NS) (Lukež 23:42, 43)

Jezus je svoje Kraljestvo jasno povezal z rajem in dal vedeti, da bo imelo to Kraljestvo ključno vlogo pri uresničenju Jehovinega prvotnega namena z Zemljo. Kdaj bo to? Kako? Pred tem mora biti očitno odstranjen satanov hudobni svet. Vse kaže, da se bo to zelo kmalu zgodilo.

Ko so Jezusa njegovi učenci vprašali, kdaj se bo to zgodilo, jim je Jezus govoril o svetovnih vojnah, pomanjkanju hrane, potresih, o boleznih, porastu hudodelstev, nenavadnih in zastrašujočih pojavih na nebu, velikem strahu pred prihodnostjo in drugih dejavnikih, ki sestavljajo znak, da je »konec« blizu. (Matevž 24:3—14; Lukež 21:10, 11, 25, 26) Od leta 1914 se vse to dogaja v neprimerljivem obsegu. Jezus je še rekel: »Ko se pa to začne goditi, ozrite se gori in povzdignite glave, ker se približuje odrešitev vaša ... vedite, da je blizu kraljestvo Božje.« (Lukež 21:28, 31) Končno je torej konec »nečlovečnosti do ljudi« na dogledu!

Zato se Jehovine priče že trudijo spremeniti način življenja, marljivo preučujejo Biblijo in delajo tako, kakor v njej piše. Ne mešajo se v politične spore in se ‚ne uče več bojevati‘. Trudijo se, da bi bili blagi, in ljubijo svoje bližnje. Jezus je dejal: »Srečni so miroljubni« in »srečni so krotki, ker oni bodo podedovali zemljo«. (Izaija 2:4; Matevž 5:5, 9, NS)

Raj obnovljen

V času, ki ga je Bog določil, se bo Jezus Kristus boril proti »kraljem zemlje in njih vojskam« in popolnoma očistil Zemljo vsega, kar je satanovega. Ta velikanska zmaga bo višek »stiske velike, kakršne ni bilo od začetka sveta«. Satan in njegovi demoni bodo zatem »zvezani« ali onemogočeni za tisoč let, da ne bodo slabo vplivali na človeštvo. (Matevž 24:21; Razodetje 16:14—16; 19:11—20; 20:1—3)

In kaj bo potem? ‚Nova nebesa in nova zemlja, v katerih bo prebivala pravičnost‘ — Božje Kraljestvo bo v polnem obsegu poskrbelo, da ‚se bo godila Božja volja kakor v nebesih tako tudi na Zemlji‘. (2. Petrov 3:13; Matevž 6:10) Pod upravo Kraljestva se bo postopoma Zemlja spreminjala v raj. V ta raj bo tudi obujen razbojnik, ki je umrl z Jezusom, eden od milijonov tistih, ki so sedaj v ‚grobovih‘ in ki bodo slišali Jezusov glas ter »prišli ven«. (Janez 5:28, 29)

Kaj bo našel na zemlji ta bivši zločinec? Korupcije in krutosti Rima in vseh drugih imperijev in vladavin ne bo več, ker bo to za večno odstranjeno! Namesto lakomnosti, pohote, sovraštva in strahu bo vladalo na Zemlji čudovito ozračje miru, radosti, enotnosti in ljubezni. Duhovni raj, ki se ga danes razveseljujejo že milijoni Jehovinih služabnikov, bo razširjen po vsem svetu. »Del mesa« kot so ‚prešuštvo, nečistništvo, slabo obnašanje, malikovanje, spiritizem, sekte, zavist, delitve, popivanje in podobne stvari‘, ne bo več, ker tisti, »ki to delajo, ne bodo podedovali Kraljestva Božjega«. (Galatom 5:19—21)

Nedvomno je zločinec delal kakšno od teh del, toda po njegovem vstajenju se mu ne bo več štelo v greh, ker »kdor je umrl, je oproščen (opravičen) greha.« Takšen je že ‚plačal greh ... smrt‘ in upal bo lahko, da bo dobil »dar Božji, ... večno življenje v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.« (Rimljanom 6:7, 23)

Kakšno olajšanje! In kakšno upanje za zločinca in za milijone drugih ljudi! Ko bo Božje kraljestvo vladalo vsej Zemlji pravično in modro, bo to obrodilo sadove in olepšalo zemljo. Vsa živa stvarjenja s svojo prevzemajočo raznolikostjo, bodo ponovno postala podložna človeku, kot je bilo v začetku. (1. Moj. 1:28; Iz. 11:6—9) Ta zemeljski raj, ta »lepa stvar« — bo v »večno radost«.

Nekaj pa je še važnejše: ker bo neovirano deloval sveti duh, bodo ‚cveteli‘ sadovi tega duha: »Ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrota, vera, krotkost, samoobvladanje.« (Galatom 5:22, 23, NS) Vse rase in narodi bodo postali ena velika bratovščina. Kako? ‚Oblekli bodo ljubezen, ki je popolna vez enotnosti‘. »Nečlovečnost ljudi do soljudi« bo za vedno izginila. (Kološanom 3:14, NS)