Okrutnost ljudi do soljudi

KRAJ dogajanja: dežela v Zahodni Afriki leta 1961. Vojaški policisti z nasajenimi bajoneti so nenadoma prekinili miroljuben sestanek kristjanov. Navzočim moškim so nataknili lisice in jih zatem tako brutalno pretepali, da je od njih ostal »skorajda samo še kup mesa«. Vodja sestanka je dobil s palico toliko udarcev, da je še 90 dni pljuval kri. Policija je pričakovala, da bodo ti možje umrli.

»Človeška krutost do sočloveka« je ostudna, vedno znova ponavljajoča se tema v zgodovini. Stari Asirci so svoje vojne ujetnike natikali na kole skozi spodnji del telesa do prsnega koša. Rimljani so se spet na svoj način posluževali kola: Svoje žrtve so najprej tako močno prebičali, da jim je meso že odstopalo od kosti, nato pa so jih privezali ali pribili na pokončne kole in jih pustili umirati — počasi, v mukah.

Nezaslišano brezčutnost in krutost so pogosto pokazovali ravno duhovniki. Azteki v Mehiki so svojemu bogu Huitzilopochtli darovali človeške žrtve, ki so jim še živim iztrgali srce. V 16. stoletju je Španec Hernan Cortes podjarmil Azteke. Je bila njegova religija kaj boljša? V tistih dneh je španska inkvizicija razpolagala s pošastnimi mučilnicami in sežigala »heretike« (krivoverce). Na natezalnici, običajnem mučilnem orodju, so žrtev tako dolgo nategovali, dokler niso vsi udje skočili iz sklepov. Druge metode so bile še strašnejše, toda dovolj o tem.

‚Toda vse to je le del preteklosti,‘ menijo nekateri. ‚Ljudje so danes bolj človeški in civilizirani.‘ Pa so res?

Mučenje nikakor ni zastarelo. Res je, da so strašna umiranja na grmadah, v katerih so nekoč uživale surove in brezčutne množice ljudi in duhovniki, stvar preteklosti. Toda v skritih jetniških celicah se še vedno redno in pogosto zatekajo k mučenju, pogosto z zvitimi metodami, ki ne puščajo nobenih sledi dokazov. Žrtev iz neke južnoameriške dežele, ki so jo mučili na moderen način, z elektrošoki, je povedala: »Edino, na kar misliš, je, da ti bodo raztrgali meso. Toda ne raztrgajo ga ... Ne pozna se niti, da so ti kaj delali.«

Eno časopisnih poročil trdi, da so mnoge dežele »znane po mučenjih in umiranju svojih političnih zapornikov«. Poročilo nadaljuje: »Ljudje so po aretacijah enostavno ‚izginili‘, nihče jih ni več videl.« Komisija za človekove pravice pri ZN je obtožila več kot sto držav — članic ZN zaradi »zatiranja in nasilja«.

V našem dvajsetem stoletju so bili veliki pokoli česta stvar. V letih 1915/16 je vojska, ki je vdrla, večji del prebivalstva Armenije izgnala in med to operacijo je bilo pobitih približno en milijon Armencev. V Rusiji je od 1914 do 1926 zaradi posledic revolucije umrlo po ocenah 14 milijonov civilistov. Od 1949 do 1958 je na Kitajskem bilo ob življenje od 15 do 30 milijonov ljudi zaradi »političnih likvidacijskih pohodov«. Žide se je na veliko pobijalo skozi mnoga stoletja, toda najbolj neusmiljeno so jih iztrebljali pod Hitlerjevim režimom, ubili so jih več kot šest milijonov.

Toda poznamo tudi grehe zaradi nemarnih spolnjevanj kakšne naloge. Nečlovečnost se lahko pokaže enostavno tako, da se namenoma ne vidi ljudi, ki so v težavah. Pred časom so v Južni Afriki naredili poskus. Ženska je legla ob rob ceste zraven avtomobila, tako so želeli ugotoviti, če se bo kdo ustavil in ji pomagal. V dveh dneh ni nihče ustavil.

Nečlovečnost je prisotna tudi v deželah, kjer je hrane na pretek. Kaj se dogaja z viški hrane? Največkrat se jih uniči. Po poročilih Združenih narodov za leto 1982 pa je 40 000 otrok umrlo zaradi podhranjenosti in infekcijskih bolezni, in sicer 40 000 vsak dan!

Torej je »okrutnost ljudi do soljudi« v našem »prosvetljenem« stoletju še vedno prisotna. Toda kako se je vse to začelo? In ali lahko sploh kdo ustavi vse to?