Bi moral verovati v Trojico?

ALI res veruješ v trojico? Stotine milijonov kristjanov veruje. Morda si vedno mislil, da Biblija tako uči. Ali pa veš, kaj natančno pomeni? Ti je razumljivo? Jo lahko pojasniš?

Atanazijska veroizpoved, ena prvih dovršenih trditev o trojici, jo pojasnjuje takole:

»Božanstva Očeta, Sina in Svetega duha so vsa enaka: enaka slava, enako veličanstvo ... Oče je vsemogočen, Sin je vsemogočen in Sveti duh je vsemogočen... Tako je Oče Bog, Sin je Bog in Sveti duh je Bog. Vendar to niso trije Bogovi, ampak en Bog... V tej trojici ni nihče pred ali za drugim, nihče ni večji ali manjši od drugega. Toda vse tri osebe so enako večne in enake.«

Po nauku o trojici so torej Oče, Sin in sveti Duh enako mogočni, imajo enako oblast in so večni. Toda kritično vprašanje se glasi: Ali so Jezus Kristus in njegovi apostoli verovali in učili o trojici? Če so verovali v njo, potem se pojavlja več zelo zapletenih vprašanj.

Po Marku 13:32 je Jezus Kristus rekel: »Za tisti dan in tisto uro, (ko bo Bog izvršil obsodbo) pa nihče ne ve, tudi angeli v nebesih ne, tudi Sin ne, samo Oče.« (Glej uokvirjen tekst »Zakaj manjkajo?« na str. 19.) Toda, če bi bila Oče in Sin med seboj popolnoma enaka, kako to, da Sin ne bi vedel nečesa, kar ve Oče? ‚Jezus je imel dve naravi,‘ bodo nekateri rekli. ‚Tukaj govori kot človek.‘ In če bi bilo res tako, kako je pa potem s »svetim Duhom«? Če je on tretja oseba trojice, zakaj on tega ne ve? Vsaka veriga je toliko močna, kolikor je močan njen najšibkejši člen! »Sveti Duh« pa je del trinitarijanske verige.

Podobno je ob neki drugi priložnosti Jezus rekel: »Nihče ne ve, kdo je Sin, razen Očeta; ali kdo je Oče, razen Sina.« (Lukež 10:22, EI) In zopet: kaj je potem s »svetim Duhom«? Zakaj on tega ne ve, če je zavestni del »božanstva«, enak Očetu in Sinu?

Več kot 20 let po Jezusovi smrti in vnebohodu je pisal apostol Pavel: »Kdo je spoznal um Gospodov (Očetov), da bi ga poučil? Mi pa imamo um Kristusov.« (1. Korinčanom 2:16) Kako je mogoče imeti »Kristusov um« pa ne poznati »Gospodov um«, če sta Oče in Sin povsem enaka?

V Pregovorih 8:22—24 beremo: »Gospod me je imel (ustvaril, Revised Standard Version) v začetku poti svoje, pred vsemi svojimi deli. Od vekomaj sem postavljena, (Beseda, Logos) od začetka, pred početkom zemlje. Ko še ni bilo brezen nobenih, sem bila rojena.« Prvi kristjani so nedvomno razumeli, da se je ta opis nanašal na Kristusa. Učenjak Edmund J. Fortman, zagovornik nauka o trojici, je pisal: »Pavel je to mesto (Pregovori 8:22—31) uporabil na Božjega Sina. Apologisti (zagovorniki — branilci) so s tem poganom in Judom dokazovali predobstoj Besede in njeno vlogo v stvarstvu.« (Primerjaj Kološanom 1:15—17; Razodetje 3:14.) Toda če je imel Jezus začetek, če je bil ‚ustvarjen‘ (Revised Standard Version), »postavljen« (Revised Standard Version) »rojen« — četudi dolgo časa pred svojim zemeljskim rojstvom — kako more biti tedaj enako večen kot njegov Oče? Razen tega lahko samo stvarjenje (torej nekdo, ki ima začetek) reče: »Jaz živim po Očetu.« (Janez 6:57, EI)

Kadar je Jezus govoril o svojem Očetu, je vedno rekel »moj Bog« — celo po svoji vrnitvi v nebeško slavo. (Matevž 27:46; Janez 20:17; Razodetje 3:2, 12) Samo nekdo, manjši ali oboževalec, lahko drugega označi za svojega Boga. Zakaj nikjer ne najdemo, da bi Oče enkrat samkrat rekel Sinu »moj Bog«? In zakaj Oče ali Sin nikoli nista rekla »svetemu Duhu« »moj Bog«?

Ali se strinjaš, da so to vprašanja, ki spodbujajo k razmišljanju?

Zakaj ni bilo nasprotovanja?

Denimo, da je Jezus Kristus veroval in učil, da je enak Bogu, tedaj bi še druga stvar bila težko razrešljiva: Zakaj v »Novi Zavezi« nič ne beremo o učinkih, ki bi gotovo bili posledica takšnega učenja? Kakšne bi bile posledice?

Najprej pomisli, kako bi tak nauk deloval na Jezusove učence. V začetku so verjetno gledali na Jezusa zgolj kot na človeka. (Primerjaj Marko 6:3.) Kasneje pa naj bi jim Jezus razodel, da je on osebno Bog. Kako so reagirali? Kaj bi si ti mislil, če bi nenadoma ugotovil, da stojiš poleg Boga?

Upoštevajoč to okoliščino, je Andrews Norton, v 19. stoletju eden prvih profesorjev na harvardski Divinity School, pojasnil: ‚Od presenečenja bi ostali brez besed in povsem osupli‘. In če bi nekdo dejansko spoznal, da je bil neposredno poleg Boga, »bi to poudarjal z izbranimi besedami vedno, kadar bi imel priložnost govoriti o njem!«

Toda bodi pošten in povej, ali si, ko bereš Evangelije, opazil pri Jezusovih učencih takšno presenetljivo reakcijo? Morda boš rekel: ‚Tako je zato, ker jim je Jezus resnico počasi razodeval‘. Zakaj pa potem ni niti sledu o kakšnem takšnem presenečenju v pismih »Nove Zaveze«, ki so bila napisana več let po Jezusovi smrti in vstajenju? Zapleteno, kaj?

Razen tega bi se pojavile še druge neizbežne posledice, če bi Jezus učil, da je Bog. Ker so Judje verovali, da je »GOSPOD ... edini GOSPOD« (Revised Standard Version), bi bilo sramotno reči za Boga, da je Kristus kot druga oseba trojice enak Bogu. (5. Mojzesova 6:4 To pa zapet sproži dve vprašanji.

1) Zakaj pisci »Nove zaveze« ta neverjetni nauk vedno znova ne pojasnjujejo, ga ponazarjajo in zagovarjajo v korist vernih Judov? Noben drug nauk ne bi bolj zahteval pojasnila, kakor ta!

2) Zakaj se ne poroča, da so neverni Judje, ki so ogorčeno in vročekrvno nasprotovali krščanstvu, napadli ta nauk, ki je bil priskuten? Nobenemu drugemu nauku se ne bi bolj oporekalo!a

Zato piše profesor Norton:

»Čeprav so bila druga mnogo preprostejša vprašanja (na primer obreza spreobrnjenih poganov) predmet tolikšnega dvoma in prepirov, da je celo avtoriteta apostolov komaj zadoščala, da je obveljala resnica, izgleda, da je bil ta nauk o trojici, četudi še tako nenavaden, sporen in težko razumljiv, mirno vpeljan in sprejet brez oklevanja, negodovanja, odpora ali nerazumevanja.«

To je pravzaprav zelo zagonetno, ali ne?

Toda zakaj pisci »Nove Zaveze« niso dali k temu nobenega pojasnila? Zakaj niso napadli židovskih nasprotnikov? Ker niti Jezus niti njegovi apostoli niso učili tega, kar se v tako imenovanem krščanstvu splošno veruje — trojico. Od kod torej nauk o trojici?

Trojica — izkazovanje časti Bogu?

‚Nauk o trojici je bil pozneje privzet iz izročil, čeprav ga Sveto pismo ne uči,‘ bodo nekateri dokazovali. Toda kako se to ujema z besedami Pavla v listu Galatom 1:8: »Ali, ko bi vam tudi mi ali angeli iz nebes oznanjal evangelij drugače, kakor smo vam ga mi oznanili, bodo preklet«?

Biblija opozarja pred odpadom od pravega krščanstva z besedami: »Duh pa razločno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri od vere odpadli, ker se bodo vdali zapeljivim duhovom in demonskim naukom.« (1. Timoteju 4:1, EI) Ker je bil po New Catholic Encyclopedii nauk o trojici dokončno definiran šele v »zadnjem četrtletju 4. stoletja«, sprašujemo: Je mogoče, da je nauk o trojici morda rezultat odpada od pravega krščanstva? Ali je trojica v resnici ‚demonski nauk‘?

Zagotovo bi bilo odločilno tisto, kar bi ta nauk povzročil. Ko so Judje Jezusa obdolžili, da je ‚od demonov obseden‘, je odgovoril: »Jaz nimam demona, ampak častim svojega Očeta.« (Janez 8:49, Revised Standard Version) Kako je v tem pogledu z naukom o trojici? Te je približal Bogu Biblije? Ali izkazuje čast Bogu, s tem da približa ljudi k Njemu? Kaj kažejo dejstva?

»Nauk o sveti trojici je izredno težko pojasniti in nihče ga ne razume,« priznava katoliški duhovnik Robert I. Gannon. Z željo, da bi imeli osnovo za verovanje, razmišljajoče osebe zahtevajo pojasnila, ki bi bila logična. Mar ni nekaj narobe s to zamislijo (predstavo) o Bogu, ki je ni mogoče pojasniti? Je Bogu na čast, če imajo ljudje o njem predstavo, ki je »nihče ne razume«? Pravi kristjani morajo poznati Boga, ki ga častijo. Ne pa, da je ‚zavit‘ v skrivnost. (Janez 17:3)

Razen tega nauk o trojici ljudi nikakor ni približal Očetu, temveč ga je od njih odrinil. V protestantskem izročilu je zato Oče skoraj povsem potisnjen v ozadje. Vprašaj kogarkoli, na koga misli, s besedami: »Hvalite Gospoda!« in brez izjeme ti bodo vsi odgovorili: »Jezusa Kristusa vendar!«

Bližje Bogu — ali Mariji?

V rimskokatoliški tradiciji pa se je to še nadalje pomešalo, in sicer s čaščenjem Marije kot »matere Božje«, »posrednice vseh milosti«, »soodrešenice ljudi« in »nebeške kraljice« — logične posledice učenja nauka o trojici! New Catholic Encyclopedia takole pojasnjuje: »Marija je resnično mati Božja, če sta izpolnjena dva pogoja: da je zares mati Jezusova in da je Jezus Bog.« (krepkejši tisk naš)

Da bi ponazoril, kako daleč v ozadje je bil potisnjen Oče, je Arnold Toynbee v svojem delu An Historian’s to Religion citiral Pierrea Bayla, francoskega hugenota iz 17. stoletja, ki je z naslednjimi satiričnimi besedami opisal izročitev vesolja Mariji:

»Od tega dne dalje se Bog ni več vmešaval v nič, temveč se je v vsem zanesel na budnost Marije; da je več angelov dobilo povelje, da na zemlji oznanijo to spremembo v vladi, da bi ljudje vedeli, h komu in na kakšen način naj bi v bodoče naslavljali svoje prošnje; in naj se ... ne obračajo na devico Marijo, kot na posrednico ali podrejeno kraljico, temveč kot na vrhovno in neodvisno vladarico vseh stvari.«

Nasprotno pa Bog Jehova vztrajno zahteva izključno predanost. (2. Mojzesova 20:5) »Svoje časti ne dam drugemu,« opozarjajoče pravi. (Izaija 42:8, EI, Douay Version)

Kaj torej kažejo dejstva? Naslednje: Nauk o trojici ni oslavil Boga in ni ljudi približal k njemu. Namesto tega ga ta nauk popolnoma napačno predstavlja. To pa dokazuje, da so tisti, ki so ga vnesli v krščanstvo, pravzaprav odpadli od pravega krščanstva.

Od kod izvira ta nauk?

Že davno pred krščanstvom so poznali božanske trojice, npr. v starem Egiptu in babilonski mitologiji. Kako se je vtihotapila ta zamisel v krščanstvo? Delo History of Christianity, ki ga je izdal Peter Eckler, pojasnjuje:

»Če je krščanstvo premagalo poganstvo, je enako resnično, da je bilo krščanstvo pokvarjeno s poganstvom. Čistega verovanja prvih kristjanov (ki so se od judovskih rojakov ločili samo glede nauka, da je Jezus obljubljeni Mesija), je cerkev Rima spremenila v nerazumljivo dogmo o trojici. Veliko poganskih doktrin, ki so jih ‚iznašli‘ Egipčani in jih je Platon olepšal, so privzeli kot verodostojne nauke.«

»Verodostojne?« Se strinjaš? Jezus Kristus je jasno izjavil, da bodo njegovi pravi učenci »molili Očeta... v resnici.« (Janez 4:23, 24) Da, naše oboževanje mora biti v skladu z resnico, ki jo najdemo v Božji Besedi, Bibliji. To pomeni, da moramo priznati Jezusa Kristusa kot »Božjega Sina«, ne pa kot Boga Sina. (Janez 20:31; 1. Janezov 4:15) To zahteva, da stanovitno odklanjamo vse poganske religiozne laži. Časopis, ki ga pravkar bereš, že več kot 100 let pomaga iskrenim ljudem, da bi mogli »v resnici« častiti enega Boga, ‚Jehovo, vrhovnega Gospoda‘. (Psalm 140:7, NS)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 18]

Zakaj niso nasprotujoči Judje napadli nauka, ki bi jim bil priskuten?

[Okvir na strani 19]

Zakaj manjkajo?

O času nastopa »velike stiske« je rečeno v Matevžu 24:36 (EI; Authorized Version ali King James Version — angl.): »Za tisti dan in uro pa nihče ne ve, niti angeli v nebesih, ampak le moj Oče.« Upoštevajmo, da sta izpuščeni besedi »ne Sin«, medtem ko se pojavljata v mnogih drugih prevodih (tudi v slovenskem). Zakaj pa manjkata? Očitno je ta vrsta delala težave zagovornikom trojice, kajti kako ne bi mogel Sin nečesa vedeti, kar Oče ve, če sta oba popolnoma enaka? V opombi (komentarju) k Matevžu 24:36 je rečeno v delu »The Codex Sinaiticus and The Codex Alexandrinus«, ki ga je izdal kuratorij (uprava) Britanskega muzeja: »(Biblijski rokopisi) Sinaiticusa in Vatikanusa vsebujejo po besedi v »nebesih« besedi »ne Sin«, ki sta očitno pripadali prvotnemu besedilu, toda odstranili so ju iz strahu pred napačnim razumevanjem (ali nerazumevanjem) doktrin (naukov).

[Slika na strani 16]

Prikaz trojice v katoliški Petrovi cerkvi iz 14. stoletja v Tagnonu (Francija).

[Slika na strani 19]

Si vedel, da so že davno pred krščanstvom imeli božanske trojice?