»Ljubezen, ki si jo imel v začetku«
»Ali zoper tebe imam, da si opustil ljubezen, ki si jo imel v začetku. Spomni se torej, v čem si popustil, in se spreobrni.« (Razodetje 2:4, 5, NS)
1., 2. a) Kako je Jezus opomnil skupščino v Efezu? b) Kaj so te besede morda povzročile?
SI Jehovina priča in že veliko let zvesto služiš? Če si, kako bi se počutil, če bi ti nekdo, ki ga zelo spoštuješ, rekel gornje besede? Bi mu zameril? Bi pomislil, da se je zmotil in da je to rekel napačnemu človeku?
2 Te besede je v obliki sporočila pred skoraj 1900 leti namenil skupščini ali eklesiji v Efezu (Mala Azija) obujeni Jezus Kristus. Njegove besede so jih gotovo mučno prizadele. Ti kristjani v Efezu so vztrajali v Jezusovem imenu in se več kot 40 let upirali odpadnikom. (Dejanja apostolov 18:18, 19; Efežanom 1:1, 2) »Vem za dela in trud tvoj in stanovitnost tvojo, in da ne moreš prenašati hudobnih in si preizkusil nje, ki se imenujejo apostole, a niso in si jih spoznal kot lažnike.« (Razodetje 2:2) Bili so še vedno »v resnici«, tako pravimo za takšne. V čem je torej bil problem?
3. Kakšen je bil problem skupščine v Efezu?
3 Niso imeli več ‚ljubezni, ki so jo imeli v začetku‘. Niso več služili Jehovi z isto gorečo krščansko ljubeznijo kot v začetku. Vsled tega so popustili. Zato jih je Jezus opozoril: »Spomni se torej, v čem si popustil, in se spreobrni in delaj kot prej.« (Razodetje 2:5, NS)
4. Kakšno opozorilo lahko ‚potegnemo‘ iz izkušenj Efežanov?
4 To je opozorilo za današnje Jehovine služabnike. Očitno je mogoče, da se ohlade celo tisti, ki že veliko let opravljajo krščansko službo. Še vedno lahko ‚izgledajo‘ močni, v resnici pa ne ljubijo več tako močno Jehove, kot v začetku. Pavel je v pismu Korinčanom opozoril: »Kdor torej misli, da stoji, naj gleda, da ne pade.« (1. Korinčanom 10:12) Da bi se nam v tem pogledu pomagalo, poglejmo, kako so si Efežani pridobili to ljubezen in kako se jim je pomagalo, da jo ohranijo.
Krščanstvo v Efezu
5., 6. Kako in kdaj se je pričelo oznanjevati dobro vest v Efezu?
5 Efez je bil v prvem stoletju bogato, poslovno središče in središče čaščenja poganske boginje Artemis (ali Diane). Nauk o Jezusu kot Jehovinem Mesiji so tam prvič slišali najpozneje leta 52 n. št, ko so prišli tja iz Korinta Pavel in zakonski par Akvila in Priscila. Pavel ni mogel ostati, ostala pa sta Akvila in Priscila. Ko je pričel Apolo, izredni govornik, ‚natančno‘ učiti o Jezusu, mu je ta krščanski par pomagal, da je prav razumel pomen krsta. Apolo je postal goreč delavec v skupščini v prvem stoletju. (Dejanja apostolov 18:24—28)
6 Čez nekaj mesecev, ko se je Pavel vrnil v Efez, je našel skupino kakšnih 12 učencev, ki so bili krščeni z Janezovim krstom. Poslušali so Pavla in se ponovno krstili. Zatem je tri mesece poučeval v sinagogi. Ker pa je večina Hebrejcev bila ravnodušnih, so se Pavel in njegovi učenci preselili v predavalnico Tiranove šole, kjer je imel Pavel vsak dan predavanja. (Dejanja apostolov 19:8—10)
7., 8. Kateri pomembni dogodki so značilni za zgodnjo rast skupščine v Efezu?
7 Tedaj pa se je v Efezu začelo radostno obdobje. Jehova je po Pavlu čudežno ozdravljal. Ljudje, ki so se samo dotaknili njegove obleke, so bili ozdravljeni in o njegovem poučevanju se je »slišalo« po vsem področju. (Dejanja apostolov 19:11—17) V pismu, ki ga je tisti čas pisal skupščini v Korintu, na drugi strani Egejskega morja, je Pavel sporočil: »Ostanem v Efezu do binkošti. Zakaj vrata so mi odprta velika in široka in nasprotnikov je mnogo.« (1. Korinčanom 16:8, 9)
8 Pavel je ostal v Efezu dlje kot dve leti. Mnogi so izvedeli za veliko ljubezen, ki jo je pokazal Jehova, ker je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi lahko vsi, ki verujejo vanj, dobili večno življenje. Sprejeli so resnico in pokazovali, da zelo ljubijo Jehovo in njegovega Sina. Tisti, ki so prej čarali ali »uganjali vraže, so znesli knjige in jih sežgali vpričo vseh; in ko so sešteli njih ceno, so našli, da so veljale petdeset tisoč srebrnikov. Tako je beseda Jehovina rasla z močjo in se utrjevala.« (Dejanja apostolov 19:19, 20) Zamisli si, kakšno ogromno pričevanje je bilo to!
9. Kako je bila preizkušena ljubezen nove skupščine?
9 Kmalu pa je bila ljubezen Efežanov preizkušena. V Efezu so mnogi srebrarji dobro zaslužili z izdelovanjem srebrnih templjev boginje Artemis. Ko je srebrar Demetrij videl v mladi krščanski skupščini nevarnost, ki je pretila njihovemu zaslužku, je nagovoril ostale srebrarje in podnetil izgrede. Življenja kristjanov so bila v nevarnosti, vse dokler mestni pisar ni pomiril drhali. (Dejanja apostolov 19:23—41) Verjetno so bile še druge podobne preizkušnje, ki pa niso zapisane v Bibliji, ker je Pavel omenil, da se je »boril z zvermi v Efezu«. (1. Korinčanom 15:32) Vendar je Efežanom njihova velika ljubezen do Jehove pomagala vzdržati.
10. Kako je Pavel naslednjič skušal spodbuditi starešine iz Efeza?
10 Končno je Pavel zapustil Efez. Toda leta 56, ko je potoval v Jeruzalem, se je ustavil v Miletu, samo 48 km od Efeza. Tedaj je povabil efeške starešine na sestanek in jih spodbudil, naj ga posnemajo in pasejo Božjo čredo, ki je v njihovi oskrbi. Se posebej jih je opozoril pred »grabljivimi volkovi«, ki se bodo pojavili med njimi in zapeljali učence. Rekel jim je tudi, da se verjetno ne bodo več videli. Zato ‚je med vsemi nastal velik jok in oklenili so se Pavlovega vratu in ga poljubljali‘. (Dejanja apostolov 20:17—38)
11. Kaj je Pavel, ko je bil v Rimu, slišal o Efežanih?
11 Ko je Pavel prispel v Jeruzalem, so ga aretirali in ga končno kot zapornika poslali v Rim. Tam se je ponovno spomnil bratov v Efezu in jim napisal pismo, ki ga najdemo v Bibliji pod naslovom »Pismo Efežanom«. Kristjani v Efezu so še vedno močno ljubili Jehovo in njegovega Sina, ker jim je Pavel rekel: »Zatorej se tudi jaz, ko sem zvedel za vero, ki je pri vas v Gospoda Jezusa, in za ljubezen do vseh svetih, zahvaljujem neprestano za vas.« (Efežanom 1:15—17)
12. Kateri nasvet je Efežanom napisal Pavel iz Rima, da bi jim pomagal ohraniti »ljubezen, ki so jo imeli v začetku«?
12 V pismu jim je Pavel lepo svetoval, ker jim je želel pomagati, naj ostane njihova ljubezen živa. Spomnil jih je, da živijo v težkih dneh in da morajo zato ‚skrbno uporabiti čas‘, ne pa dovoliti, da bi jih druge stvari odvrnile od izvrševanja Božje volje. (Efežanom 5:15—17) Pavel je tudi spomnil Efežane, da njihovi sovražniki niso ljudje, ki jim poskušajo nasprotovati, temveč da se morajo bojevati »zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih«. Zato jih je energično spodbudil, naj si oblečejo duhovno orožje in ostanejo v zaupnem odnosu z Bogom, po molitvah. (Efežanom 6:11—18)
13. Kako je Timotej mogel pomagati Efežanom?
13 Pavel je pisal Efežanom leta 60 ali 61 n. št. (Efežanom 1:1) Kmalu zatem je Timotej obiskal Efez, in ko je bil tam, je dobil pismo od Pavla, ki ga imenujemo Prvi list Timoteju. V njem je Pavel spodbudil tega mladega moškega, naj ostane v Efezu in ‚zapove nekaterim, naj ne uče drugačnega nauka in naj se ne ukvarjajo z bajkami in brezkončnimi rodovniki, ki pospešujejo prepire‘. (1. Timoteju 1:3, 4) Nedvomno je navzočnost Timoteja v mestu pomagala mnogim efeškim kristjanom, da so kljub slabemu vplivu, ki se je širil okrog njih, ohranili svojo gorečo ljubezen do Jehove.
14. a) Kako je Jehova jačal Efežane? b) Kaj se jim je kljub temu zgodilo?
14 Drugo pismo Timoteju je Pavel napisal okoli leta 65 n. št. V njem je omenil, da je poslal v Efez drugega poslanca, Tihika (2. Timoteju 4:12) To je zadnje, kar beremo o Efezu, vse dokler ni Jezus poslal sporočila, zapisanega v knjigi Razodetje. Kristjani v Efezu so bili sad oznanjevanja apostola Pavla. Poznejši obiski takšnih izrednih kristjanov kot je bil Timotej, so jim veliko pomagali, dobivali so nasvete po pismu, navdihnjenem od svetega duha, tako da so bili del »enega telesa«. (Efežanom 4:4) Vseeno pa se jim je »ljubezen, ki so jo imeli v začetku«, ohladila.
Potreben je zanesljiv nasvet
15., 16. a) Zakaj morda nekateri menijo, da se je moglo pričakovati, da se bo ljubezen Efežanov ohladila? b) Je Jezus tudi mislil tako?
15 Nekaterim se zdi razumljivo, da se je gorečnost ljubezni Efežanov v določeni meri ohladila. Skupščina Efežanov je navsezadnje obstajala že več kot 40 let, ko jim je Jezus po Janezu poslal sporočilo. Mnogi se gotovo niso več spomnili odličnega zgleda Akvila in Priscile in zanimivega Apolovega oznanjevanja. Apostol Pavel je bil tedaj že 30 let mrtev. Pred dvema desetletjema in pol je bil Jeruzalem razdejan. Zato bi se morda moglo pričakovati, da se bodo efeški kristjani umirili in izgubili občutek nujnosti in gorečnosti.
16 Toda Jezus ni opravičeval takšnega razvoja. Drugi, ki so bili ravno tako dolgo kristjani kot Efežani in še dlje, niso izgubili »ljubezni, ki so jo imeli na začetku«. Apostol Janez, ki je zapisal Jezusovo sporočilo Efežanom, je bil, ko je Pavel v Efez prinesel dobro vest, že več kot 20 let Kristusov učenec. Razen tega pa so člani skupščine v Filadelfiji odločno dokazali, da se njihova »ljubezen, ki so jo imeli v začetku«, ni ohladila. (Razodetje 3:7—11)
17. Kaj je Jezus svetoval efeškim kristjanom?
17 Jezus torej ni bil nerazumen, ko je tem Efežanom odločno rekel, da bodo izgubili vse, če se ne bodo skesali in svojo ljubezen ponovno oživili. Rekel je: »Pridem in premaknem svečnik tvoj z mesta njegovega, če se ne spokoriš.« (Razodetje 2:5) To ni bila toliko grožnja kot ljubeče opozorilo, ki naj bi bilo kristjane spodbudilo, naj bodo modri, da ne bi izgubili svojih prednosti.
Zakaj se »prva ljubezen« ohladi
18., 19. a) Ali so bili Izraelci navdušeni in goreči, ko so bili osvobojeni iz Egipta? b) Zakaj je gorečnost splahnela?
18 Zakaj se ohladi prvotna ljubezen do Jehove in gorečnost za izvajanje njegove volje? V Bibliji ne piše, kaj se je zgodilo z Efežani. Toda v Bibliji so drugi primeri, ki opisujejo podobne dogodke. Spomni se Izraelcev, ki jih je Mojzes izpeljal iz Egipta. Bili so priče Jehovinih mogočnih del, katerih višek je bil uničenje faraona in njegove vojske v Rdečem morju; sprva je bilo to Božje osvobojeno ljudstvo zelo navdušeno. »Kdo je tebi enak med bogovi, Jehova?« so vsi prevzeti prepevali. (2. Mojzesova 15:11; Psalm 136:1, 15) Pozneje, ko je Jehova z njimi sklenil zavezo, so enoglasno izjavili: »Storiti hočemo vse, kar je govoril Jehova, in pokorni bodemo.« (2. Mojzesova 24:7)
19 Toda razpoloženje Izraelcev se je hitro spremenilo. Občasno pomanjkanje vode, enolična prehrana, strah pred Kanaanci in drugi problemi so povzročili, da so pozabili na Jehovina mogočna dela in zavezo, ki jo je sklenil z njimi. Iz varne daljave se jim je zdel privlačen celo Egipt, dežela njihovega sužnjevanja! Pozabili so na brezsrčnost Egipčanov in so mislili samo še na ‚ribe, kumarice, lubenice, čebulo in česen‘, kar so nekoč tam jedli. (4. Mojzesova 11:5)
20., 21. a) Kakšno radostno vest so slišali Hebrejci za časa Cira in kako je vplivala nanje? b) Kaj je povzročilo, da je njihov zanos splahnel?
20 Spomni se tudi Hebrejcev, ko so se vrnili iz babilonskega suženjstva leta 537 pr. n. št. Predstavljaj si njihovo navdušenje, ko so poslušali Cirov razglas: »Jehova ... mi je naročil, naj mu zgradim hišo v Jeruzalemu, ki je na Judovem. Kdor je med vami iz vsega njegovega ljudstva: s tem bodi njegov Bog, in pojdi gori v Jeruzalem in zidaj hišo Jehove, Boga Izraelovega«. (Ezra 1:2, 3) Nekaj desettisočev Izraelcev se je odzvalo in zelo so se veselili, ko so bili končno postavljeni temelji novega templja. (Ezra 2:64; 3:10—13)
21 Vendar je zanos kmalu splahnel. Okoliški sovražniki so bili nasprotni gradnji in so poskrbeli za uradno prepoved gradnje templja. (Ezra 4. poglavje) Hebrejci so začeli graditi hiše — sebi. (Hagaj 1:4) Seveda, še vedno so menili, da so pravi hebrejski častilci. Svoje vere res niso pozabili, toda njihova goreča ljubezen, ki so jo prej imeli do Jehove in za pravo čaščenje, se je ohladila. Nedvomno pa so mislili, da uravnoteženo ali razumno delajo. Ampak Jehova ni menil tako. Poslal je preroka Hagaja in Zaharijo, da sta zbudila njihovo gorečnost in jih opogumila, da dogradijo Jehovino hišo. (Ezra 5:1, 2)
22., 23. a) Kaj danes kristjane lahko navede, da splahni ljubezen, ki so jo imeli v začetku? b) Katera vprašanja je še treba pregledati?
22 Kaj podobnega se lahko danes zgodi kristjanom. Vsakdanje težave v tem nekrščanskem svetu lahko skalijo njihovo veselje. Sčasoma lahko preneha biti resnica sveža in niso več navdušeni zanjo. Ker čas briše spomine, se lahko zgodi, da začne kristjan hrepeneti po tako imenovani svobodi, pomanjkanju odgovornosti posvetnih ljudi, ki povrh vsega še kar uživajo. (Efežanom 2:11, 12) Kristjani tudi lahko prevzamejo stališče okolja. Morda začno razmišljati, ali je pametneje, če se malo manj naprezajo v službi Bogu; in potem popustijo. (Jeremija 17:9)
23 Verjetno se je nekaj takega zgodilo kristjanom v Efezu, vendar je Jezus menil, da si še lahko opomorejo. Dejansko jim je že apostol Pavel veliko svetoval, in če bi ga bili ubogali, bi jim bilo to pomagalo obnoviti »prvo ljubezen«. Kakšni so bili ti dragoceni nasveti? Ali bodo lahko pomagali tudi nam danes, da ohranimo »ljubezen, ki smo jo imeli v začetku«? O tem bo govoril naslednji članek.
Se lahko spomniš?
◻ Kateri problem je bil v skupščini v Efezu?
◻ Kakšno pomoč jim je nudil Jehova?
◻ Zakaj je gorečnost Izraelcev v Mojzesovih dneh hitro splahnela?
◻ Kaj je navedlo Izraelce začasa Ezre, da so postati ravnodušni?
◻ Kaj je lahko vzrok, da se naša ‚ljubezen, ki smo jo imeli na začetku‘ ohladi?
[Slika na strani 13]
Hagaj je vprašal Hebrejce: ‚Za vas same pa je čas, da prebivate v svojih z deskami obitih hišah, hiša ta pa naj bo pusta?‘