Ali Bog priznava koncile?

BESEDA koncil pomeni »zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve, ali cerkveni zbor«. (Slovar slovenskega knjižnega jezika II, 396. stran.)

Od mnogih koncilov, ki so bili v teku stoletij, jih ima katoliška cerkev 21 za ekumenske koncile in segajo vse od koncila v Niceji leta 325 n.št. do drugega vatikanskega koncila leta 1962 do 1965. Po leksikonu Encyclopedii Americana »ekumenske koncile skliče papež, ki predseduje, določi dnevni red, zaključi koncil in razglasi njegove sklepe... Skupaj s papežem je ekumenski koncil kolektivni organ cerkve, ki skupaj z njim predstavlja nezmotljive nauke in oblast cerkve v stvareh vere in morale.« (Zvezek 6, 85. stran.)

Poiščimo izvor

Mnogi cerkveni voditelji mislijo, da lahko takšne sestanke cerkvenih dostojanstvenikov primerjajo s sestankom apostolov in starešin v prvem stoletju. Zato naj bi imeli poznejši koncili podobno veljavo v vprašanjih vere in morale. (Apostolska dela 15:2, 6, 22) Ali je te cerkvene zbore pooblastil Bog? Ali jih priznava?

Zanimivo je, da izvira v Marku 3:6 uporabljeni izraz ‚posvetovati se‘ iz grške besede, ki pomeni ‚skupino ljudi, ki izraža svoje mišljenje in svetuje‘. V tej vrsti beremo, da so se farizeji s herodovci ‚posvetovali‘, kako bi uničili Jezusa. Ta skupščina gotovo ni bila Bogu všeč! Razen tega je Jezus svoje učence posvaril, naj tem ljudem ne zaupajo. (Marko 8:15) Ali pa nam je zajamčeno, da smemo zaupati tem krščanskim verskim zborom?

Jezus je rekel: »Po njih sadovih jih spoznate.« (Matej 7:20) Zato preglejmo »sadove« različnih cerkvenih zborov.

Kaj prevladuje?

V Encyclopedii Americani je rečeno, da so pokrajinske koncile zaradi organiziranja katoliške cerkve v Španiji, Britaniji in drugje, »pogosto sklicale in jih tudi vodile posvetne sile«. Koncili verskih voditeljev iz celotnega Rimskega cesarstva, »so bili neznani vse do koncila v Niceji (325 A.D.)«, ki ga je sklical cesar Konstantin. Britanski zgodovinar H. G. Wells je pojasnil, da je Konstantin vpeljal politiko in samovlado v že globoko razcepljeno krščanstvo. Pisal je: »Konstantin Veliki ni sklical samo koncila v Niceji, temveč so vse velike koncile, oba v Konstantinoplu (381 in 553), tistega v Efezu (431) in v Kalcedonu (451), sklicale cesarske oblasti.« Kako pa bi naj le-te bil Bog priznal, saj pravi kristjani vendar ne poskušajo mešati svoje religije s politiko, temveč želijo ostati strogo nevtralni? (Janez 17:16; Jakob 1:27)

»Pozneje so splošni koncili bili v senci vladarske cerkvene politike in tekmovanje med večjimi škofijami,« še piše v Encyclopedii Americana. Ker so bili ti koncili značilni po cerkveni politiki in tekmovalnosti, niso prinašali sadov Božjega duha, kot sta ljubezen in mir. Namesto tega so bili oskrunjeni z deli mesa, ki vključujejo »sovraštvo, prepir, ljubosumnost, ... sebičnost, tekmovalnost, strankarstvo«. Glede takšnih del mesa pa je apostol Pavel svaril: »Tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali božjega kraljestva.« (Galačanom 5:19—23, JP) Kako bi torej lahko rekli, da je Bog priznal te koncile krščanstva?

Nezaslišana krvoločnost

H. G. Wells je izjavil, da je nad cerkvenimi zadevami vladal duh Konstantina, in je pojasnil: »Zamisel, iztrebiti vsako nasprotje in razcep, streti vsako razmišljanje, kakor tudi pretehtanje, tako da se vsem vernikom vsili dogmatsko verovanje, ... je zamisel moža, ki ravna na svojo pest in misli, da mu nihče ne sme nasprotovati ali ga kritizirati. Zato zgodovina cerkve pod Konstantinovim vplivom postaja sedaj zgodovina bojev za oblast, ki so sledili njegovim nepričakovanim in surovim pozivom k enodušnosti. Od njega si je cerkev privzela nagnjenost k oblastnosti in k zahtevanju slepe pokorščine, razvijanju osrednje organizacije in delovanja vzporedno s kraljestvom.«

Obtožbe herezijea so se uresničile kot brezobzirni načrti za odstranitev nasprotnikov, ki so si drznili upirati se koncilom krščanstva. Vsakdo, ki je drugače menil ali celo poskušal predložiti biblijske dokaze, da bi ovrgel dogme in cerkvene zakone koncilov, je bil ožigosan kot krivoverec.

Odločitev, da se iztrebi nasprotnike, je pripeljala do nezaslišane krvoločnosti. Večino tistih, ki so bili obsojeni, da so krivi herezije proti priznanim dogmam koncila, so sežgali na grmadah, trpeli so muke počasnega umiranja kot javni zgled — menda v Kristusovem imenu.

Na primer, koncil v Konstanci (1414—1418), je bil sklican, da bi se končal spor o tem, kdo je zakoniti papež, in da bi opravili s heretiki, kot ista bila Wycliffe in Hus. Rečeno je, da so na ta velik dogodek pripeljali v Konstanzo ljudi s 30 000 konji. Med koncilom so Jana Husa zasliševali in obsodili, nato pa ga izročili posvetni oblasti in ga sežgali na grmadi.

Kako je z doktrino?

Res je, da vsi kristjani govorijo »enodušno«. Toda ne kadar to zahteva nepopustljiv cerkveni pritisk. Enodušni so zato, ker so njihovo verovanje in dejanja trdno zasidrani v Božji navdihnjeni Besedi. (1 Korinčanom l:10; Apostolska dela 17:10, 11; 2 Timoteju 3:16, 17) Kako uspešni pa se pokažejo koncili, če se pregleda njihove odločitve glede naukov?

Čeprav se koncile olepševalno imenuje kilometrske kamne teologije, pa so v mislih mnogih ljudi nagrobni spomeniki, ki označujejo udarce, ki so uničevali čiste krščanske nauke. Naj ponazorimo: Na koncilu v Niceji leta 325 n.št. so vpeljali nauk o Kristusovi inkarnaciji (učlovečenju Boga). Ta njihova trditev, da Jezus v resnici ni bil človek, je dejansko človeštvu prinesla enega najbolj zmotnih naukov krščanstva. (Primerjaj 2 Janezov 7.) Na osnovi tega so se milijoni odvrnili od Boga Jehove in se obrnili k zmedenemu nauku o trojici! Na nobenem poznejšem koncilu niso niti poskušali popraviti te zmote. Kljub temu je nauk o trojici nebiblijski, ker je Jezus rekel: »Oče je večji od mene.« (Janez 14:28) Ali bi Bog lahko priznal katerikoli koncil, ki je zakrival resnico o tem, kdo je On in kdo njegov Sin?

Včasih je dogmo, ki jo je en koncil postavil, kateri naslednjih ovrgel. Na primer, kot se vidi iz tabele, je bila uporaba slik pri čaščenju na koncilu leta 730 v Konstantinoplu, zavrnjena. Na enem poznejšem koncilu pa so jo znova vpeljali. Seveda pa Biblija pokaže, da je izdelovanje in uporabljanje verskih podob malikovalsko in nekrščansko. (2 Mojzesova 20:4—6; 1 Janezov 5:21)

Med nauke, ki so jih določili koncili, spadajo, označeno je tudi v tabeli, krščevanje otrok, celibat, vice in nauk o peklu. (Matej 28:19, 20; 1 Timoteju 4:1—3; Job 14:13) Kako bi mogel Jehova priznavati koncile, ki pospešujejo lažne nauke, če ga morajo tisti, ki želijo pridobiti njegovo milost, moliti »v duhu in resnici«? (Janez 4:23, 24)

Sestanek v Jeruzalemu

Otto Karrer je glede koncilov napisal: »Če izvzamemo takoimenovani apostolski koncil (verjetno leta 49. n. št.), čigar odločitev je del izročil božanske, apostolske objave, so vsi koncili delo poapostolske cerkve. Ne spadajo k obdobju osnovanja cerkve.« (The Councils od the Church)

Nesporno je, da se vsi koncili krščanstva bistveno razlikujejo od sestanka apostolov in starešin v Jeruzalemu v prvem stoletju. Takrat ni bilo tam nobenih oblasti željnih duhovnikov, ki bi na ramena drugih nalagali težka bremena ali podžigali grmade. Predvsem je bil očiten sad Božjega duha. Posvetovanje je vodil duh in bilo je v soglasju z Božjo Besedo. Ta vzorec reševanja biblijskih vprašanj danes posnema vodilno telo Jehovinih prič.

V pismu, ki so ga pisali apostoli in starešine v Jeruzalemu svojim sovernikom, je pisalo tudi: »Sveti duh je sklenil in mi z njim, da vam me nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila. Vzdržite se tega, kar je bilo darovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja.« (Apostolska dela 15:22—29, JP) To niso bili zakoni, ki so jih postavili samo ljudje, temveč so bile to zahteve, ki so temeljile na prejšnjih določbah velikega Zakonodajalca. (1 Mojzesova 9:3, 4; 5 Mojzesova 5:8—10, 18; Izaija 33:22)

Bog je tedanji sestanek apostolov in starešin v Jeruzalemu, v prvem stoletju, priznal, saj so njegove odločitve imele njegov blagoslov in so pospeševale delo oznanjevanja, s katerim se je veliko poganov pripeljalo v krščansko skupščino. Zgodovinska dejstva pa jasno pričajo, da koncili krščanstva nikoli niso bili priznani od Boga.

[Tabela na strani 20]

Nauk priznan Koncil Datum

Brezmadežno spočetje Avignon 1457 n.št.

Celibat Trient 1545 n.št.

Čaščenje slik zavrnjenob Konstantinopel 730 n.št.

Kristusova inkarnacija Niceja 325 n.št.

Krščevanje otrok Kartagina 253 n.št.

Laiki ne smejo pridigati Konstantinopel 681 n.št.

Pekel Lyon 1274 n.št.

Razveza pri prešuštvuc Arles 314 n.št.

Razveza prepovedana Trient 1545 n.št.

Trojica Niceja 325 n.št.

Vice Florence 1573 n.št.

[Podčrtni opombi]

[Podčrtna opomba]