Srečni — čeprav preganjani!
»Srečni so tisti, ki so preganjani zaradi pravičnosti, kajti njih je nebeško kraljestvo.« (Matevž 3:10)
1. Kakšno preganjanje je sprožil rimski cesar Neron?
»OBLEČENE v živalske kože so jih trgali psi, ali so jih pribili na križe ali jih sežigali, da bi jim v temi služili namesto bakel.« Tako je pisal rimski zgodovinar Tacit. (The Annals, knjiga XV, 44. odst.) Kdo so bile te žrtve? Kristjani — učenci Jezusa Kristusa. Govorilo se je, da je dal cesar Neron zažgati Rim (leta 64 n.št.), krivdo pa pripisal Jezusovim učencem. Tako se je začelo prvo od mnogih preganjanj kristjanov za časa starodavnega Rima.
2. a) Kaj je rekel Jezus Kristus za tiste, ki so ‚preganjani zaradi pravičnosti‘? b) Kaj morajo vedeti Jehovine priče, da bi bile srečne kljub preganjanjem?
2 Toda kako so mogli prvi kristjani prenesti takšno surovo preganjanje? Kako je pravzaprav Jehovinim pričam — nekoč in danes — mogoče, da se vesele, medtem ko se jih vznemirja ali se jih celo poškoduje z namenom, da se zatre njihovo vero? (2. Tesaloničanom 1:3—5) Da, Jezus Kristus je rekel: »Srečni so tisti, ki so preganjani zaradi pravičnosti, zakaj njih je nebeško Kraljestvo.« (Matevž 5:10, NS) Vendar morajo Jehovine priče, če žele biti srečne kljub preganjanju, vedeti tole: (1) kaj hoče doseči hudič, ko povzroči, da se jih preganja, (2) zakaj Jehova dopušča te stiske, (3) zakaj so Božji služabniki lahko srečni, čeprav so preganjani, (4) kako se da pripraviti na preganjanje, in (5) kako se lahko vztraja med preganjanjem.
Hudičev namen
3., 4. a) Kdo je pravzaprav kriv preganjanj, ki jih prenašajo Jehovine priče? b) Kako je Jezus opozoril na glavnega ščuvalca in povzročitelja teh preganjanj?
3 Rimskim vladarjem se ni bilo treba bati iskrenih in miroljubnih kristjanov. Te Jehovine priče so bile sorazmerno podložne »višjim oblastem«, in ‚dajale cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega‘. (Rimljanom 13:1—7; Matevž 22:21) Rimski vladarji niso vedeli, da je nekdo ‚izza kulis‘ nenehno podpihoval sovražnost do Jehovinih prič. Tako je bilo vse od ‚pravičnega Abela‘. (Matevž 23:33—36; Hebrejcem 11:4, 32—40; 12:1) Ta hudoben ščuvalec k takšnim preganjanjem ni nihče drug kot satan, hudič. Ker sovraži Boga in Jehovino ljudstvo, »hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl«. (1. Petrov 5:8, EI)
4 Jezus je stalno govoril svojim učencem, da bodo preganjani. Nekoč je, na primer, rekel: »Hlapec ni večji od gospodarja svojega. Če so mene preganjali (in vsekakor so ga), bodo preganjali tudi vas.« (Janez 15:20; 16:2; Matevž 10:22, 23) Razen tega nas je Kristus opozoril na glavnega krivca za takšna preganjanja, ker je eni od »sedmerih skupščin« rekel: »Glej, hudič bo vrgel nekatere izmed vas v ječo, da boste izkušeni.« (Razodetje 1:1, 4; 2:10) Ampak, zakaj satan preganja Jehovine priče?
5. Kaj namerava hudič, ko povzroča preganjanja Jehovinih služabnikov?
5 Satan namerava s pritiskom in preganjanji Jehovine priče prisiliti k popuščanju. Satan želi uničiti dragocen odnos med njimi in njihovim nebeškim Očetom. Že čisto na začetku greha je Bog Jehova napovedal sovraštvo med »kačo« in simbolično Božjo »ženo« in njenim »semenom«! (1. Mojzesova 3:14, 15) Jezus je kačo nepobitno označil kot satana in rekel svojim preganjalcem, da so ‚iz očeta hudiča‘, ker so bili iz sovražnikovega »semena«. (Janez 8:31—59) V teh »poslednjih dneh« ima satan malo časa, zato je v resnici zelo jezen. (2. Timoteju 3:1—5; Razodetje 12:7—17) Tako se nadaljuje sovraštvo med »semenoma« in vsak človek na Zemlji se mora navsezadnje pridružiti Božjemu ali hudičevemu semenu. (Primerjaj 1. Janezov 3:10.) Zato bo vsakdo, ki zvesto služi Bogu Jehovi, preganjan. Za to bo pač poskrbel satan, hudič. (2. Timoteju 3:12)
6. Katero veliko sporno vprašanje je sprožil satan in kaj trdi glede ljudi?
6 Satan je sprožil sporno vprašanje o vesoljni suverenosti in je tudi podvomil v čistost ljudi v preskušnjah. Ko je šlo na primer, za vprašanje Jobove čistosti do Boga, ko ga je satan preganjal, so njegova žena ter trije »tolažitelji« vede ali nevede služili hudičevemu namenu. (Job 1:8—2:9; 16:2; 19:22, 28) Jobov primer jasno kaže da je satan izzval Jehovo, ker je trdil, da noben človek ne bo ostal Bogu zvest, če ga bo smel on preskusiti. Zato satan preganja Jehovine priče, da bi le te popustile v svoji čistosti; s tem bi dokazal, da je njegova trditev točna.
7. Kaj je dovolj, da naredi kristjan in je že popustil v veri? Kako pa je Jezus reagiral, ko je bil tako preskušan?
7 Satan ve, da je že en sam kristjanov »poklon« satanu pomenil, da je popustil v veri in podprl satanovo trditev, da ljudje ne bodo ostali zvesti Bogu, če bodo preganjani ali v preskušnjah. Kaj je rekel ta največji preganjalec, hudič, ko je Jezusu pokazal »vsa kraljestva sveta in njih slavo«? »Vse to ti dam, če predme padeš in se mi pokloniš.« Toda Jezus je odločno zavrnil ponudbo, podprl je pravo čaščenje in ostal na Jehovini strani glede spornega vprašanja o vesoljni suverenosti; tako je potrdil, da je hudič lažnik. (Matevž 4:8—11)
8., 9. a) Kako so prvi kristjani pokazali, da se satanu niso »poklonili«? b) Kakšne podobne preskušnje so zadele Kristjane v 20. stoletju, in kaj so storili?
8 Kako prav je torej bilo, da se zvesti prvi‚ kristjani niso hoteli niti v najmanjši meri »pokloniti«, ker bi bili s tem v velikem spornem vprašanju podprli satanovo stran! Zvesti Kristusovi nasledniki niso hoteli zažigati kadila v čast rimskemu cesarju, celo, če jih je to stalo življenje. V zvezi s tem je pisal Daniel P. Mannix: »Zelo malo kristjanov je preklicalo svojo odločitev, čeprav je v areni v ta namen stal oltar z ognjem. Zaporniku ni bilo treba storiti nič drugega kot dati ščepec kadila na ogenj in dobil je potrdilo, da je žrtvoval — ter bil svoboden. Prav tako so mu skrbno razložili, da s tem ne časti cesarja, temveč da s tem samo prizna božanski položaj cesarja kot poglavarja Rimskega cesarstva. Vendar skoraj ni bilo kristjana, ki bi na tak način hotel uiti kazni.« (Those About to Die /Na smrt obsojeni/, str. 137) En sam takšen »poklon« bi bil dovolj, da bi bil satan zadovoljen.
9 Nekateri kristjani v 20. stoletju so bili podobno preskušeni. Vse od aretacije naprej in skozi ves čas v koncentracijskih taboriščih so se trudili, da bi jih prisilili k temu, da bi se odrekli Jehove in ne imeli več stikov z njegovim ljudstvom. V ta namen so nacisti pripravili izjave, ki so jih nudili Jehovinim pričam v podpis — v zameno za svobodo. Vse, kar se je zahtevalo, je bil en sam podpis. Vseeno pa je malo Jehovinih prič to podpisalo.
10. Zakaj ne bi bilo modro, če bi se še navidezno tako neznatno »poklonili« z upanjem, da bomo zopet svobodno oznanjevali?
10 Nikoli ne smemo pozabiti, da satan namerava s preganjanji doseči, da bi Jehovine priče podlegle, zato ne smemo popustiti niti eni hudičevi vabi, da bi se s tem izognili težav. Celo razmišljanje o tem, da z navidezno majhnim kompromisom (sporazumom) spet postanemo hitro svobodni in bomo lahko dalje oznanjevali, je napačno. Vsakršno popuščanje glede naše čistosti lahko pomeni popoln padec. (Primerjaj Matevž 13:21; Galatom 6:12.) Če smo popustili in se »poklonili« drugemu, tedaj ne bomo več primerni, da bi predstavljali Jehovino Kraljestvo. Prepričani smo lahko, da bi eno samo dejanje, s katerim bi popustili v čistosti, razveselilo hudiča. Mi pa ga zagotovo ne želimo osrečiti. Namesto tega bomo gledali, da razveseljujemo Jehovino srce; to bomo storili tako, da bomo ostali čisti, to pa bo tudi odgovor velikemu zasmehovalcu. (Pregovori 27:11)
Zakaj Jehova dopušča preganjanja
11. Zakaj predvsem dopušča Jehova, da njegovo ljudstvo preganjajo?
11 Naš nebeški Oče bi lahko odvrnil preganjanja od svojega naroda; ampak on jih dopušča in če vemo zakaj, bomo kljub preganjanju srečni. Preganjanja dopušča predvsem zato, ker so v zvezi s spornim vprašanjem glede vesoljne suverenosti. Vsaka Jehovina priča, ki ostane neoporečna kljub satanovim preskušnjam, dokaže, da je satan lažnik in da lahko celo nepopoln človek ostane zvest Bogu, kljub bolečim preskušnjam ali preganjanju. Zvest človek je v tem spornem vprašanju na Božji strani in podpira Jehovino pravico, da vlada kot Suveren. Kako veseli smo, ker tudi mi dokazujemo, da ‚Bog kraljuje nad vso Zemljo‘, oziroma da »vlada kot Najvišji«. (Psalm 47:9; Today’s English Version)
12., 13. Zakaj še Jehova dopušča, da se kristjane preganja in kdo izmed njih bo imel trajno mesto v Božji pripravi?
12 Jehova dopušča preganjanja tudi zato, da bi preskusil zvestobo tistih, ki so se mu predali. Zbral je ‚ljudstvo za posebno lastnino‘, da bi ti duhovni maziljenci mogli ‚oznanjati njegova slavna dela‘. (1. Petrov 2:9) Bog tudi ‚pretresa vse narode‘, da bi lahko »dragocenosti« iz vseh narodov — ljudje, ki jih Bog prizna — prišli v njegovo »hišo« čaščenja in jo napolnili s slavo. (Hagaj 2:7; primerjaj Zaharija 8:23.) Zaradi tega so ljudje z nebeškim upanjem in drugi ljudje, ki upajo na večno življenje v raju na Zemlji, postali predani kristjani in Jehovine priče. (Lukež 23:43; Razodetje 7:1—17)
13 Ampak kdo izmed teh predanih kristjanov bo nazadnje res postal del obljubljenih »novih nebes« in »nove zemlje«? (Razodetje 21:1) Ne, to ne bodo vsi kristjani. (Psalm 15:1—5; Matevž 22:14) Nezvesti ne morejo ostati v Božji pripravi. Zatorej Jehova s tem, ko dopušča preganjanja, čeprav jih on sam ne povzroča, dovoli, da se odstranijo iz njegovega ljudstva nezvesti. V svojih vrstah pa bo obdržal vse tiste, ki so nedvomno zvesti in ki zares ljubijo Boga. (Matevž 22:37, 38; 25:31—33; 2. Korinčanom 13:5) Zato bodimo med tistimi, ki bodo vzdržali v preganjanjih in ostali zvesti, ker le takšni bodo lahko nenehno in ‚brez strahu v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem služili (v sveti službi, NS) vse dni življenja‘ — v vso večnost. (Lukež 1:68, 69, 74, 75)
Kako je mogoče biti srečen v preganjanju
14. Kaj je rekel Jezus, da je poseben razlog za to, da so tudi preganjani srečni?
14 Jezus Kristus je posebej navedel upanje v Kraljestvo, ko je rekel: »Blagor preganjanim zaradi pravičnosti, ker njih je nebeško kraljestvo.« (Matevž 5:10) Da, priključiti se Kristusu v nebeškem Kraljestvu je sijajna nagrada za Jezusove maziljene učence, seveda, če zvesto vztrajajo v preganjanjih. (Lukež 12:32; Razodetje 2:10; 14:1; 20:6) Zveste Jehovine priče, ki upajo v življenje na Zemlji pa imajo čudovit izgled na večno življenje v zemeljskem raju. (Lukež 23:43; Janez 10:16; 17:3; Razodetje 7:9, 10, 14) Gotovo smo lahko srečni, tudi če nas preganjajo, samo če se trdno držimo upanja v Kraljestvo. (Rimljanom 12:12)
15. Kako je Jehovina vrhovnost povezana s Kraljestvom? Kakšno zvezo ima vse to s tem, da smo kljub preganjanju srečni?
15 Jehovina vesoljna vrhovnost je neločljivo povezana s Kraljestvom, ker bo Jehova po njem posvetil svoje ime. Če kot Jehovini zvesti služabniki in oznanjevalci Kraljestva podpiramo Božjo vrhovnost, imamo tako dodaten razlog, da smo tudi v nadlogah srečni. (Izaija 43:10—12; Matevž 6:9, 10) Zato z Božjo pomočjo ostanimo neoporečni in na ta način dokažimo, da je hudič lažnik, ki ne more dokazati trditve, da ne bo noben človek v preskušnjah ostal zvest Jehovi. (Job 27:5) Kako srečen je lahko torej vsak preganjani kristjan, ker podpira Jehovino stran v tem velikem spornem vprašanju. (Primerjaj Dejanja apostolov 4:24.)
16. Zakaj se lahko reče, da čista vest prispeva k sreči kljub preganjanju?
16 Tudi čista vest pomaga, da so zvesti oznanjevalci Kraljestva, čeprav so preganjani, srečni. Takšen, ki sicer trdi, da je kristjan, pa trpi zaradi nekega greha, se verjetno sramuje in duševno trpi, tisti pa, ki trpi zaradi pravičnosti in zato, ker je zvesta Jehovina priča in učenec Jezusa Kristusa, je upravičeno vesel. Zatem, ko so Jezusove apostole bičali so šli »izpred velikega zbora in se veselili, da so bili spoznani za vredne trpeti sramoto za ime njegovo (Kristusovo)«. (Dejanja apostolov 5:40, 41) Tudi Pavel in Sila nista bila, ko so ju pretepli in zaprli v Filipih, čemerna in ni ju mučila vest, kot če bi bila storila kaj napačnega. Nasprotno, ponoči sta »molila in pela hvalnice Bogu«. (Dejanja apostolov 16:22—25) Jehovina priča nikoli ne bo naredila nekaj, zaradi česar bi morala biti kaznovana kot morilec, tat, zločinec ali kot nadležnež; vsaka Jehovina priča je srečna, če trpi zaradi pravičnosti. (1. Petrov 2:11, 12; 3:13, 14; 4:15, 16)
17. Kaj bo še posebej prispevalo k naši sreči, ko bomo preganjani, ker podpiramo Kraljestvo?
17 Če ugajamo Jehovi in ga slavimo, bo to še posebej prispevalo k sreči, ko bomo preganjani zato, ker podpiramo Kraljestvo. Celo pod skrajnim pritiskom moramo, če želimo biti kot Jehovini služabniki radostni, ‚živeti tako, da ugajamo Bogu‘. (1. Tesaloničanom 4:1) Razen tega bi morali, če trpimo kot kristjani, ‚slaviti ime Boga, njemu v slavo‘. Premisli o tem! Če v preganjanjih vztrajamo, ne ugajamo samo Jehovi, temveč ga tudi »slavimo«. (1. Petrov 4:16) Kako radostna spodbuda, da bi v preganjanjih pogumno vztrajali.
Ostani neomadeževan
18. Kaj bi Jehovine priče morale meniti glede neomadeževanosti?
18 Povsem jasno je, da imajo Jehovine priče dobre razloge za srečo kljub preganjanju. Zato bodimo, seveda z Jehovino pomočjo, odločni kot psalmist David, ki je rekel: »Jaz pa hodim v neomadeževanosti.« (Psalm 26:11, NS)
19. Kakšna vprašanja moramo še pregledati?
19 Zvesti kristjani smo lahko srečni, čeprav nas preganjajo, ker vemo, zakaj nam hudič povzroča takšne stiske. Vemo tudi, zakaj Bog Jehova dopušča, da je njegovo ljudstvo preganjano. Toda kako se lahko, čeprav imamo takšne razloge za srečo, pripravimo na to, da bi ostali srečni — ko nas zadenejo preganjanja? In kako naj vztrajamo v hudih ali celo brutalnih preganjanjih?
Vprašanja za ponovitev:
◻ S kakšnim ciljem hudič preganja Jehovine priče?
◻ Katero veliko sporno vprašanje je sprožil satan in v kaj dvomi tudi glede ljudi?
◻ Zakaj Jehova dopušča, da je njegovo ljudstvo preganjano?
◻ Iz katerega posebnega razloga smo lahko srečni, po Jezusovih besedah, kadar smo »preganjani zaradi pravičnosti«?
◻ Kaj prispeva k naši sreči, kadar smo kot Jehovini služabniki preganjani?
[Slika na strani 11]
Jezus se, ko je bil izkušan, ni hotel pokloniti satanu.