Glasba je bila moje življenje

Pripoveduje Gordon Grant

V DNEVNI sobi je stal stari pianino. Čim sem bil dovolj velik, da sem se vzpel na stol, sem poskusil igrati. Ko sem imel morda štiri ali pet let, me je babica vzela s seboj na koncerte, kjer sem zelo užival. Starši so mi omogočili, da sem se s šestimi leti začel učiti igranja na klavir.

Posvetil sem se klavirju in naglo napredoval. Kmalu sem koncertiral doma in v šoli. V začetku sem se posvetil klasični glasbi, ko pa sem prišel v mladeniška leta, me je začel zanimati jazz. Najprej mi je ugajal dixieland jazz, pozneje pa so me zanimali bolj sodobni stili. Ta čas, sredi 1950-tih let, je bil rock ‚n‘ roll vse bolj priljubljen med mladino mojih let. Meni pa se je zdelo, da se stalno ponavlja in da je preveč preprost. Besedila so se mi zdela nesmiselna, izvajalci pa nerodni. Zato sem se še naprej zanimal za jazz. Imel sem prijatelje, ki so pravtako radi igrali jazz. Tako smo kmalu skupaj igrali na šolskih prireditvah. Cele popoldneve smo pri meni doma igrali jazz.

Ko sem hodil v šolo, je bila glasba zame vesela sprostitev, ampak na kakšno glasbeno kariero nisem mislil. Leta 1958 sem se vpisal na Centralno oklahomsko državno univerzo in moj glavni predmet je bila matematika. Kmalu pa sem prišel v stik z ostalimi glasbeniki na tej šoli. Igrali so na šolskih plesih in tudi za plačilo na področju mesta Oklahome. Vprašali so me, če se jim pridružim in kmalu sem redno igral ob vsakem koncu tedna. Sčasoma pa smo začeli igrati po nočnih lokalih.

Bil sem sicer metodist (po veri), toda to me ni zaščitilo. Tako so se moja moralna prepričanja kmalu razblinila (ko sem prišel na univerzo) in živel sem tako kot moji prijatelji, glasbeniki.

Pod pritiskom in — mamila

Rad sem imel alkohol in često sem popival. Nekaj časa sem se še upiral skušnjavi, da bi užival mamila, toda kmalu sem podlegel pritisku prijateljev in sem poskusil marihuano. Bilo mi je zelo všeč in sem začel s tam, trajalo pa je deset let. Uporabljal sem Amfetamine za poživilo, toda nikoli nisem bil zares omamljen in nisem jemal drugih »trdih« mamil. Toda vsak dan sem kadil marihuano. Vsi glasbeniki, ki sem jih poznal z odrov nočnega kluba v mestu Oklahoma, razen redkih, so se predajali marihuani. Mnogi od nas so jo sami pridelovali.

Ko sem leta 1963 končal univerzo, sem šel na potovanje s skupino iz Dallasa, vsi člani so bili strastni uživalci marihuane. Pozneje sem igral s skupino nekega nočnega kluba iz Toronta. Igrali smo po mestih zahodnega dela Združenih Držav. Ugotovil sem, da je bilo stanje glede mamil povsod takšno kot v mestu Oklahomi. Med glasbeniki nočnih klubov je bilo to mamilo že čisto običajna reč.

Leta 1968 sem se vrnil v Oklahomo. Medtem se je nekaj mojih prijateljev naselilo v Los Angelesu in predlagali so mi, naj pridem za njimi. Ker je bilo to mesto bolj obetavno za glasbenika, sem se res preselil tja. Čeprav sem najprej nameraval delati honorarno samo kot glasbenik, so moji prijatelji osnovali rock skupino in želeli postati znani na glasbeni pop sceni.

Rock glasba poznih 1960-tih let je bila bolj prefinjena in me je bolj zanimala od zgodnjega rock ‚n‘ rolla. Privlačilo me je delo v Studijih za snemanje plošč in dober zaslužek.

Glasba in spiritizem

Proti koncu dobe hipijev je vsakdo bil vključen v vzhodnjaške religije kakor tudi v astrologijo in drugačna okultna dela. Tudi mamila so bila povsod. Seveda tudi glasba je bila v precejšnji meri odraz takšnega mišljenja in življenja.

Naša skupina ni bila nič drugačna. Astrologija nas je zelo zanimala. Nekoč smo odšli k spiritistu, da bi nam napovedal usodo, tako vsakemu posebej kot celi skupini. Posluževali smo se I Činga (orientalska knjiga o vedeževanju) kot svetovalca. Naši prijatelji so bili tudi guruji in vedeževalci. Presenetljivo je, da sploh nisem mislil na to, da smo precej vpleteni v spiritizem, ko sem nas primerjal z ostalimi naokrog. Za šalo smo našo skupino imenovali »Mefísto« (demon iz legende o Faustu). Na ovitku svojega albuma smo se predstavili na nenavaden, popačen način.

Ko sedaj razmišljam o tem času, vidim, kako močno so na glasbo vplivala mamila in spiritizem. Ni čudno, da so danes, deset let pozneje v priljubljeno glasbo tako močno vpleteni demonizem, satanizem in nemorala. Vidim tudi lahko, kakšno življenje sem si izbral in lahko si predstavljam, kje bi končal, če se ne bi spomladi leta 1969 nekaj zgodilo.

Nov pogled na življenje

Mnogi astrologi so napovedali, da bo aprila 1969 velik potres na zahodni obali Združenih Držav Amerike. Zato smo ob tem času bili skoraj vsi iz skupine zunaj mesta. Odločili smo se, da je ravno pravi čas za obisk Oklahome. No, potresa ni bilo, toda po vsem, kar smo videli okrog sebe, smo še vedno čutili, da je blizu velika sprememba. Načrtovali smo, da bi zaslužili veliko denarja in nato pobegnili v gore, preden bi se vse spremenilo v dim.

Kmalu zatem, ko sem se vrnil iz Oklahome sta prišli na moja vrata dve Jehovini priči. Iz Biblije sta mi pokazali, da res živimo v zadnjih dneh in da je blizu konec sedanjega sestava. (Matevž 24:3—42) Mislim, da sta bili presenečeni, ker sem tudi jaz menil, da je svet obsojen na propad. Zelo lepo mi je zvenela vest, da bo Bog spremenil vso Zemljo v raj, v katerem bodo ljudje lahko večno živeli. Nekoč sem bil sicer povezan s krščanstvom, nato pa sem izgubil vero v Biblijo in dvomil v vse, kar se je imenovalo krščansko. Kljub temu sem bil radoveden in priče so očitno vedele, kaj piše v Bibliji. Zato sem pristal, da z njimi redno preučujem Biblijo.

V začetku sem nagibal k sebičnosti. Lahko pa sem videl, kakšna merila zahteva Biblija od tistih, ki želijo biti pravi kristjani. (Matevž 16:24; Janez 4:23; Jakob 4:4) Tu je bila še glasba, ki je precej obvladala moje življenje. Čeprav Biblija ne prepoveduje, da bi se služil denar z glasbo, sem vendar spoznal, da bi s takšno vrsto igranja težko nadaljeval. Vedel sem, kaj pomeni predanost, ker sem pač bil veliko let predan glasbi. Vedel sem tudi, da so resnične Jezusove besede: »Nihče ne more dvema gospodoma služiti.« (Matevž 6:24)

Izrazita sprememba

Sčasoma sem se prepričal, da je Biblija res Božja beseda. Pričela je tudi rasti moja ljubezen do Jehove in želja, da Mu služim, je bila vse večja. Želel sem živeti v novi ureditvi, ki jo je On obljubljal. (Titu 1:2) Vse do tega časa sem bil osredotočen le na glasbo, sedaj pa jo je bilo treba postaviti na drugo mesto v življenju.

Februarja 1971 sem se krstil, septembra istega leta pa sem služil kot pionir (polnočasni) v Hollywoodu (Kalifornija). Še dva bivša člana skupine »Mefista« in dva izmed naših ožjih prijateljev so postali Jehovine priče. Še naprej sem delal kot glasbenik, toda moral sem biti zelo oprezen, da nisem sprejel kakšnega dela, ki bi me potegnilo v dejanja, za katera sem vedel, da jih Bog obsoja. Delal sem tudi kot čistilec in voznik, da sem se preživljal, medtem ko sem bil pionir.

Leta 1973 so me povabili, da služim v svetovnem središču Jehovinih prič v Brooklynu (New York). Tu sem še vedno. Čeprav je minilo že nekaj let, odkar ne igram več za zaslužek, pa še vedno rad igram in z drugimi uživam v glasbi, kot na primer na krščanskih sestankih in v družbi bratov in sester. Poznam nekaj Jehovinih prič, ki si še vedno služijo denar z glasbo in so uspešni kot glasbeniki in kot krščanski služabniki. To pa jim je uspelo samo zato, ker so glasbo v svojem življenju dali na pravo mesto. Kajti na prvem mestu je predanost Jehovi in služba njemu. Pravtako so zelo oprezni, da se ne bi navzeli mišljenja nekrščanskih glasbenikov, s katerimi skupaj igrajo. (1. Korinčanom 15:33)

Pričakujem čas, ko se bo igrala glasba in se bo v njej uživalo — brez bojazni, da bi pokvarjen, nemoralen sestav vplival na nas. Takrat bodo Božja pravična načela prežemala zemljo in vsa glasba bo izgrajujoča, z njo se bo slavilo Jehovo. (Izaija 11:9; 54:13; Psalm 135:3)

[Sliki na strani 30]

Pred petnajstimi leti in danes