Posojanje denarja in krščanska ljubezen

PRED nekoliko časa je farmarjeva hči hudo zbolela. Zdravljenje je bilo nujno potrebno, kmetovalec pa je bil siromašen in hčerki ni mogel privoščiti zdravnika. V mestu, kjer so živeli, je bila tudi — kot v večini mest v tej deželi — izposojevalnica denarja, ki posoja denar po merilu šest za pet. Izposodiš si 5 dolarjev, naslednji mesec pa jih moraš vrniti šest. Ta posojevalec je kmetu takoj dal nujno potreben denar, toda naslednji mesec je moral ta seveda začeti z odplačevanjem.

Kako ti gledaš na te stvari? Bi bilo prav, če bi kristjan posojal denar na takšne obresti in pod takšnimi okoliščinami?

Apostol Janez je rekel svojim krščanskim bratom, da naj ne bi ‚zapirali srca‘ svojim bratom, ki so v stiski. (1. Janezov 3:17) Tudi v zakonu, ki ga je Bog dal Izraelcem, je bila izrecna zapoved: »Ne zakrkni svojega srca in ne zapiraj svoje roke pred svojim ubogim bratom, temveč mu rad odpiraj roko ter mu rad posodi, kolikor potrebuje tega, kar mu manjka!« (5. Mojzesova 15:7, 8, EI)

Posojevalec je torej storil prav, ko je posodil denar za zdravljenje bolne deklice. Končno je le dobila medicinsko nego. Toda v zakonu, ki so ga dobili Izraelci, je bila še druga zapoved. Glasila se je: »Če denarja posodiš ljudstvu mojemu, ubožcu, bi biva zraven tebe, ne bodi mu kakor oderuh, tudi mu ne naloži obresti.« (2. Mojzesova 22:25) Zakaj pa Hebrejci niso smeli posojati drug drugemu denar na obresti?

Spomni se, da so bili v začetku Hebrejci večinoma poljedelci, ne poslovneži in trgovci. Če je poljedelec, ki je obdeloval zemljo svojih prednikov, prosil za posojilo, je to najverjetneje storil zato, ker je prišel v stisko. Zakon je upošteval, da je tisti, ki si denar izposoja, pač v stiski Morda ga je doletela nesreča, mogoče je bila žetev slaba ali pa je iz nekega drugega razloga potreboval denar, da bi preživel do naslednje žetve. Zahtevati obresti pod takšnimi pogoji bi pomenilo, okoristiti se bratove nesreče. To ne bi pokazovalo ljubezni, Izraelcem pa je bilo zapovedano: »Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.« (3. Mojzesova 19:18)

Čeprav kristjani danes niso pod tem starim zakonom, so vendarle dolžni ljubiti drug drugega. Jezus je rekel: »Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.« (Matevž 22:39) Zato naj kristjan ne ‚služi‘ na račun nesreče svojega brata, tako da bi od njega zahteval obresti, če si želi, ko ga je doletela nesreča, pri njem izposoditi denar.

Dejansko kristjani v stiskah pomagajo drug drugemu ne samo s posojili — temveč dajejo tudi darila. Pavel in Barnaba sta bila v prvem stoletju zadolžena, da odneseta prispevek kristjanov v Mali Aziji bratom v Judeji, ki jih je pestila lakota. (Dejanja apostolov 11:29, 30) Tako je tudi danes; kjerkoli udarijo naravne nesreče, kristjani pomagajo svojim bratom z darili.

V istem duhu je Jezus spodbudil: »Kdor hoče od tebe naposodo, mu ne odreci.« (Matevž 5:42) Prehodne težave tvojega brata so priložnost, da pokažeš ljubezen. Kristjan bi moral pomagati, kolikor je v njegovi moči, celo tako, da nekaj podari ali da brezobrestno posojilo. Če bi prej omenjeni posojevalec delal po krščanskih načelih, bi nedvomno tako gledal na te zadeve.

Vračanje

Izposojevalec ni brez obveznosti. Pavel je kristjane opomnil: »Nikomur ne bodite ničesar dolžni, razen da ljubite drag drugega.« (Rimljanom 13:8) Izposojevalec se torej mora zavedati svojega dolga in ga čimprej poravnati. Naj nikar ne misli, da mu izposojenega denarja ni treba vrniti zato, ker je tisti, ki mu ga je posodil, bogatejši od njega. Tudi ne bi smel pričakovati, da bo krščanski brat, ki je zdravnik ali odvetnik, delal zanj brezplačno.

Jezus je rekel: »Vaš govor pa bodi: da, da; ne, ne.« (Matevž 5:37) Ali z drugimi besedami: kristjan mora držati besedo. Če si izposodi denar in ga obljubi vrniti ali kako drugače pade v dolgove, bi moral storiti vse, kar more, da dolg odplača. Da bi se mu pri tem pomagalo in da ne bi prišlo do nesporazumov med obema strankama, je pametno, če se napravi pismeno poročilo o tem, koliko je posojenega in kdaj je treba dolg vrniti.

Posojanje z obrestmi

Je vedno neljubeznivo, če bi zahtevali obresti? Ne. Spoštovanja vredno je, da Izraelci niso zahtevali obresti od Izraelcev, toda s tujci je bilo drugače. »Tujcu pač moreš (smeš, EI) posoditi na obresti.« (5. Mojzesova 23:20) Zakaj tako? Zato ker je bil tujec v Izraelu verjetno poslovni človek ali trgovec in je posojilo verjetno izkoristil v poslovne namene. Bilo je torej razumljivo, da bo posojevalec denarja sodeloval v pridobivanju dobička, in sicer na osnovi obresti.

Jezus ni ugovarjal načelu posojanja denarja na obresti. To je pokazal z eno svojih prilik. Govoril je o človeku uglednega rodu, ki je nameraval odpotovati za nekaj časa in je pustil denar pri svojih služabnikih. Ko se je vrnil, jih je poklical na obračun in ugotovil, da so služabniki v glavnem denar investirali in ustvarili dobiček. Pohvalil jih je. Toda en služabnik denarja ni investiral; zato ni imel dobička. Niti v banko ga ni dal — če bi denar posodil banki za njeno poslovanje, bi tudi pobral obresti. Tega hlapca je gospodar oštel. (Lukež 19:11—24)

Kako pa je danes? Dve krščanski ženski sta imeli poslovni dogovor. Ena je posojala drugi približno po 20 dolarjev dnevno. Izposojevalka je za ta denar nakupila živila in jih prodajala na trgu. Ob koncu dneva je imela okrog 25 dolarjev, posojevalki je vrnila 21 dolarjev, sama pa je obdržala 4 dolarje. V tej deželi znesek 4 dolarjev ni nenavadno velik zaslužek na dan.

V drugem delu sveta je imel neki kristjan družinsko podjetje. Zaradi napredka tehnologije je vedel, da bo njegova obrt kmalu zastarela, imel pa je priložnost, začeti z drugačno vrsto poslovanja. Edini problem je bil samo v tem, da je potreboval več denarja. Zato si je denar izposodil od krščanskega brata in obljubil, da mu bo mesečno vračal določen znesek z obrestmi.

Ali takšni dogovori nasprotujejo duhu Božjega zakona, ki so ga imeli Izraelci, ker niso smeli zahtevati za posojilo obresti? Nikakor! Kadar nekdo ni v nujni potrebi, temveč želi posojilo — morda iz poslovnih razlogov — lahko posojevalec zahteva obresti. Koliko odstotkov? To je odvisno med drugim tudi od vrste posojila, od dogovora med strankama in od zakonov dežele. Pri dogovoru, ki smo ga omenili na začetku, je bilo to 5% dnevno, in izgleda precej visoko. Toda izposojevalec je imel 25 % dobiček in je bil zadovoljen, da je lahko nekaj od tega delil s posojilodajalcem.

Če nastanejo težave pozneje, seveda ne bi bilo razumno, če bi se dolžnik pritoževal, da je obrestna mera previsoka, če je v začetku prostovoljno in rad nanjo pristal. Zato ponavljamo; da je pametno, zapisati pogoje posojila, da ne bi pozneje prišlo do nesporazumov.

Priložnosti za pokazovanje ljubezni

Če takšne transakcije gladko tečejo, bo ta vsem koristilo. Toda v tem negotovem svetu stvari pogosto gredo narobe. Vzemimo primer: Kaj bi se zgodilo, če bi prej omenjeno ženo, ki si je dnevno izposojala po 20 dolarjev, okradli? Ali vzemimo, da poslovni dogovor med dvema osebama ni uspel, kakor sta pričakovali, in izposojevalec ni mogel plačati obljubljenih obresti?

Biblija nam ne daje pravil, kako naj rešimo takšne probleme, toda še vedno velja obveznost: »Ljubi bližnjega svojega, kakor samega sebe.« (Matevž 22:39) Če se obe stranki uravnovešeno zanimata druga za drugo, z duhom praktične modrosti, bosta upoštevali stvarno situacijo in razumna priporočila, in lahko lepo rešila zadeve.

Apostol Pavel vsekakor ni priporočal kristjanom, da bi svoje brate zaradi finančnih razlogov ‚vlačili‘ po sodiščih. Rekel je: »Sploh je že to škoda za vas, da imate pravde med seboj. Zakaj bi rajši ne trpeli krivice? Zakaj si ne pustite rajši jemati?« (EI)

Krščanski dolžnik bi moral dejansko ‚želeti vrniti dolg, ker ni lakomen nepoštenega dobička‘. (1. Timoteju 3:8) V Bibliji piše, da »krivičnik jemlje na posodo, in ne vrača«. (Psalm 37:21, EI) Celo tedaj, če nastanejo nepredvidene težave, ne bo želel, da bi ga prištevali med »krivične«. Želeti mora, da je takšen, ki ni nikomur nič dolžan, razen ljubezni. (Rimljanom 13:8) Zato mora biti pošten in ne sme iskati »lukenj« v zakonu, da bi se kako izmaknil obveznostim.

Po drugi strani pa mora biti tudi posojilodajalec stvaren v svojih pričakovanjih. Razumeti mora, da posojanje vključuje tudi določeno tveganje. Zato na dolžnika ne bi smel neznosno pritiskati. Zgodi se lahko, da enostavno ni denarja, da bi ga lahko dolžnik vrnil. Mnogi kristjani so v takih primerih pokazali, da ‚niso ljubitelji denarja‘ in so podaljšali rok vračanja ali sprejeli uvidevno in razumno poravnavo. (1. Timoteju 3:3) Nekateri so dolg celo odpisali.

Ko že naštevamo probleme, ki se lahko pojavijo pri posojanju denarja, lahko omenimo še naslednje vprašanje: »Je posojilo resnično potrebno?« Biblija ne obsoja izposojanja denarja, če je to neobhodno potrebno. Toda največkrat res ni potrebno. Često je »želja oči« močnejša od kupne moči in tedaj ljudje vzamejo posojilo, da bi si kupili predmete, ki jih pravzaprav ne potrebujejo. (1. Janezov 2:16) Nevsezadnje pa je račun treba plačati. Zato Biblija odkrito opozarja: »Kdor jemlje na posodo, je suženj upniku.« (Pregovori 22:7, EI)

Kadar si kristjani medseboj posojajo, je to pogosto priložnost za izkazovanje krščanskih lastnosti. Na primer: poštena želja, da se izpolni obveznosti, globoko zanimanje za dobrobit drugih in ne razvijati ljubezni do denarja, vse to bo pomagalo, da se bo denar posojal s krščansko ljubeznijo. Tako bo zadoščeno biblijski zapovedi: »Vse naj se pri vas vrši v ljubezni.« (1. Korinčanom 16:14, EI)