Koliko imam pravih prijateljev?

Pred kratkim so vprašali čez 100 000 ljudi, kaj jih lahko osreči. Najpogosteje so odgovorili, da jih osrečuje topel in ljubeč odnos z drugim človekom — z drugimi besedami, pravo prijateljstvo.

Ali naredi prijateljstvo življenje bolj veselo? Iz dneva v dan se srečujemo z neštetimi bežnimi znanci in se pomenkujemo z njimi, pa vendar, kadar hočemo s kom deliti veselje ali žalost ali kadar smo potrebni tolažbe — poiščemo samo prijatelje.

KAKŠEN JE PRAVI PRIJATELJ?

To je nekdo, ki v resnici skrbi zate in ki se zate nesebično zanima. Ravno to te vleče k njemu. Pravi prijatelj je zvest.

»Prijatelj,« piše v Bibliji, »je bolj vdan kot brat.« (Preg. 18:24, EI) Razumel te bo tudi, ko te ne bo nihče drug.

ZAKAJ SO PRAVI PRIJATELJI TAKO VAŽNI?

Vsi potrebujemo nekoga, s kom delimo svoja čustva. Če se lahko veselimo s prijateljem, bo naše veselje še večje. Tudi naša žalost bo manjša, če ji prisluhne sočuten prijatelj.

Anketa je še pokazala, da lahko večina ljudi prave prijatelje prešteje na prste ene roke, in kar je še slabše, mnogi pravih prijateljev sploh nimajo. V življenju so hudo osamljeni — in ta problem je danes množično razširjen.

Če se nam ni treba vedno samim spoprijemati s problemi, ti niso tako težki. »Prijatelj vselej ljubi, a v stiski postane brat.« (Preg. 17:17, EI) Kdo med nami še ni imel kakšen »težak čas« ali pa ga bo šele imel? Pride lahko še do posebej resnih težav in takrat bomo potrebovali nasvet. Dober prijatelj nam lahko pomaga in lahko mu zaupamo, ker nam želi najboljše. Vemo tudi, da bo o zaupnih stvareh molčal.

Kako važni so dobri prijatelji nam pokaže naslednji primer. Družina na podeželju je redno prebirala »Stražni stolp« in »Prebudi se«. Vsakih štirinajst dni jim je Jehovina priča iz bližnjega mesta prinesla najnovejši številki — in to mesec za mesecem.

Nekega dne pa oznanjevalec, ko je prišel do kmetije, ni našel nobenega doma, le listek z obvestilom: »Prosimo, če bi se lahko mož s Stražnim stolpom oglasil kasneje. Je nujno!« Še isti večer se je oznanjevalec vrnil, da bi zvedel, kaj se je zgodilo.

V družini je prišlo do resnih težav, niso pa vedeli, kdo bi jim mogel pomagati in svetovati. Vedeli so le to, da temu »človeku s Stražnim stolpom« ni vseeno, kaj bo z njimi. Saj jih je vendar redno obiskoval. Zaupali so mu in ga imeli za svojega prijatelja in instinktivno so vedeli, da jim bo pomagal. Rad je to storil in tako se je prijateljstvo še utrdilo. V Bibliji jim je pokazal nasvet za njihove težave. Kako veseli so bili pravega prijatelja, ki se je nesebično zanimal zanje!

KAKO NAJDEŠ PRAVE PRIJATELJE?

Marsikdo je že poskušal prijatelje »kupiti« — z dragimi darili in zabavami — pa je samo okusil resničnost reka: »Prijatelj, ki ga lahko kupiš, ni vreden svoje cene, bodi kakršnakoli že.« Ko bo konec tvojega dajanja, bo verjetno konec tudi njegove prijaznosti.

Če hočemo, da nas bodo ljudje ljubili brez sebičnosti, moramo tudi sami biti nesebični. To nas bo seveda nekaj stalo — ne v denarju — temveč bomo morali žrtvovati nekaj svojega časa in se iskreno zanimati za druge. To pa lahko storiš na nešteto načinov, celo z malimi stvarmi, s katerimi boš pokazal, da si zaskrbljen za druge. Včasih bo to darilce, ki pa seveda ne bo »cena« za prijateljstvo, temveč samo znak naklonjenosti; govori naj o tvoji skrbi.

Kadar se s kom pogovarjaš, ga poslušaj in se zanimaj za njegova čustva. Biblija priporoča, naj bi ‚vsak gledal, kar je drugega‘, vsi pa naj bi ‚v spoštovanju prekašali drug drugega‘. Namesto da bi čakal, da se bodo drugi spoprijateljili s teboj, bodi raje sam prijazen z drugimi. Sčasoma boš verjetno spoznal veselje, s katerim te poplača dajanje, in tudi toplina prijateljstva ti ne uide (Fil. 2:4; Rim. 12:10; Dej. ap. 20:35)

Jezus je pravil, da bodo lahko njegove učence spoznali po medsebojni samopožrtvovalni ljubezni. (Jan. 13:34, 35) Zato bi morali med njegovimi pristnimi nasledniki najti prijetne tovariše, ki se bodo izkazali kot pravi prijatelji.

V tem neprijaznem svetu je takšna nesebična skrb prava izjema. Vzemimo samo primer iz Evrope. Zakonca, oba kristjana, sta večerjala v restavraciji, za sosednjo mizo pa sta sedela dva Afričana. Jedilni list je bil samo v francoščini in Afričana nista in nista mogla dopovedati natakarju, kaj bi rada. »Lahko kaj pomagava?« sta vprašala zakonca. Kako hvaležno sta sprejela njuno ponudbo! Sprejela pa sta tudi njuno povabilo na dom. Tako sta naslednjega dne šla s svojima gostiteljema še v kraljevsko dvorano Jehovinih prič. Prijaznost vseh v skupščini je na njiju neizbrisno vplivala.

Po naključju sta bila Afričana (gostujoča) delegata na neki konferenci. Lahko si mislite, kaj sta čutila ob prijaznosti dveh popolnih neznancev in zatem, ko sta občutila prisrčnost drugih njunih prijateljev.

Ali je takšna prijateljska toplina značilna za vse skupščine Jehovinih prič. Zakaj se ne bi sami prepričali? Prav lahko boste med njimi našli koga, ki si ga boste izbrali za svojega pravega prijatelja.