Kaj je pravzaprav narobe
Zakaj se ljudje preveč zredijo? Ali vzroki tičijo, recimo, v dednosti, nepravilnem delovanju žlez ali v sorazmerju med hormoni — da se torej izmikajo človekovemu nadzoru? Kakšna je zveza med odvečnimi kilogrami in nezmernim uživanjem hrane?
Že na začetku moramo zapisati, da niso vsi trebušneži tudi veliki jedci. »Velikokrat sta ješčnost in količina zaužite hrane pri debelih ljudeh povsem normalni, včasih celo manjši od običajne,« je povedal prof. Jean Mayer s harvardske Splošne zdravstvene šole.
Včasih se odvečni kilogrami naberejo zato, ker telo ne more izločiti tekočine, kot bi bilo treba. Delno so lahko krivi tudi dednostni faktorji in hormonalno neravnovesje. »Pri poskusnih živalih se tolstost marsikdaj pojavi zaradi dednosti,« pripominja dr. Mayer. In ljudje? »Tudi pri človeku dednost igra važno vlogo, kot nam zgovorno kažejo dokazi.« Potem je še dodal:
»Kaže, da je število maščobnih celic določeno vnaprej (izjema je morda le prvo leto, ko se njihovo število lahko poveča zaradi preobilne prehrane). V družini se debelost ponavlja: v bostonski okolici imajo suhi starši v povprečju 7% debelušnih otrok v gimnazijskih letih. Če je predebel eden od staršev, jih je že 40%; če sta debela oba starša, pa kar 80%. Otroci, ki so jih takoj po rojstvu posvojili, ne kažejo te soodvisnosti s težo svojih (krušnih) staršev. To pa pove, da je ključni faktor dednost, ne pa domači način prehrane (to ugotovitev je potrdila obsežna študija v Angliji).« (Podčrtano šele v navedku.)
To je vse res, toda dobro vemo, da se zdaleč preveč ljudi izgovarja za svojo debelost na motnje v delovanju žlez ali na dednost. Encyclopaedia Britannica (1976) navaja, da »lahko številni faktorji zmotijo delovanje telesa, tako da to ne more uskladiti zaužite hrane z zahtevami telesa. Verjetno pa so hormonsko neravnovesje in motnje v delovanju žlez še najmanj krivi za to, saj jih opazimo le pri 5% vseh debelušnih ljudi.«
Človekova energija
Človeško telo lahko primerjamo z natančno izdelanim strojem, v katerem vse teče popolnoma usklajeno. Kot vsakemu stroju je telesu potrebna energija, ki ga požene in mu omogoča delo. Človekovo telo črpa energijo edinole iz trdne in tekoče hrane.
Če tako predvideva načrt, lahko batni motor poganjajo različna goriva. Tudi človeško telo je zasnovano tako, da ti je na voljo bogata izbira hrane, ki jo je Stvarnik postavil pred človeka. Moramo pa vedeti, da hranilna vednost hranil in tekočin niha od primera do primera in da se ravno z njo da uravnavati telesno težo.
Da bi mogli zmeriti hranilno vrednost prehrane, rabimo osnovno enoto, po kateri bi potem lahko ocenili še tako različne prehrambne vire. Ta enota se imenuje »kalorija«, kar pomeni enoto energije. Znanstveniki lahko tako na različne načine določijo, koliko toplote ali energije bo dala določena hrana, ko bo v telesu »zgorela« — ko jo bo telo porabilo. Resnična kuriva, denimo premog, olje, drva in šota, se ločijo po tem, koliko toplote oddajajo. Tudi hrana se nepredvidljivo razlikuje po tem, koliko energije da telesu. Glede na energijo lahko hrano razdelimo na tri osnovne skupine.
Ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine
Ogljikovi hidrati so naš osnovni vir energije. Kot sladkor in škrob jih najdemo v krompirju in sladkarijah, še zlasti pa v žitu in žitnih izdelkih, na primer v kruhu in moki. Kadar se ogljikovi hidrati znajdejo v prebavilih, se razgradijo v preproste sladkorje, denimo v grozdni sladkor, ki je osnovni dobavitelj energije za naše telo. Če je grozdnega sladkorja slučajno preveč, telo to energijo že kako uskladišči, bodisi kot glikogen v mišicah in jetrih, bodisi kot salo.
Maščobe so dveh vrst: nasičene in nenasičene. Nasičene so živalskega izvora, najdemo jih npr. v svinjski masti, govejem loju, mleku in mlečnih izdelkih. Nenasičene maščobe so v ribah in rastlinah. Najdemo jih kot: ribje olje, olivno in koruzno olje, olje iz sočničnih semen in drugo. Tudi z maščobami se dogaja isto kot z ogljikovimi hidrati: če se njihova energija ne stroši, se v telesu nakopiči kot salo.
Čisto drugačen namen pa imajo beljakovine, ki jih ponavadi ne rabimo za energijo, ampak za telesno rast in obnavljanje. Človekovo telo ne more v sebi nakopičiti cele gore aminokislin, ki nastanejo šele po razpadu beljakovin, toda brez njih bi se ustavil otrokov razvoj do telesne zrelosti. Zastalo bi tudi sicer neovirano obnavljanje nohtov, las, kože, mišičnega tkiva in celo rdečih krvničk. Večino beljakovin užijemo z mesom, ribami in jajci, pa tudi z rastlinsko hrano, recimo s fižolom, grahom, lečo in drugimi stročnicami, čeprav vsi ti nimajo enake hranilne vrednosti.
Naravno ravnovesje
Kaj pa »ima energija, ki jo zaužijemo s hrano, opraviti z odvečnimi kilogrami? Vzemimo, da se greš vozit z avtomobilom. Tega poganja bencin. Gladina bencina se bo v tanku za gorivo med vožnjo počasi spuščala. Ko motor požira bencin in tako porablja energijo, se zmanjša tudi teža bencina v tanku. Zato je treba na postanku obnoviti zalogo goriva, da ga bo imel motor toliko, kolikor ga bo porabljal.
Naše telo prav tako potrebuje dovolj »goriva« ali kalorij, da lahko pokrije vse potrebe. Človek, ki pri svojem delu veliko presedi, porabi morda 2700 kalorij na dan. Kdor pa se pri delu veliko giblje, lahko za povrh »pokuri« še kakšnih 900 kalorij. Čim zjutraj vstanemo, pozajtrkujemo, in to hrano telo nemudoma presnovi in uporabi. Čez dan potem še večkrat jemo, tudi malicamo vmes in popijemo kaj sladkega. Tako lahko mimogrede pojemo dosti več, kot bi telo potrebovalo.
Lakota nas samodejno opozori, da telo potrebuje nove energije, tek pa nam uravnava hipotalamus v možganih. S poskusi so pokazali, da živali postanejo prav požrešne in se zredijo ali pa se hrane niti ne dotaknejo in jih je treba krmiti na silo, če jim to žlezo razdražijo ali pa odstranijo.
(nadaljevanje v sledeči številki)