Vprašanja bralcev
◼ Moj sin, ki se je krstil, ko je bil še najstnik, je sedaj poročen in ima družino. Zaradi obremenitev, povezanih s skrbmi za življenjske potrebe, se je duhovno »ohladil« in ni več povezan s skupščino. Bi morali nanj gledati kot na takšnega, »ki se je sam izključil«?
V tvojem opisu ni ničesar, kar bi pokazalo, da je tako, Vprašanje je verjetno nastalo zaradi tega, ker se ni razumelo, kaj pravzaprav pomeni, »če se nekdo sam izključi«.
Iz Stražnega stolpa od 1. januarja 1982, na strani 19 in 20 se vidi, da je razlika med a) kristjanom, ki je duhovno oslabel in b) osebo, ki jasno pove, da ni več Jehovina priča, in to potem starešine v skupščini objavijo, namreč, da se je sam »izključil«. Izgleda, da za tvojega sina velja prvi opis.
V Stražnem stolpu je omenjeno, da lahko nekateri kristjani duhovno oslabijo. To se je zgodilo tudi v prvem stoletju. (Rim. 14:1, 2; 1. Kor. 11:30) To pa ne pomeni, da niso več kristjani. Celo če toliko oslabijo, da z drugimi več ne govorijo o »dobri vesti« in prenehajo obiskovati sestanke, pa niso nanesli sramoto skupščini, se nanje še vedno gleda kot na naše duhovne brate in sestre. Naša želja bi morala biti, da jim ljubeče pomagamo, tako kakor je svetoval apostol Pavel: »Opominjamo pa vas, bratje, svarite neredne, prigovarjajte malodušnim, podpirajte slabotne, potrpežljivi bodite z vsemi.« Starešine seveda v tem pogosto prednjačijo, toda upoštevajmo, da je bil ta nasvet namenjen celi »skupščini Solunčanov«. (1. Tesal. 1:1; 5:14) Zato lahko starešine in drugi ljubeče pomagajo in spodbujajo, po nasvetu: »Vzravnajte onemogle roke in klecava kolena ter napravite za svoje noge ravna pota (EI), da se hromo še bolj ne pohabi, temveč ozdravi.« (Hebr. 12:12, 13; Razod. 3:1—3)
Čisto drugače je pri bivšem kristjanu, ki »se je sam izključil«. Ta opis se v osnovi nanaša na dva primera:
Prvič, če — kar se redko zgodi — nekdo preprosto noče več biti Jehovina priča. To ne pomeni, da je takšen, kot je prej opisano, duhovno oslabel ali postal malodušen kristjan oziroma, da v kaj dvomi. Ne, s tem se misli nekoga, ki odločno izjavi, da ni več Jehovina priča. Ker je prostovoljno postal krščeni član skupščine, bi bilo primerno, da skupščino obvesti, da to več ne velja. Najbolje bi bilo, da to pismeno sporoči starešinam, toda tudi tedaj, če ustno nedvoumno pove, da noče biti več Jehovina priča, lahko starešine rešijo zadevo. (1. Jan. 2:19)
Druga situacija velja za nekoga, ki se odreče svojega položaja v skupščini in se priključi kakšni posvetni organizaciji, katere cilji so nasprotni z nasvetom v Izaiji 2:4, kjer je o Božjih služabnikih rečeno: »In pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati.« Tudi v Janezu 17:16 je o njih rečeno, da niso »del sveta, kakor jaz (Jezus) nisem del sveta«. (NS) (Primerjaj Razodetje 19:17—21.)
V obeh primerih je ta oseba s svojimi besedami in/ali dejanji jasno dokazala, kako je z njo, da se je sama izključila. Zato bodo starešine skupščino na kratko obvestili o tem, da se je ta oseba sama izključila. Člani skupščine bodo sprejeli odločitev te osebe in gledale nanjo kot na bivšega brata ali sestro, s katerim se ne bodo več družili, v skladu s tistim, kar piše v 1. Korinčanom 5:11 in 2. Janezov 9—11.
Kakor lahko spoznamo, v vprašanju opisani duhovno oslabeli in nedelavni sin se niti v enem niti v drugem smislu ni »sam izključil« in v skupščini se o tem ni ničesar objavilo. Tako se mu še vedno lahko pomaga v duhu Rimljanom 15:1, kjer beremo: »Dolžni pa smo mi, ki smo močni, nositi slabosti slabotnih.« (Glej tudi Izaija 35:3)